Misli in srca nastopajočih so še popolnoma pod vplivom dogajanja prejšnjih dni, ko so bili priče Jezusovi smrti na križu, pa tudi vsi vedo, da je bilo Jezusovo telo potem sneto s križa, maziljeno, povito in položeno v skalni grob, na katerega vhod je bil končno zavaljen še kamen. Kakorkoli se ljudje smrti želimo izogniti, je po drugi strani s svojo dokončnostjo in neizbežnostjo ta vendarle tudi neke vrste temeljna gotovost: ne glede na to, kje in kdaj se rodimo, in ne glede na to, kje, kako in koliko časa živimo, nas na koncu življenja vedno čaka smrt. Glede tega ni med nami nobene razlike in diskriminacije.

Odziv Marije Magdalene na odvaljen kamen je zato razumljiv: ker o možnosti vstajenja sploh ne razmišlja, je edina smiselna razlaga, da je bil Jezus ukraden. Njene besede razodevajo šok, da se je podrla tudi tista zadnja opora, na katero v življenju lahko računamo: da mrtvi ostane v grobu. Ta izkušnja le še dopolni pretrese preteklih dni, ko Marija Magdalena izkuša, kako se podirajo...