Pričakovali so, da jih bo škof pohvalil, pa jih ni. Virgilove besede so pač še vedno odmevale v njem. Tako bazoviškemu duhovniku kljub nasprotnemu pričakovanju ni dovolil, da bi se znova uvedla samo latinska maša in nič več slovenska. Šlo je pravzaprav za Virgilov uspeh. Seveda pa je bil škof preponosen, da bi mu to kadar koli priznal. Postopka, da bi Virgil dobil pokojnino, pa tržaški škof tudi ni sprožil.

Virgila je vse mesece po kapitulaciji Italije in Nemčije izjemno hudo bolelo, da Primorska še ni pridružena Jugoslaviji, zato si je na vse kriplje prizadeval, da bi politiki – predvsem na mirovni konferenci, ki se je pripravljala v Parizu – popravili to velikansko krivico. Prav zaradi tega je kar sam od sebe, brez kakršnega koli privoljenja, a v imenu tako rekoč vseh primorskih duhovnikov, v Primorski dnevnik napisal dolg članek z naslovom Zakaj smo Primorci za Jugoslavijo?

V bistvu je šlo za javno pismo nekdanjemu italijanskemu zunanjemu minist...