V Sloveniji je kulturniška sfera pogostokrat zelo meglena: v njej najdemo samozvane umetnike, ljubiteljske ustvarjalce, profesionalce in še vse druge akterje. Danes bi se rad nekoliko zadržal pri ljubiteljski umetnosti.

Prevečkrat se zgodi, da pridevnik »ljubiteljski« v ljudeh sproži neke mehanizme, ki povzročijo povezavo z amaterstvom, slabo kvaliteto in obrobnostjo. Na neki način se takoj znajdemo na dveh bregovih: »neljubiteljska« scena je samoumevno profesionalna, kakovostna, pomembna, že skoraj mistična in nezmotljiva, »ljubiteljska« pa je – v očeh marsikoga – predvsem skrajno nepomembna, zanemarljiva in (pogostokrat) nepotrebna. A dejanska situacija je povsem drugačna; tudi ljubiteljska umetnost – tako kot profesionalna – nastaja iz človekove potrebe/želje po ustvarjanju, izražanju, deljenju zgodb in občutkov. Gre za osnovni človeški potencial, notranjo vnemo po iskanju »resnice« in čudenju. Vedeti moramo, da je človek že dolgo nazaj risal po stenah jam, pripovedoval zgodbe, ples...