Sredi napol zamočvirjenih travnikov in njiv, med katerimi so razpredeni vodni kanali, posejani pasovi grmovja in drevja, sem ter tja tudi kakšen gozdiček, se vam zazdi, da ste se znašli sredi nižin panonskega sveta. Po stranskih poteh in med njivami speljanih kolovozih si lahko privoščite lagodno pohajkovanje, pri čemer odprite oči za bogat živi svet.

Sredi napol zamočvirjenih travnikov in njiv se vam zazdi, da ste se znašli sredi nižin panonskega sveta.

Po Barju se lahko potepate brez kakšnega posebnega cilja, na njem in zlasti na njegovem obrobju pa je nekaj določenih krajev, kamor se prav tako velja odpraviti. Pri tem je kolo ena izmed boljših možnosti, saj so po njem razpredene številne poti, deloma asfaltirane deloma makadamske. Nekaterim se je nujno izogniti, še zlasti ob prometnih konicah.

Plečnik v Črni vasi

Ena od »vstopnih točk« na Barje je Črna vas, ki leži le malo stran od južne ljubljanske obvoznice. Tu si lahko ogledamo cerkev sv. Mihaela, malo mojstrovino arhitekta Jožeta Plečnika. V njegovi obsežni zapuščini spada ta cerkvica med najizvirnejše in s svojo majhnostjo in umeščenostjo v barjansko okolje tudi med najprivlačnejše. Stoji na pilotih, saj bi drugače na zamočvirjenih barjanskih tleh »potonila«. Ima tako imenovani zvonik na preslico, kakršni so značilni zlasti za majhne cerkve, pri čemer zvonovi visijo v linah zidu oziroma zvonika. 

Pri opremljanju njene notranjosti je Plečnik posegal po materialih in motivih iz ljudskega stavbarstva, zato je večina opreme iz lesa. Zanimivo je, da je bila njena gradnja dokaj neambiciozna ‒ sprva je bila mišljena le kot začasna cerkev in uporabljeni so bili cenejši materiali. Tako je za nekatere podporne stebre v notranjosti Plečnik uporabil kar kanalizacijske cevi. Njen kamniti spodnji del je bil nadzidan šele naknadno.

Cerkev sv. Mihaela, mala mojstrovina arhitekta Jožeta Plečnika, v Črni vasi. FOTO: Marjan Žiberna

Iški vintgar

O izvoru imena soteske, ki se na jugu Barja zajeda v hribovje, ni treba na dolgo razpredati ‒ vintgar je ozka dolina s strmo padajočimi pobočji, Iška pa ime rečice. Iški vintgar, ki so ga v zadnjih desetih milijonih let izoblikovale tektonske sile, je ponekod globok celo 400 metrov. Velja za ostro naravno razmejitev med Notranjsko na zahodni in Dolenjsko na vzhodni strani. Do tam, kjer se močno zoži, je speljana cesta, po kateri pridemo do Doma v Iškem vintgarju. V sezoni dostop do njega zaradi številnih obiskovalcev ni mogoč, treba je parkirati že prej. Dom je v bistvu gostilna, kjer je že posedanje v bogati senci dreves blagodejno doživetje. Poleti, ko je drugod zadušljivo vroče, tu običajno vlada prijeten hlad. V tolmunih Iške, približno 30 kilometrov dolge rečice, v katero se stekajo vode z okoliških hribov, se je mogoče še dodatno osvežiti.

V tolmunih Iške, približno 30 kilometrov dolge rečice, se je mogoče še dodatno osvežiti.

Od Doma se lahko odpravimo na nezahteven sprehod ob Iški navzgor. Po nekaj sto metrih gremo mimo urejenega skalnega plezališča. Pogled pritegnejo drevesa, ki se s koreninami čvrsto oklepajo strmega pobočja, očarajo pa tudi manjše rastline, na primer rododendron in kranjski jeglič – če ju seveda prepoznate. Pot ob Iški se po kakšnem kilometru dvigne nad sotesko in postane zahtevnejša.

Ribniki v dolini Drage

Na južnem obrobju Barja lahko pri vasi Draga zavijemo v dolino, ki je celo mnogi prebivalci prestolnice ne poznajo. Izoblikoval jo je potok Draščica, ki priteče s Krimsko-Mokriškega hribovja. Ribniki so nastali v 18. stoletju, ko so tu kopali glino za potrebe opekarne. V luknje se je natekla voda, v njih pa so začeli gojiti ribe. Če prihajamo z avtomobilom po cesti mimo vasi Draga, gremo najprej mimo skoraj neopaznega Prvega ribnika. Naslednji je Veliki ribnik, ob katerem stoji lovski dom. Tu parkiramo in se dalje odpravimo peš. 

Po dolini, kjer se vrstijo ribniki, je speljana makadamska pot, ki vodi do globlje v dolini stoječih hiš. Tu so našle zatočišče številne ptice; poznavalci so jih opazili kakšnih 150 vrst. Tudi nepoznavalcem pridejo nekatere pred oči. Na prvem mestu elegantni beli labodi, ki se iščoč hrano potapljajo glavo pod gladino vode v Velikem ribniku, in veliko manjše črne »račke«, ki drsijo naokrog. To so črne liske, ki spadajo v družino tukalic. Za poznavalce živalskega in rastlinskega sveta so ribniki v Dragi pravi mali raj na Zemlji.

Za poznavalce živalskega in rastlinskega sveta so ribniki v Dragi pravi mali raj na Zemlji.

Podpeško jezero

Leži na obronkih gozdov v neposredni bližini vasi Jezero. Bregov tako rekoč nima – zamočvirjeni okoliški travniki se preprosto končajo in tu je prostor za jezero. Polni ga več površinskih kraških izvirov. A voda iz njega seveda tudi odteka – ima lijakast podzemni odtok, prek katerega je povezano z bližnjim potokom. Globina jezera je večinoma približno deset metrov, omenjeni lijak pa raziskan do globine dobrih 50 metrov. Majhno, skoraj povsem okroglo jezero je še zlasti priljubljeno poleti, ko se ogreje do 25 stopinj Celzija, zato se v njem mnogi osvežijo. Ob njem vidimo tudi ribiče, ki namakajo trnke, saj so v njem različne vrste rib – tolstolobiki, rdečeperke, somi, smuči, amurji, ploščiči, ostriži …

Poleg jezera je gostilna, od tod pa se lahko podamo na polurni vzpon do cerkve sv. Ane (484 m), pri čemer se dvignemo za slabih 200 višinskih metrov. Hribček, na katerem stoji cerkev, ponuja odlične razglede na Ljubljansko barje, izvrsten pa je tudi razgled na Alpe in nasploh na precejšen del Slovenije.

Podpeško jezero. FOTO: Marjan Žiberna

Pekel pri Borovnici

Potok Borovniščica se z višje ležeče gozdnate planote prek petih slapov skokovito spušča proti dolini – in tako je nastal Pekel. Temačna soteska v bližini Borovnice se je našim prednikom namreč zdela primerno bivališče za samega peklenščka. Do izhodišča, kjer stoji gostilna, se lahko pripeljemo z avtom. Od tu se odpravimo na ogled Pekla po zavarovani pohodni poti, speljani ob slapovih. Začetek je na nadmorski višini 335 metrov, na njej pa se, če gremo vse do najvišje ležečega slapa, povzpnemo dobrih 300 metrov. Celotna pot z ne predolgimi postanki in vrnitvijo na izhodišče zahteva okoli dve uri in pol. Če iz kakšnega razloga niste najbolj poskočnega koraka ali imate težave z vrtoglavico, je bolje, da prav visoko ne silite. Sicer pa pot vodi še naprej, vse do vasi Pokojišče, ki leži na dobrih 730 metrih nadmorske višine.

Informacije in vodeni ogledi
Krajinski park Ljubljansko barje
Podpeška cesta 380, 1357 Notranje Gorice
Tel: 08/20 52 350
info@ljubljanskobarje.si
www.ljubljanskobarje.si

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (03/2025).