Rimski bog ognja Vulkan, ki naj bi imel kovačnico na italijanskem otoku Vulcano, je izbruh povzročil, ko je izdeloval orožje. Pod vulkanom je bival tudi njegov grški ustreznik Hefajst. Na Havajih so za izbruhe vulkanov krivili boginjo ognja Pele, prameni lave naj bi bili njeni lasje. Vikingi pa so verjeli, da bo ognjeni velikan Surtr s plamenečim mečem uničil svet.

Vulkani oziroma ognjeniki nastanejo na območjih, kjer se litosferske plošče razmikajo ali spodrivajo, in nad vročimi točkami, kjer so raztaljene kamnine blizu površja. Največ jih je na obrobju Tihega oceana in v Sredozemlju.

Največ ognjenikov je na obrobju Tihega oceana in v Sredozemlju.

Vroča tekoča kamninska talina iz zemeljskih globin, ki jo imenujemo magma, lahko pride na površje skozi razpoke v zemlji ali po vulkanskem žrelu, ki se na koncu razširi v krater. Ko se razlije po tleh, dobi ime lava. Včasih začnejo vulkani bruhati lavo po siloviti eksploziji. Če se vulkanski prah in pepel ter večji kosi kamnin hitro spustijo na zemljo, lahko nastane smrtonosen piroklastični tok, ki zdrvi po pobočju s hitrostjo več sto kilometrov na uro in uniči vse pred seboj. Če ognjenik ne bruha, a je pod njim magma, ga imenujemo speči, saj se lahko kadar koli zbudi. Če pa magme pod njim ni več, je ugasli.

Na svetu je približno 1.500 ognjenikov, ki bi lahko začeli bruhati. Konec letošnjega februarja jih je bilo dejavnih 45. Največ aktivnih vulkanov je v Indoneziji, ki leži na območju Pacifiškega ognjenega obroča. To je pas v obliki podkve okoli Tihega oceana, kjer je približno 75 odstotkov vseh aktivnih vulkanov na svetu. Razteza se vzdolž obal Južne in Severne Amerike, Kamčatke, Japonske, Filipinov, Indonezije, Nove Gvineje, Nove Zelandije in drugih tihomorskih otokov.

Najvišja japonska gora Fudži je eden najbolj znanih ognjenikov na svetu. FOTO: Pixabay

Sneg poleti

Prav v Indoneziji, kjer je ognjenikov največ, se je zgodil najbolj uničujoč izbruh v znani zgodovini. Leta 1815 je moč pokazal vulkan Tambora, ki leži na približno 15.000 kvadratnih kilometrov velikem otoku Sumbawa kakih štiristo kilometrov vzhodno od Jave. Prva znamenja, da se po več sto letih prebuja, so se pojavila že leta 1812, katastrofalen izbruh pa je bil 10. aprila 1815. Povzročil je približno 90.000 smrtnih žrtev. Približno 10.000 so jih ubili piroklastični tokovi in cunamiji, drugi so umrli zaradi bolezni in lakote. Veliko jih je ostalo tudi brez strehe nad glavo.

Izbruh ognjenika Tambora ni samo uničil pridelek in živino v bližnji okolici, ampak je vplival tudi na slabo letino v drugih delih sveta. Ogromen oblak pepela, ki ga je odneslo več kot štirideset kilometrov visoko, se je razširil po svetu in zastrl sonce. Posledica je bil dolgotrajnejši padec temperature (povprečno za tri stopinje Celzija), zaradi katerega so leto 1816 imenovali leto brez poletja. Ponekod je celo v poletnih mesecih snežilo, pojavljala pa se je tudi zmrzal.

Ogromen oblak pepela, ki ga je odneslo več kot štirideset kilometrov visoko, se je razširil po svetu in zastrl sonce.

Moč vulkanskih izbruhov označujemo z indeksom vulkanske eksplozivnosti VEI, ki lahko znaša od nič do osem. Izbruh Tambore je imel vrednost 7 (to je desetkrat višja eksplozivnost kot pri vrednosti 6). Eksplozija je v zrak pognala 150 kubičnih kilometrov materiala, vključno s 60 megatonami žvepla. Vulkanu je odnesla vrh, ga znižala za skoraj 1.500 metrov in ustvarila velik krater – kaldero s premerom šest kilometrov.

Kar 57 ur teme

Leta 1883 je na območju Indonezije znova odjeknila gigantska vulkanska eksplozija. Vulkan Krakatav je že od konca maja kazal povečano aktivnost, ki je dosegla vrhunec 27. avgusta. Silovito bobnenje so slišali celo v Avstraliji in na 4.800 kilometrov oddaljenih otokih v Indijskem oceanu. Eksplozija je uničila večino 33 kvadratnih kilometrov velikega otoka Krakatav. Gost črn oblak se je dvignil 80 kilometrov visoko in popolnoma prekril sonce. Osemdeset kvadratnih kilometrov veliko območje se je za 57 ur pogreznilo v temo. Po Indijskem oceanu pa je potoval dvajset metrov visok cunami. Uničenih je bilo skoraj tristo vasi in mest, umrlo je več kot 36.000 oseb. Povprečna svetovna temperatura se je znižala za več kot stopinjo Celzija in se normalizirala šele pet let pozneje.

Nenaseljeno vulkansko otočje Krakatav, ki leži med Sumatro in Javo, zdaj sestavljajo otoki Lang, Verlaten, Rakata (ta je ostanek veliko večjega otoka, uničenega med izbruhom leta 1883) in Anak Krakatav, ki se je iz morja pojavil leta 1927. V naslednjih šestih desetletjih je zrastel do višine 338 metrov, decembra 2018 pa ga je silovita eksplozija znižala za več kot polovico. Ob tem je nastal cunami, ki je prizadel več kot tristo kilometrov obale na Sumatri in Javi. Umrlo je 437 oseb, več kot 14.000 je bilo ranjenih.

Ko se vroča tekoča kamninska talina iz zemeljskih globin, ki jo imenujemo magma, razlije po tleh, dobi ime lava. FOTO: Pixabay

Navdih za legendo o Atlantidi 

Nekateri menijo, da je Platon dobil navdih za zgodbo o Atlantidi na otoku Santorin. Tam so po letu 1967 pod trideset metrov debelo plastjo vulkanskih izmečkov odkopali povsem ohranjeno antično mesto, ki ga je okrog leta 1500 pred Kristusom uničila vulkanska eksplozija. Približno 1.400 metrov visok vulkan s premerom 16 kilometrov se je ob izbruhu zrušil vase in kaldero je zalilo morje.

Otok Santorin leži dobrih sto kilometrov severno od Krete, zato domnevajo, da je silovit ognjeniški izbruh na njem uničil minojsko civilizacijo. Ohranile pa so se legende o njenem razcvetu, o pošasti z bikovo glavo na človeškem trupu Minotavru in o kralju Minosu.

Najbolj znan izbruh

Najbolj znan vulkanski izbruh pa je bil avgusta 79, ko je pepel iz Vezuva zasul Pompeje in Herkulanej. Ob tem je umrl tudi rimski učenjak in vojaški poveljnik Plinij starejši. Po eksploziji je z ladjo hitel pod Vezuv, da bi pomagal sestri in nečaku Pliniju mlajšemu ter prijateljem. Ko so hoteli zbežati, to zaradi vetra in visokih valov ni bilo mogoče. Plinij starejši se je nenadoma zgrudil in umrl. Plinij mlajši, ki je v pismih rimskemu zgodovinarju Tacitu opisal izbruh, piše, da je stric umrl zaradi zastrupitve, a bi smrt lahko povzročila tudi zadušitev ali srčni infarkt.

Najbolj znan vulkanski izbruh pa je bil avgusta 79, ko je pepel iz Vezuva zasul Pompeje in Herkulanej.

Pompeje so leta 1549 odkrili delavci, ki so pod vodstvom italijanskega inženirja in arhitekta Domenica Fontane gradili kanal. Uradno so se izkopavanja začela leta 1748, bolj sistematična in obsežna pa so v 19. stoletju potekala pod vodstvom Giuseppeja Fiorellija. Takrat so pod pepelom odkrili prazne votline, ki so ostale, ko so se telesa razkrojila. Vanje so vlili mavec. Ko se je strdil, so vulkanske usedline odstranili. Odlitki prikazujejo ljudi v trenutku smrti. Izkopavanja v Pompejih se nadaljujejo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (03/2025).