Novi ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je v posebni izjavi, ki jo v nadaljevanju objavljamo v celoti, izrazil hvaležnost papežu za izkazano zaupanje, zahvalo dosedanjemu ordinariju mons. Uranu za vodenje nadškofije, ko je prejema v urejenem in zglednem stanju, kot novi nadškof glavnega mesta pa je med drugimi pozdravil tudi državno oblast in ob tem izrazil pripravljenost prispevati k temu, da bi v urejanju odnosa med državo in Cerkvijo 'uresničili še tisto, kar nam na tem področju manjka'.

»V tej prvi izjavi po imenovanju za ljubljanskega nadškofa in metropolita bi rad izrekel besedo zahvale, pozdrava in prošnje.

1. V tem trenutku sem svetemu očetu Benediktu XVI. dolžan zahvalo za zaupanje, ki mi ga je izkazal s tem imenovanjem, kakor ga izkazal tudi novemu mariborskemu nadškofu koadjutorju msgr. dr. Turnšku in novemu soboškemu škofu msgr. dr. Štumpfu. Zavedam se, da je vsaka služba v Cerkvi, posebej pa še služba škofa v največji škofiji v državi s sedežem v glavnem mestu, služenje, ki bi ga rad opravljal v dobro vseh naših vernikov. V tem duhu služenja sprejemam nalogo, ki mi jo je zaupal sveti oče.

2. Ob tej priložnosti izrekam posebno zahvalo dosedanjemu nadškofu metropolitu msgr. Alojzu Uranu. Ljubljansko nadškofijo je vodil z njemu lastno prisrčnostjo, prijaznostjo, veseljem in pogumom kot pravi pastir, ki je blizu svojim vernikom in duhovnikom. Ljubljansko nadškofijo sprejemam v urejenem in zglednem stanju in za vse to sem dosedanjemu nadškofu iskreno hvaležen. Ravno tako pa sem mu tudi hvaležen za pripravljenost, da mi še naprej pomaga in s svojimi bogatimi izkušnjami stoji ob strani. Srčno upam, da mu bo ta razbremenitev in zdravljenje, ki ga še čaka, povrnilo moči, da bova lahko sodelovala tudi v prihodnje.

3. Potem bi pa rad pozdravil vse svoje nove sodelavce v nadškofiji. To so seveda najprej pomožni škof msgr. dr. Jamnik, duhovniki in diakoni. Zelo dobro se zavedam, da škof brez duhovnikov ne more nič, kakor velja tudi obratno. Vsi skupaj pa lahko naredimo veliko. Prav tako pozdravljam bogoslovce, ki se na duhovniško služenje pripravljajo, in se veselim njihove velikodušnosti.

4. Sodelavci pa nismo samo duhovniki, ampak vsi člani Božjega ljudstva, le da smo to vsak na svoj način. Vsem laiškim sodelavcem po župnijah in drugih cerkvenih ustanovah izrekam iskren pozdrav in jih prosim, da bi to velikodušno in prostovoljno sodelovanje, ki je edino resnično bogastvo Cerkve, gojili in razvijali še naprej. Veselim se vsega tega sodelovanja, pri tem pa želim pospeševati edinost in medsebojno pomoč.

5. Prav poseben pozdrav velja redovnicam in redovnikom, ki živijo na območju ljubljanske nadškofije. Brez redovništva ni Cerkve, redovniki so najbolj izpostavljeni pričevalci za Božje kraljestvo in vsaki redovni skupnosti bi rad pomagal k čim večji zvestobi njenemu izvirnemu poslanstvu in njeni karizmi.

6. Pozdravljam tudi vernike drugih krščanskih veroizpovedi, posebej še pravoslavne in evangeličane, pa člane islamske verske skupnosti in Jude. Prav tako pozdravljam pripadnike drugih svetovnih verstev kakor tudi pripadnike drugačnih prepričanj. V medsebojnem spoštovanju želim sodelovati z vsemi in se truditi za pravične odnose, mirno sožitje in skupno dobro.

7. Kot nadškof glavnega mesta naše države pozdravljam našo državno oblast. Odnosi med državo in Cerkvijo se sicer počasi, a vendarle urejajo v smeri evropskih standardov. Rad bi prispeval k temu, da bi uresničili še tisto, kar nam na tem področju manjka. Cerkve se ni treba bati. Nimamo drugega namena, kakor da oznanjamo evangeljske vrednote pravičnosti in ljubezni. Katoliška Cerkev in njeni člani v Republiki Sloveniji nimamo in ne pričakujemo privilegijev, smemo pa pričakovati, da bomo za svoje poslanstvo imeli enake možnosti, kakor jih ima Cerkev v drugih primerljivih evropskih državah. Nič več in nič manj.

8. Med različnimi skupinami med našimi verniki bi še posebej rad pozdravil mlade. Vem, da so tarča številnih pohlepov in ponudb. Želim si, da bi našli in prepoznali v Katoliški Cerkvi prostor, kjer lahko najdejo tisto, kar je najpotrebnejše za njihovo življenje: smisel življenja. Ta pa je v tisti nesebični in požrtvovalni, darovanjski ljubezni, ki jo za nas uteleša Božji Sin Jezus Kristus.

9. Mladi pa izhajajo iz naših družin in samo družin. Obljubljam, da bo Cerkev še naprej trdno stala za vrednoto družine in da se bomo v naši nadškofiji tudi v prihodnje močno trudili za razvoj kulture življenja, za kulturo družine v pravem pomenu besede.

10. Kar pride nazadnje, je na koncu zato, da je še bolj poudarjeno. To so tisti med nami, ki najbolj potrebujejo našo solidarnost. Bolni in invalidi, ljudje, ki jih preizkušajo brezposelnost, revščina, osamljenost ali kakršna koli druga stiska. V naši Cerkvi obstaja lepo število dobrodelnih organizacij. Karitas je najbolj znana, a ni edina. Naš temeljni krščanski poklic je, da vero v Božjo ljubezen, ki jo izpovedujemo, tudi uresničujemo v konkretnih dejanjih. S pomočjo številnih prostovoljcev, ki delujejo v teh naših organizacijah, nam to uspeva, želim pa narediti vse, da bi na tem področju naredili še več, vedno več, ker ne bo nikoli preveč.

11. Spoštovani! Delo v nadškofiji bom prevzel v mesecu januarju, do takrat pa se bom seveda seznanil s stanjem v ljubljanski nadškofiji, saj teče že deseto leto, odkar sem iz nje odsoten. Prej sem živel v Ljubljani z raznimi presledki skoraj 30 let. Zavedam se, da je pred menoj težka naloga, ki pa jo prevzemam v duhu mojega gesla: »Vse zaradi evangelija« in predvsem v zaupanju na Božjo pomoč.

12. To so moji pozdravi, pa tudi moje prošnje, ki jih želim strniti v eno samo: postajajmo vedno bolj občestvo, vedno bolj povezani med seboj v skupni veri, upanju in ljubezni, da bomo lahko izpolnili naše temeljno poslanstvo na ozemlju naše nadškofije in v vsej naši domovini: da bomo prepričljivo izpričali našo vero v Božjo ljubezen, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu in ki edina zasluži, da ji verujemo, vanjo zaupamo in se ji predamo, da nas prevzame.«