Ljudje, ki držijo skupaj

V Starem trgu ob Kolpi imajo, kot je izračunal župnik Jože Pavlakovič, župnijo že 777 let, od leta 1248. Odločili so se, da ta visoki jubilej obeležijo, tudi zato, ker so poskrbeli, da ima župnijska cerkev sv. Jožefa od leta 2022 nove klopi, okrašene z reliefnimi rezbarijami 40 figur iz Stare in Nove zaveze, dodali so jim še petnajst podob slovenskih mučencev in pričevalcev. Mizarska dela je opravil domači župnik Pavlakovič, reliefne podobe pa je izrezljal domači umetnik rezbar Anton Šegina. V Lazah nad Kolpo pa so obnovili zunanjost cerkve sv. Vida. Vse to so proslavili 14. junija in medse povabili upokojenega škofa Andreja Glavana. To je zgodba ljudi Pri slovesni maši je zbrane nagovorila Janja Mihelič in jih pozvala, naj bodo ponosni, ker so prišli na slovesnost, saj to ni zgodba enega župnika ali enega škofa. »To je zgodba ljudi, ki vsak dan odklepajo cerkvena vrata, ki s kuhalnico delajo čudeže za župnijske praznike, tako kot danes Anka in Anica. Žene, ki skrivaj pustijo šopek rož ob Marijinem kipu. Dejanja, ki trajajo dlje kot govor. In vera, ne tista v zlatih kelihih, ampak v blatnih škornjih preprostih ljudi, ki so včasih pešačili od daleč, da so prišli k maši v to cerkev v vsakem vremenu, iz dneva v dan, iz leta v leto. Naša župnija ima 777 let. To ni kar tako. To ni samo številka, to je veliko znoja, molitve, tišine, trpljenja in upanja. To je stara mama, ki je tiho prižgala svečo, in otrok, ki je jokal pri krstu. To so ljudje, ki so tukaj živeli, ljubili, jokali in verjeli. In med njimi smo zdaj mi.« Naj živi vera Včasih se ji zdi, da si želijo govoriti velike besede. »Ampak župnija ni velika zaradi velikih besed, temveč zaradi malih ljudi. Tistih, ki niso nikoli stali tukaj za mikrofonom. Ampak bili so tukaj. In so verjeli. Tudi, ko ni bilo lahko. In če je že Katica rekla, naj kaj povem, potem bom rekla: Ne nehajmo biti to, kar smo. Preprosti, trmasti, hvaležni in ljudje, ki držimo skupaj. Vse ostalo, tudi ta govor, bo minilo. Ampak to, to naj ostane. Zato danes ne bom rekla samo, naj živi župnija, ampak naj živi vera, taka, kot jo imamo mi vsi, ki smo tu. Malo zmečkana, malo utrujena, ampak živa. Taka, ki zna odpustiti. Ki zna zdržati. Ki zna biti tiho in ve, kdaj kaj povedati. In ki zna ob vseh težkih trenutkih še vedno reči hvala.« Cerkev, kraj srečevanja Spomnila je, da je župnija začela svojo pot, ko Slovenija še ni bila Slovenija. Bili so razdeljeni, malo pod Kranjsko, malo pod Štajersko, malo pod Koroško. In Bela krajina? »No, mi smo bili vedno malo bolj 'na robu', včasih pozabljeni, včasih prepišni kot senik v burji, ampak vedno trmasto svoji.« »Takrat je bila tu divjina. In ljudje, ki so se trudili preživeti. Brez elektrike, brez Google Mapsa, ampak z vero. Vera je bila tista, ki je ljudi povezovala. Cerkev ni bila le kraj molitve, ampak tudi kraj srečevanja, pogovora, dogovarjanja, kdaj bo kdo komu pomagal spraviti seno. In čeprav takrat še nismo poznali besede Slovenija, smo že imeli nekaj, kar nas je delalo skupnost. To so bili vera, jezik in sosed, ki ti je prinesel juho, ko si bil bolan.« Najtežje je odpustiti Govornica je nadaljevala, da takrat ni bilo ne televizije, ne Facebooka, pa tudi župnijskega lista ne. »A ljudje so verovali. Močno. Po svoje. Preprosto. Maša je bila v latinščini, nobeden ni razumel pol besed, ampak vsi so vedeli, kdaj poklekniti in kdaj se pokrižati. Duhovnik je bil edini, ki je znal brati, pisati, pa še za zdravnika je včasih služil. Cerkev pa ni bila samo za moliti, ampak tudi za zmenke, za novice, pa za to, da si koga srečal in rekel: 'Ej, a maš kaj žita za prodat'?' Vera takrat ni bila zapisana v knjigah, bila je zapisana v rokah, ki so delale, in v srcih, ki so zaupala. Če je prišla suša, so šli v procesijo. Če je nekdo zbolel, so molili k svetemu Roku, pa kakšno kokoš dali za obljubo. Ni bilo pametnih telefonov, je bila pa pametna vera. Preprosta, ampak živa. Danes jo imamo bolj zapakirano, bolj moderno, ampak upam, da v njej še vedno tli tisto isto: da se znamo zahvaliti, prositi in, najtežje, odpustiti.« Seveda bo šlo Janja Mihelič je svoj nagovor zaključila: »Če bomo le imeli malo več srca kot pameti. In tudi malo več molitve kot komentarjev na Facebooku. Morda bo šlo. Seveda bo šlo, ravno tako kot nekoč.« Po maši je v cerkvi sledil kulturni program, v katerem sta zapela kar dva pevska zbora: domači pevski zbor Kulturnega društva Predgrad in gostje iz Primorske, Moški pevski zbor Vinograd iz Vrtovina. Cerkev sv. Vida Po prireditvi je sledilo druženje pred cerkvijo. Škof Glavan, župnik Jože Pavlakovič in nekateri drugi pa smo se odpeljali v dolino ob reki Kolpi, ob njenem toku navzgor do vasice Laze in tamkajšnje cerkve sv. Vida, ene od več cerkva na tem območju, ki ima namesto zvonika zvonico oziroma je na preslico. Cerkev sv. Vida v Lazah pri Predgradu je najstarejša cerkev v župniji, saj je iz zgodnjega 13. stoletja. Apsida, slavolok in del severne ter južne stene ladje so poslikani s podobami sv. očetov, svetnikov in poklonom svetih treh kraljev. V medaljonu na severni poslikavi je letnica 1657. Cerkev so začeli obnavljati leta 1995. Zdaj so na cerkvi obnovili streho in fasado. Župnik Pavlakovič je opravil vsa tesarska dela iz domačega materiala. Obnovitvena dela je blagoslovil škof Glavan. Kot je za Družino povedal župnik Jože Pavlakovič, je v župniji Stari trg ob Kolpi 500 vernikov. Leta 2024 je bilo nedeljnikov od 45 do 70, veroukarjev 29, krstov je bilo pet, prvoobhajancev osem, birmancev šest, poroke so bile tri, pogrebov je bilo enajst. Nedeljsko mašo imajo ob 10. uri v župnijski cerkvi, od prve adventne do tihe nedelje imajo mašo v kapeli Janeza Krstnika v domu Tav. Med tednom so maše v delavniški kapelici v župnišču in po podružnicah, v Predgradu ob ponedeljkih, v Radencih ob petkih, v Spodnjem Logu v soboto na dva tedna. V Zagozdacu in Čepljah, v Starem trgu imajo maše občasno v torek, sredo ali četrtek. Katarina Špehar – Katica ŽPS in župnijska Karitas delujeta skupaj z istimi člani, drugih skupin praktično ni, pove župnik in doda, da je problem velika razdrobljenost po podružnicah in postaranost župnije. Še najbolj so aktivni nekateri člani župnijske Karitas, zlasti tajnica Katarina Špehar – Katica. Za večja opravila ji pomagata sestrična Anica in njena sorodnica Anka. »Ob nedeljah imajo v župnijski cerkvi in v Radencih redne bralce beril. Ministranti so občasno, če jih ne poberejo gasilci ali folklora. Molitvena skupina se je nekaj časa zbirala ob torkih, med korono so bili voditelji strogo proti cepljenju in testiranju, zato sem jim predlagal, naj molijo doma. Do zdaj se še niso vrnili, škoda, da so podlegli ideološki histeriji.« O pevcih pove, da jih je žal od zelo dobrega zbora ostalo nekaj malega. Nekaj jih je, ki lepo skrbijo za svoje podružnice, jih čistijo in krasijo. Za župnijsko cerkev skrbita po dve ali tri vasi en mesec, da se razporedijo in ni treba vsak teden misliti, kdo je na vrsti. Za drugo sodelovanje se je treba sproti dogovoriti. »Naj ne bo samohvala« Glede skrbi za cerkvene stavbe pove, da je to velik in drag problem. Od sedemnajstih cerkva jih je ostalo še deset. Od tega tri velike, dve večji in pet manjših ter veliko župnišče in še večji dom Tav. Pred sto leti je bilo tu 5.200 vernikov, torej desetkrat več kot danes. Kljub temu nekako poskrbijo vsaj za strehe. Zdaj morajo prekriti še eno streho ter prebarvati dva velika in dva majhna zvonika. Nekaj prispevajo agrarne skupnosti. Veliko je pomagal Unior, ki je žal lani zaprl svoj obrat. Velik del opravi župnik sam in založi svoj denar ter prosti čas. Sam prispeva od tretjine do polovice, kdaj tudi več. V mizarski delavnici naredi vse, kar je lesenega. »In še, naj ne bo samohvala. Prve tri ure dneva, od 4. do 7. ure in pol, preživim v kapeli. Malo molim, včasih se mi kaj sanja in pride kakšen navdih ali zamisel. Zdaj, ko je samo ena nedeljska maša, najbolj uživam v nedeljskem jutru. Brez dobro opremljene delavnice bi tudi meni bilo kdaj dolgčas v tej samoti.« Tabor Valovi poletja Škofijska Karitas s podporo ministrstva za zdravje organizira tabor Valovi poletja. Letos so ga imeli že tretje leto. Namenjen je temu, da se otroci družijo in razgibajo, tudi tisti, ki ne hodijo k verouku. Nekaj jih pride tudi iz drugih župnij dekanije. »Gre za neke vrste alternativo oratoriju, ki ga delno financira država, delno škofijska Karitas,« pojasni župnik. »Pri nas so začeli s taborom, ker tesno sodelujemo s škofijsko Karitas že od komune in imamo dobre prostorske pogoje.« Skupnost Tav Župnik posebej izpostavi tri dejavnosti: skupnost oziroma komuno Tav, slikarja Maksima Sedeja ml. in rezbarja Toneta Šegino. Pove, da je komuna delovala trinajst let. V Tavu se je zvrstilo okrog 200 gojencev. »Nekaterim je povsem uspelo, drugim delno in začasno. Številnim sorodnikom smo pomagali vsaj z nasvetom in spodbudo. Dejavnost je pustila tudi materialne sledi, povsem obnovljeno in izolirano župnišče in predelano gospodarsko poslopje v domu Tav z veliko kapelo s sto sedeži, veliko kuhinjo z jedilnico z 38 sedeži.« V župnišču je sedem sob, namenjenih občasnim taborom skavtov in podobnega. Slikar Maksim Sedej jim je kot darilo naslikal dva križeva pota, dva oltarja, spravno kapelo in še nekaj monumentalnih podob, kot je triptih Narodna pomiritev. Rezbar Tone Šegina je (za minimalno ceno) ustvaril okoli 430 figuric za velike jaslice, v župnijski cerkvi 69 reliefov na klopeh in zakristijski omari, sedem večjih skulptur svetnikov, nekaj cerkvenih vrat in mega jaslice v vasi Zagozdac.

Ljudje, ki držijo skupaj

Ljudje, ki držijo skupaj

To je zgodba ljudi

Podlistek

Zdravilna zelišča za obolenje sečil

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.