Papež Frančišek je na današnji praznik sv. Štefana, prvega mučenca, med opoldansko molitvijo angelovega češčenja z okna apostolske palače nagovoril romarje, ki so se dan po božiču zbrali na Trgu sv. Petra v Vatikanu: »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik sv. Štefana. Spomin na prvega mučenca je takoj za slovesnim praznikom božiča. Včeraj smo zrli usmiljeno Božjo ljubezen, ki je za nas meso postala, danes pa vidimo dosleden odgovor Jezusovega učenca, ki da svoje življenje. Včeraj se je na zemlji rodil Zveličar, danes se je rodila za nebo njegova zvesta priča. Tako včeraj kot danes se pojavljajo temine zavračanja življenja, a še močneje sveti luč ljubezni, ki premaga zlo in začenja novi svet.« Po molitvi in blagoslovu se je sveti oče zahvalil vsem, ki so mu voščili blagoslovljene božične praznike, predvsem pa za njemu namenjen dar molitve.



V svetopisemskem odlomku iz Apostolskih del je poseben vidik, ki svetega Štefana približa Gospodu. To je njegovo odpuščanje, preden je kamenjan umrl. Jezus je namreč pribit na križ dejal: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«, podobno pa je Štefan »pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«. Štefan je torej mučenec, kar pomeni pričevalec, ker je storil to, kar je storil Jezus. Pravi pričevalec je namreč tisti, ki se obnaša kakor On, ki moli, ki ljubi, ki daruje (dona), predvsem pa, ki odpušča (perdona), saj je odpuščanje (per-dono), kakor sama beseda izraža, najvišji izraz daru.

Toda, bi se lahko vprašali, čemu služi odpuščanje? Je samo dobro delo ali tudi prinaša sadove? Odgovor na to najdemo ravno v Štefanovem mučeništvu. Med tistimi, za katere je prosil odpuščanje, je mladenič, po imenu Savel, ki je preganjal Cerkev in jo skušal uničiti. Savel je kmalu za tem postal Pavel, veliki svetnik, apostol narodov. Prejel je Štefanovo odpuščanje. Lahko rečemo, da se je Pavel rodil iz Božje milosti ter iz Štefanovega odpuščanja.

Tudi mi se rodimo iz Božjega odpuščanja. Ne samo v krstu, temveč vsakokrat, ko nam je odpuščeno, se naše srce znova rodi, je prerojeno. Vsak korak naprej v življenju vere ima že od začetka vtisnjeno znamenje Božjega usmiljenja. Kajti samo če smo ljubljeni, moremo tudi mi ljubiti. Spominjajmo se tega, dobro nam bo delo, kajti če želimo napredovati v veri, moramo najprej prejeti Božje odpuščanje, srečati Očeta, ki je pripravljen vse in vedno odpuščati in ki ravno z odpuščanjem ozdravlja srce in poživlja ljubezen. Nikoli se ne smemo utruditi prositi Boga odpuščanja, saj se samo takrat, ko nam je odpuščeno, tudi sami učimo odpuščati.

Odpuščati pa je vedno zelo težko. Kako lahko posnemamo Jezusa? Od kod začeti, da moremo oproščati majhne ali velike žalitve, ki jih vsak dan utrpimo? Predvsem iz molitve, kakor je to storil Štefan. Začne se pri svojem srcu. V molitvii se lahko soočimo z zamero, ki jo čutimo in izročimo tistega, ki nam je kaj hudega storil Božjemu usmiljenju. Ob tem odkrijemo, da nas ta notranji boj za odpuščanje očiščuje zla ter da nas molitev in ljubezen osvobajata notranjih vezi zamere. Grdo je živeti v zameri. Vsak dan imamo priložnost, da se vadimo v odpuščanju in živimo to vzvišeno dejanje, ki približuje človeka Bogu. Kakor naš nebeški Oče tudi mi postajamo usmiljeni, saj z dobrim preko odpuščanja premagamo zlo, spremenimo sovraštvo v ljubezen in tako delamo svet bolj čist.

Naj Devica Marija, kateri zaupamo tiste, ki so žal mnogi in kakor sv. Štefan zaradi vere trpijo preganjanje, naši današnji sveti mučenci, usmerja našo molitev, da bomo zmogli sprejeti odpuščanje in odpuščati.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.P.)