Leta 2008 je Franci Petrič v Družina objavil nekrolog za umrlim Lojzetom Bajcem, političnim emigrantom iz obrobja Vipavske doline, ki je po vojni živel v Clevelandu. Zapisal je, da je ob obisku domovine moral 17. julija poiskati pomoč pri zdravnikih. 20. julija 2008, je prestopil prag večnosti v šempetrski bolnišnici v Novi Gorici.

Panoramska karta v Podkraju pri Colu, Špile, kjer je v mladosti odraščal Lojze Bajc, so pod Višnjami. Foto: Ivo Žajdela

V trdni krščanski družini je bilo enajst otrok

Na kratko je povzel njegovo življenje. Lojze Bajc se je rodil 17. junija 1927 v zaselku Špile pri Višnjah v župniji Podkraj, med Colom in Podkrajem. V trdni krščanski in narodnozavedni slovenski družini je bilo enajst otrok. Ob očetu in materi se je navzel dobrosrčnosti in topline, po kateri so si ga zapomnili vsi, s katerimi se je srečeval.

Že kot otrok se je srečal z italijanskim raznarodovalnim pritiskom, zato je ostal pokončen Slovenec vse življenje. Prav zato se je v hudih letih druge svetovne vojne poln domoljubja pri­družil tistim, ki so delali za svobodo slovenskega naroda. S pesniško žilico je že davnega leta 1941 zapisal: »Mojo domovino je zajel vihar / prišel je iz severnih daljav / moje domovine zdaj ni več / kakor da jo je razsekal meč.«

Pogled s Križne gore nad Podkrajem pri Colu, na območje Špil pri Višnjah, kjer je v mladosti odraščal Lojze Bajc. Foto: Ivo Žajdela

Nikdar si nisem misil, da je mogoče človeka na tako krut način ponižati

Ob koncu vojne se je pridružil domobranski vojski, nato pa izkusil hudobijo na zelo krut način. V spominih je zapisal o teh preizkušnjah: »Nikdar si nisem misil, da je mogoče človeka na tako krut način ponižati.«

Deležen je bil križevega pota nemških in drugih ujetnikov od rodne Vipavske doline prek Bakra do Splita. Nepozabno je bilo, ko je pripovedoval, kakšno kalvarijo je doživel z ujetniki nedaleč od Reke, ko so jih partizani pustili ob morju ob dnu strmih pečin teden dni brez vode in hrane. Jetniki so blazneli in umirali pod žgočim soncem, se spopadali za košček skorje, ki so jo stražarji z vrha pečin vrgli mednje, in jedli suho travo, da bi preživeli ...

Pogled s ceste od Podkraja proti Colu, na območje Špil pri Višnjah, kjer je v mladosti odraščal Lojze Bajc. Foto: Ivo Žajdela

Skrit v zaboju za orodje pod podom vagona se je iz Trsta napotil v Pariz

V neverjetni, skorajda fantastični zgodbi se je skupaj z nekaterimi drugimi fanti po prestanem trpljenju rešil. Iz Trsta se je, skrit v zaboju za orodje pod podom vagona skupaj s še nekaterimi rojaki, napotil v Pariz, kjer mu je pomagal prelat Nace Čretnik. Od tam je prispel v Združene države Amerike.

Leta 1957 se je poročil z Marijo in rodilo se jima je pet otrok. Bil je zelo dejaven v tamkajšnji skupnosti, član mnogih organizacij in društev. Kot velik domoljub in demokrat je delal za svobodno Slovenijo. Zbiral je podpise ob plebiscitu, denarna sredstva ob agresiji na mlado Slovenijo in upal, da bo ideja o narodni spravi rodila sadove. Bil je navdušen za dobro in pošteno in tudi ob razočaranjih nad ljudmi in prizadevanji ni obupoval. Po upokojitvi je obiskoval in pomagal starim, bolnim, osamljenim v Clevelandu in okolici.

V domovino je prihajal redno šele po demokratizaciji

»Letošnjega poletja se je iskreno veselil, ker bo spet pod rodnim krovom, pri sestrah in sorodnikih, posebno pri sestri Francki v Špilah. V domovino je namreč prihajal redno šele po demokratizaciji, zato je bil vsak njegov obisk pravi obred. Vedno je poljubil slovensko zemljo ob prihodu in odhodu, v domači vasi pa zavriskal. Domači so bili prisrčno navezani nanj,« je leta 2008 zapisal Franci Petrič.

23. julija 2008, se je za vedno poslovil od doma. Pred domačo hišo je zanj maševalo pet duhovnikov. Odpeljali so ga v Združene države Amerike, kjer so ga pokopali v krogu domače družine in številnih prijateljev. Lojzetu se je uresničila želja, da je učakal sestro smrt v domovini. S pogrebom pa je povezal oba kraja, kjer je za vedno pustil svoje sledove: Cleveland in Slovenijo.

V pesmi je izpovedoval svoje čutenje. V eni od teh je zapisal: »Končno le v zemlji se seme razvije/ v cvet, ki nikoli se več ne ospe/ čas je dopolnjen za večno življenje/ Stvarnik sprejema Te v svoje roke.«

Kako so v vipavski kasarni uničevali nemške ujetnike

Spomine je pod naslovom Pomlad 1945 objavil leta 1967 v reviji Vestnik v Buenos Airesu, v številkah 5, 8, 9–10 in 11–12. V prvem delu je opisal pridružitev primorskim domobrancem v Ajdovščini in umik z njimi v Furlanijo, vse do Forlija. Tam ga je, mladeniča, takoj zagrabilo domotožje in peš se je odpravil nazaj, proti Trstu. Na dolgi poti je ustavljal vozila, vozil se je z angleškimi vojaki, huje je bilo z italijanskimi partizani. Na koncu so ga v Tržiču predali slovenskim partizanom, ti so ga preko Gorice in Ajdovščine odpeljali v Vipavo. Tam je bil zelo blizu doma, toda v komunističnem uničevalnem taborišču v vipavski kasarni, kjer so stradali in ubijali nemške vojne ujetnike. Ubite so tam tudi zakopavali. Očitno so še danes tam.

Drugi del spominov, strašna grozljivka, o kateri ni nič znanega

Tu se začne drugi del spominov, strašna grozljivka, o kateri ni nič znanega. Šele Bajc nam jo je v teh spominih razkril. Najprej o stradanju, skrajnem sramotenju, pretepanju in ubijanju v Vipavi. Od tam so jih peš gnali v Postojno, od koder so jih z vlakom prepeljali na Reko. Tam so jih, shirane, namestili na obalo takoj za Sušakom, kjer so pod žgočim soncem umirali od lakote. Tudi tam so za komunisti ostali grobovi teh ujetnikov. Potem so jih peš gnali, povsem izstradane, do Crikvenice. Tam so se morali ustaviti, saj so bili povsem na koncu. Pripeljali so ladjo in jih z njo prepeljali do Zadra, nato pa do Splita. Tam so jim sicer dajali nekaj več hrane, saj so jih uporabljali za suženjsko delo. Lojze Bajc nam je zapustil pretresljive spomine, poglejmo.

Pogled s Kovka na Podkraj pri Colu, kjer je blizu rojstna hiša Lojzeta Bajca. Foto: Ivo Žajdela

Bilo je pred veliko nočjo leta 1945

Lojze Bajc: Bilo je ravno pred veliko nočjo leta 1945. Na mojem domu /zaselek Špile pri Višnjah, med Colom in Podkrajem/ sta se oglasila dva domobranca in vprašala zame z namenom, da bi tudi jaz pristopil k protikomunistični skupini, ki je imela tedaj svojo večjo postojanko v dve uri oddaljenem trgu Ajdovščini. Tega izrednega obiska sem se kar nekam razveselil, ker mi je bilo že odveč stalnega skrivanja pred rdečimi tovariši, ki so imeli tedaj glavne prehode mimo mojega doma na bližnji Nanos. Ker so starši želeli, da bi ostal za velikonočne praznike doma, sta oba domobranca k temu rada privolila proti zagotovilu, da se takoj po praznikih prijavim na Colu. Tako je tudi bilo.

Domobranec v Ajdovščini

Od doma sem se težko poslovil, bilo je lepo sončno jutro velikonočnega ponedeljka. Mama mi je dala s seboj nekaj velikonočnega žegna, obenem pa tudi toplo željo, da se še kdaj srečno povrnem. Niti malo nisem pomislil, da je že tako blizu konec strahovite vojne. Stopal sem med domačimi njivami, ki sem jih imel neizmerno rad, povsod se je opažalo prebujenje pomladi. Ob glavni cesti sem pričakal še dva moja prijatelja in Višenj, ki sta tudi imela naročilo, da se prijavita.

Ko smo prispeli na Col, nas je tam že čakal vojak domobranec, ki je bil odrejen zato, da nas pospremi v Ajdovščino. Tako smo postali vojaki. Mož, ki nam je podelil vojaške potrebščine, mi je ob koncu dal dolgo francosko puško z besedami: »Ta bo ravno prava zate in upam, da ne boš imel preveč težav, ko jo boš nosil.« Odšel sem v četno pisarno, kjer sem uredil vse formalnosti. Dobil sem vojaško knjižico ter potrebna navodila, ki so se nanašala na novo vojaško življenje.

Po nekaj dneh sem že šel na stražo in sicer na skrajni rob predzadnjih hiš trga ob cesti, ki pelje na strmo pobočje Cola. Bila je zgodnja pomlad, kljub temu pa je burja še vedro z vso ostrino pritiskala proti zeleni Vipavski dolini. Dolge so bile tiste ure na straži. posebno še v nočni izmeni, kjer sem stalno bil pripravljen, da me obiščejo rdeči tovariši. Ura je počasi bila v šturskem zvoniku, neizmerno počasi, vendar sem pa le vsakokrat srečno dočakal zamenjavo.

Pogled na Ajdovščino z roba na Otlici. Foto: Ivo Žajdela

Fantje, ki so spoznali spletke in zločinsko delovanje komunizma

Vsak dan redno smo odhajali na vaje v strmo območje Lokavca. Jaz sem bil dodeljen k 11. udarni četi, ki ji je takrat poveljeval nadporočnik Janežič. Tu sem spoznal veliko fantov, ki so po lastnih izkušnjah spoznali spletke in zločinsko delovanje komunizma. Vse te izkušnje so jim utrdile odpor in jim bile jasno zagotovilo, da stopajo po pravilni poti. Nikjer nisem opazil, da bi ti naši fantje imeli kaj simpatij do Nemcev. Vse je kazalo, da nas je sem postavila le kruta sila vojne igre, in da je to le neka začasna rešitev. Tudi jaz sem se pripravljal, da bi doprinesel svoje, vendar so me dogodki prehiteli.

Partizanski napad na domobrance na Otlici

Mesec april se je že nagibal h koncu. Določen sem bil, da grem v patruljo, ki naj bi nesla važno sporočilo manjši postojanki, ki je bila nastanjena na Otlici. Okoli polnoči smo šli kar naravnost čez strme grabne, da bi tako čim prej dosegli cilj. Pot je bila zelo naporna, vendar smo pa le po nekako dve urni hoji dosegli vrh in opravili dano nalogo. Nazaj smo se vrnili že pred jutrom. Računali smo, da se bomo še lahko malo odpočili, tedaj so se pa oglasili nekje na vrhu streli strojnic. Lahko smo ugotovili, da je to na Otlici, od koder smo se ravnokar vrnili.

Od fantov, ki se jim je posrečilo prebiti se iz obroča, smo izvedeli da so doživeli nenadni napad, ki sta ga izvedli (Emil Savelli, Tabor, štev. 5–6, 1965) zloglasni 30. in 31. divizija. Fantje so bili popolnoma obkoljeni, vendar se jim je po junaškem pritisku na rdeče napadalce posrečilo prebiti obroč. Tu je umrlo okoli 30 domobrancev.

Že dva dni po tem napadu se je vrnil k nam mlad fant, bil je preoblečen v neko raztrgano pastirsko obleko; povsod se ga je še držala slama. Pravil je, da se mu je posrečilo skriti v neki samotni listnik in je tako srečna dočakal trenutek za rešitev.

Ajdovščino »krasi« ta partizanski spomenik. Očitno so nekateri Ajdovci ponosni na takšne. Foto: Ivo Žajdela

Da bo ob koncu vojne izbrisana s sveta vsa krivica

Bližali so se zadnji dnevi aprila in nekaj izredno težkega je viselo v zraku ... Partizanske brigade, ki so bile povsod razbite in raztepene, so se ob bližanju Rdeče armade pričele prebujati, kakor gobe po dežju. Nemci so se umikali. V naši četi je bilo izdano povelje, da se vso odvečno strelivo, ki smo ga imeli, nemudoma zakrije ali uniči. Tedaj je že nekaj fantov pobegnilo, med njimi je bil tudi moj prijatelj Ludvik.

Ravno tiste dni je močno deževalo. Prišel je ukaz, da s silo razorožimo Nemce, ki so se tedaj od povsod umikali. Okoli poldneva so prišli k meni mama in dve sestri. V naglici sem našel nekaj časa, da sem se pogovoril z njimi in se poslovil. Ljudje so povsod govorili, da se v nekaj dneh povrne kralj Peter s svojo vojsko, tako sem tudi jaz nekaj takega poskušal verjeti ... Trdno sem upal, da bo ob tem zaključku vojne izbrisana s sveta vsa krivica ter da bodo za vse ljudi »dobre volje« nastopili novi, mirni in srečnejši časi.

Nadaljevanje v: Lojze Bajc, primorski domobranci, SNVZ, spomini 1945, Vipava, Cleveland [2]

1/7