Nadaljevanje iz: Lojze Bajc, SNVZ, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [1]

V vetru je zaplapolala čista slovenska zastava

Lojze Bajc: Bil sem takrat star komaj dobrih 17 let. Tako sem si tudi sam tiho ponavljal: Kralju Petru gremo nasproti ... Ob takih mislih mi ni bilo nič težko dejstvo, da bom moral nositi železni zaboj streliva za »šarca«, bombe in še dolgo francosko puško, ki je tehtala za dobro klaftrsko poleno. V trgu je bilo tisti dan vse živo, veliko voznikov je bilo mobiliziranih za prevoz naše prtljage, predvsem pa živil in sanitetne potrebščine. Cesta, ki pelje v Gorico, je bila tiste dni polna vojske, bili so tudi srbski četniki in dobrovoljci ter nešteta množica civilnih ljudi, ki so si rajši izbrali begunsko pot, kakor da bi praznovali s komunisti lažno svobodo.

Postrojena na ajdovskem kolodvoru se je končno tudi naša četa premaknila. Od povsod so nas dobri naši ljudje pozdravljali in nam želeli srečno pot: »Z Bogom, fantje!« V vetru je zaplapolala čista slovenska zastava ko smo krenili v korak. Pred Črničami smo bili deležni prvega napada iz zraka, umaknili smo se s ceste na polje, tako sem nekaj časa ležal v blatni njivi. Kmalu pa smo spet nadaljevali pot in dež je spiral zemljo z obleke.

Pogled na Ajdovščino s Kovka. Foto: Ivo Žajdela

Umik skozi Gorico v Furlanijo

Pri Šempetru nas je pričakalo nekaj slovenskih deklet, ki so nam nudile nekaj okrepčila. V njihovih očeh je bila tudi topla želja za srečno pot in vrnitev. Pri Gorici se je začelo prvo obstreljevanje. Vse je kazalo da so nam partizani že čisto za petami. Njim so se pridružili še razni italijanski tovariši v želji, da bi tudi oni pokazali nekaj svojega junaštva. Most preko Soče smo srečno prelezli, čeprav so krogle neusmiljeno sekale v železno ograjo, ob kateri sem se plazil preko. Takoj, ko smo prišli na drugo stran, so naši most razstrelili. Pot smo nadaljevali prav do Krmina. Šele tedaj je bil dan nalog za počitek. S skupino fantov sem zlezel na neko štalo, kjer smo polegli po slami. Noge so nam bile popolnoma zatekle od dolge neprestane hoje in prav malo kože je bilo še brez žuljev. Z veseljem smo polegli.

Govorilo se je, da se skoraj srečamo z Angleži

Po polurnem oddihu pa smo že imeli uzbuno /alarm/. Hitro smo iskali stvari ter se z vso brzino pripravljali v stroj. Jaz čevljev nisem mogel več spraviti na noge, tako sem se kar bos postavil v vrsto. Govorilo se je, da se skoraj srečamo z Angleži. Med tem je padla komanda v strelce in ker sem bil zadnji v vrsti, sem tako moral hoditi cel kilometer daleč, kjer sem se zvrnil v rosno mlado deteljo. Tako napeto sem pričakoval, kako neki se bo vse razvijalo, da sem čisto pozabil na bolečine ...

Čez nekaj časa se je tam daleč nekje na cesti posvetila zelena raketa, fantje poleg mene so se pričeli dvigati. Tudi jaz sem stopil nazaj v vrsto, pa bi res najraje kar v tisti detelji obležal, ker se mi je zdelo, da mi je dobršen del bolečin izvlekla iz nog. Šli smo nazaj proti cesti, kjer smo že zagledali prve angleške oklopne vozove, in kakor je bilo videti, so bile tudi urejene prve formalnosti zavoljo naše nadaljnje usode (primerjaj Dnevnik primorskega domobranca, Vestnik, XVI, junij 1965).

Brata Kos, pripadnika Slovenskega narodnega varnostnega zbora oziroma slovenskih domobrancev v Ajdovščini. Vir: Aleš Nose

Vse mogoče vrste ljudi so mrgolele naokrog

Drugi dan smo nadaljevali pot proti Palmanovi. Ob poti so ležali celi kupi razbitih pušk in drugega orožja, kar je jasno pričalo, da je vojne konec. Vse je kazalo, da tega orodja ne bomo več rabili ... Pri Gradiški smo se povzpeli na bližnji hrib, kjer smo zvedeli, da se premika proti nam skupina italijanskih partizanov. Nekaj strelov je zadostovalo in pot se nam je na široko odprla prav tja do Palmanove, kjer smo ustanovili nekako začasno taborišče. Vse mogoče vrste ljudi so mrgolele naokrog, tako so bili med nami tudi duhovniki in veliko civilnih ljudi. Ker je bilo veliko živine, tudi mesa nismo pogrešali. Okrog nas so se pritihotapili italijanski komunisti, ki so spretno prodajali zastrupljen kruh – vendar se jim zločinske nakane niso posrečile. Kolikor je meni znano, je bilo le nekaj resnih obolenj.

Angleži so ukazali, da moramo položiti vse orožje

Po nekaj dneh je prišlo na vrsto to, kar je bilo najbolj značilno za našo nadaljnjo usodo. Sklican je bil zbor za vse vojaške enote, ki so se v tem času nahajale v taborišču. Pred nas so stopili naši oficirji v spremstvu Angležev in izdano je bilo povelje, da moramo položiti vse orožje. Temu je sledila kratka objasnitev, ki je temeljila predvsem na dejstvu: gre le za ohranitev miru – da je to le začasna rešitev in ni več daleč čas, ko se vrnemo nazaj, kjer bomo tudi mi doprinesli svoj delež k osvobojenju domovine. Močno me je iznenadilo dejanje, ko sem videl dva srbska četnika, ki sta si pognala v glavo krogle z besedami: »Dala sva prisego, da ne položiva prej orožja, dokler ne bo izbojevana resnična svoboda naše domovine.«

Zdelo se je, kakor da se je košček domovine prenesel na mrzla laška tla

Bil je tedaj mesec majnik, mesec cvetja in sonca. Premnogi izmed nas je tedaj mislil na zapuščeni dom, na cvetoča polja in njive, na prelepo slovensko zemljo, nad katero sta se grozeče zarežala ostri srp in kladivo. Imeli smo lepo priliko, da smo se vsak dan udeleževali šmarnic, kjer smo prepevali lepe majniške pesmi. Tako se mi je zdelo, kakor da bi se košček domovine prenesel na mrzla laška tla. Vsak dan smo imeli v taborišču mašo, kjer smo bili zbrani vsi, kakor ena velika družina. Tu je bil kraj, kjer se je dvigala naša skupna prošnja k Bogu za varstvo, ki smo ga bili mi vsi tako potrebni.

Na tovornjakih, kjer so se vozili slovenski domobranci, so plapolale zastave

Dnevi sive negotovosti so tako tekli naprej in sončni maj se je tudi že nagibal h koncu. V tem je nenadoma prišlo povelje za selitev. Spominjam se, da smo ravno tedaj bili navzoči pri skupni slovesni maši, kjer je z vso zbranostjo igrala godba srbskih dobrovoljcev. Med tem so nenadoma prišli angleški tovornjaki. Pričelo se je grupiranje posameznih edinic in kmalu sem tudi jaz prišel na vrsto s skupino domačih fantov. Vsaki skupini je zaigrala godba v slovo in tovornjaki so se pričeli pomikati proti zahodu. Na tovornjakih, kjer so se vozili slovenski domobranci, so plapolale zastave in tudi vesele pesmi ni manjkalo.

Zavedali smo se, da je zahod za te čase še najboljša smer

Kolona vozil je brzela proti za­hodu, vsi smo se dobro zavedali, da je to za te čase še najboljša smer. Nekako v sredini med Palmanovo in Forlijem smo ustavili. Stopili smo iz ceste na travo, kjer smo prenočili ... Počitek je bil res prijeten, čeprav smo bili v jutru vsi mokri od rose. Naslednji dan se je pot nadaljevala naprej, tako da smo že do večera prišli v mesto Forli, kjer je bila vsa vojska dodeljena v posebno taborišče. V dolgih nepreglednih vrstah smo postavljali šotore ter se tako počasi uvajali v novo življenje. Domači smo se radi zbirali skupaj ter razpravljali o tem in onem, saj smo imeli časa na preteg. Nekako v sredini taborišča je bila postavljena oglasna deska, kjer smo bili sproti informirani o važnejših novicah. Nekaj, kar mi je dalo novega upanja, je bil članek Trst – novo jabolko spora. Naslednji dan je že krožila novica po taborišču: da se morajo partizani umakniti iz Trsta in Gorice.

Kako bi najlaže skočil preko visokega zidu v svobodo

Ob teh poročilih se mi je rodila misel, da bi šel v Trst, da se sam prepričam koliko je na tem resnice. V Trstu sem tudi imel dobre znance. Prav zato o načrtu nisem preveč okleval, vsaj malo bliže bom doma. Taborišče je bilo precej dobro zastraženo, kar mi je še najbolj hodilo narobe, vendar sem se pa tudi glede tega hitro znašel. Neki dan so Angleži iskali mizarje za delo, tako sem se tudi jaz brez odlašanja prijavil. Nekaj nujnih stvari sem si naložil v žepe in stopil v vrsto, ki je bila za to delo namenjena.

Odpeljali smo se proti Ceseni in se po nekaj urni vožnji ustavili v angleškem taborišču, kjer nam je bilo odkazano delo. Morali smo narediti nekaj miz. Hitro smo se oprijeli dela. Dobro se še spominjam, kako slabo mi je šlo delo od rok, mislil sem in tuhtal, kako bi najlaže skočil preko visokega zidu v svobodo. Ta precej visoki zid je skoraj vse naokoli obkrožal taborišče, kjer pa je zid bil razrušen, je bil zapolnjen z bodečo žico. Moj načrt sem razkril tudi prijatelju Ivanu. Rekel sem mu, naj mi pozdravi prijatelje v Forliju.

Srečno sem se pognal preko zidu

Nedaleč od mene se je prestopal stražar zamorec. Oči so mi obvisele na upognjeni murvi, ki se je skoraj naslanjala na visoki zid. Urno sem splezal po hrapavem deblu in se srečno pognal preko zidu. Bila je že precej visoka trava, po kateri sem z veliko težavo bežal, kajti za mano sem že čul nerazumljivo vpitje stražarja. Ko sem prišel že daleč, sem obležal ves upehan na neki njivi dozorevajoče pšenice. Ne daleč od mene sem slišal bližajoče se stopinje. Privzdignil sem glavo, bila je skupina vojakov, ki se mi je bližala. Vznemirjen sem potisnil glavo v zemljo in tako čakal nadaljnjo usodo. Počasi se je le vse umirilo in tudi sonce se je že nižalo k zatonu. Zlezel sem ven iz pšenice in v veliko veselje opazil ob robu bogato obložena češnjeva drevesa. Korajžno sem odlomil vejo ter jo zavlekel v žito, ker se mi je zdelo, da bo še najbolj varno večerjati in da mi ne bo nobeden kalil miru, ki sem ga bil ravno tedaj tako potreben.

Celo noč sem hodil kar preko širokih polj in njiv

Po večerji sem se pričel odpravljati na pot, ki mi še ni bila jasna in niti malo si nisem predstavljal kako se bo končala. V žitu sem pustil svojo vojaško bluzo, opasač in kapo, ki sem jo tako rad nosil. Zavihal sem si rokave pri srajci in hlačah ter jo veselo mahnil na pot. Tedaj je že bila noč in v tisti čudoviti mesečini sem že razmišljal o domu, predstavljal sem si, kakšno bo srečanje z domačimi, ki sem jih v tistem hipu še posebno imel pred očmi.

Tako sem hodil celo noč kar preko širokih polj in njiv ter se šele proti jutru ustavil pri neki samotni hiši. Gospodinja, ki sem jo srečal na hišnem pragu, me je nekam začudeno pogledala, šele ko sem ji razložil zgodbo, je postala bolj prijazna ter mi postregla s prepečencem in toplim mlekom. Na mojo prošnjo mi je prinesla šolski zemljevid, na katerem sem skušal določiti smer, z očmi sem pa meril razdaljo, ki me je še ločila od doma.

Nadaljevanje v: Lojze Bajc, primorski domobranci, SNVZ, spomini 1945, Vipava, Cleveland [3]