Nadaljevanje iz: Lojze Bajc, primorski domobranci, SNVZ, spomini 1945, Vipava, Cleveland [2]

Na angleškem tovornjaku

Lojze Bajc: Po krajšem počitku sem nadaljeval pot v smeri Bologne. Da bi si olajšal pot, sem stopil poleg cestnega križišča, kjer sem poskusil dobiti kakšno prevozno sredstvo, kar se mi je tudi posrečilo. Ustavil je neki vojaški tovornjak, na katerega sem se veselo povzpel in se z neko posebno zadovoljnostjo zleknil na kup šotornih kril, ki so ležala v kotu. Na moje veliko začudenje se je začel ta preklicani kup nekam sumljivo gibati, prikazale so se ena, dve, tri črne zamorske glave, kar me je spravilo v precej veliko zadrego. Bili so to vojaki, ki so se zakrili pred vročino žgočega sonca. Nekako mrko so me gledali in nekaj nerazumljivega godrnjali, verjetno jim ni bilo všeč, da sem jih prebudil. No, končno so se le pomirili ko sem se skušal opravičiti in eden mi je že s prijaznim obrazom ponudil cigareto ...

Brez odlašanja sem jo mahnil v bližnjo gostilno

Bližali smo se mestu Bologni. Drevesa ob cesti so bila vsa okleščena od bomb in povsod se je občutno poznalo veliko razdejanje pravkar končane vojne. Stopil sem s tovornjaka, s kretnjo sem se zahvalil za vožnjo, ki mi je prihranila veliko pešačenja. Zdelo se mi je, da bi bil že skrajni kas, da bi našel kaj za pod zob, zato sem jo kar brez odlašanja mahnil v bližnjo gostilno, da tam zapravim zadnje lire. Usedel sem se k mizi v kotu in naročil kosilo. Kmalu mi je strežnica prinesla zvrhan krožnik makaro­nov, kar se mi je zdelo, bo ravno prava mera za moj prazni želodec ...

Kmalu je prisedel k moji mizi nek tujec, ki se mi je po nekaj besedah predstavil kot Antonio. Pripovedoval mi je, da mu je rojstni kraj Dugi otok v Dalmaciji, da so bili doma zelo siromašni, zato je od malega živel pri stricu na podeželju Bologne. Pred nekaj tedni da mu je stric umrl in zdaj se je namenil, da bi šel pogledat domov ...

Znašel sem se med laškimi partizani

S tem novim znancem sva se čez nekaj ur postavila poleg ceste, kar je za moj žep bilo še najbolj primerno, pa tudi moj »tovariš« je bil videti bolj tak kakor tisti ptiči, ki se obešajo na krove potujočih ladij ... Po kratkem čakanju je privozil mimo tovorni avto in ustavil. Povzpela sva se na voz. Na moje veliko presenečenje sem opazil, da sem se znašel v sredini laških partizanov, med katerimi so nekateri imeli rdeče rute okrog vratu. Ta je pa lepa, sem pomislil sam pri sebi ... Eden izmed njih me je radovedno vprašal: »Da dove andate ragazzi?« Iz nemškega taborišča gremo, sem hitro odgovoril, napravili smo malo prevelik ovinek, ko smo po pomoti prišli s skupino Italijanov iz Bologne. Ne vem točno, koliko časa je trajala ta vožnja, vem le, da mi je bila ta družba do skrajnosti zoprna. Bila je že noč, ko smo se vozili proti Padovi.

Vožnja z laškimi partizani proti Mestram

Na nekem križišču nas je ustavila angleška vojaška policija, kjer je moral šofer zapeljati h kraju ceste. Vsi smo morali izstopiti, meni se je pa zdelo, da je ravno zdaj najboljša prilika, da izginem v roč. Urno sem stopil za bližnji vogal visoke stavbe in se hitro oddaljil. Po nekaj dobrih korakih je vojak za menoj ostro zažvižgal. Hitro sem se vrnil nazaj na mesto in se opravičil, da sem hotel piti malo vode. Res je ravno v tisti bližini izpod nekega na pol porušenega kipa curljala voda. Vse je kazalo, da je vodja grupe uredil vse potrebno, ker smo kmalu nato nadaljevali z vožnjo v smeri proti Mestram. Bila je precej hladna noč in jaz sem se bridko spomnil na vojaško bluzo, ki je ostala v tisti žitni njivi poleg Cezene. Tovariši so celo pot klatili vice, ki so se večji del vrteli okrog sv. Antona, med tem so si pa iz ust do ust podajali steklenice črnega vina in tako skušali dati pravi ton pesmi Avanti popolo.

Med krstami za partizane, ki so umrli v boju z umikajočimi se Nemci

V Mestrah so imeli rdečkarji eno važnejših postojank. Tja smo prispeli nekako proti poldnevu. Ravno so razkladali živila, ki so jih menda pustili umikajoči se Nemci. Poleg barake, kjer se je menda nahajal partizanski glavni stan, je bila majhna lopa, od koder se je čulo udarjanje kladiva in škripajoče oblanje desk. Pogledal sem skozi povešena vrata. V kotu sem opazil že cel kup zloženih rakev. Prišel je majhen čokat mizar in potisnil kup teh zbitih zabojev proti steni. Na moje vprašanje mi je pojasnil, da so te rakve namenjene za partizane, ki so umrli v boju z umikajočimi se Nemci, med katerimi je bil pomešan tudi Benito Mussolini. Tovariš me je gnal na široki hodnik, kjer sem našel tudi mojega spremljevalca Antonia, ki je buljil v oglasno desko, kjer je bila obešena slika Mussolinija, obešenega za noge s prebito in zmaličeno glavo, iz katere je visel šop slame.

Kamniti križ na Kovku nad Colom. Foto: Ivo Žajdela

Med golobi v Benetkah

Na drugem kotu oglasne deske je pod zaglavjem srpa in kladiva bila napisana precej dolga vrsta imen partizanov, ki so umrli v napadih na nemško vojsko, ki se je umikala. Nekakšna groza me je spreletela, takoj sem pričel siliti Antonia, da čim prej zgineva iz tega preklicanega kraja. Zahvalila sva se za vožnjo in z novim upanjem nadaljevala pot naprej. Jaz sem predlagal, da bi se mimogrede ustavila v Benetkah, kjer bi pogledala, če je možno dobiti kakšno zvezo s Trstom. Mislil sem, da bi bilo v Trstu še najlaže zvedeti, kakšen je stvarni položaj v domačem kraju.

Zopet sva na križišču cest ujela voz in se po nekaj urah vožnje srečno pripeljala v Benetke. Bil je lep poletni dan. Po lagunah so drsele lahke lesene gondole in prevažale ljudi iz kraja v kraj. Pred baziliko sv. Marka, ki je bila ta čaš zaprta, je mrgolelo veliko belih golobov. Res nekaj izredno lepega, kar je napravilo prijeten vtis name, pa tudi Antonio si je zadovoljno zasenčil oči in gledal vzdolž kanala na številne lokaste mostove, ki so vezali pločnike poleg visokih starodavnih palač. V majhni zgradbi, kjer je bil nastanjen urad Rdečega križa, sva se zanimala za zvezo s Trstom. Tam so nama povedali, da je morje še vedno polno min in da je edina možna zveza po kopnem. Tu so nam tudi pripravili okusno kosilo. Kar pa je bilo še bolj važno: naredili so nama nekakšno propustnico, kar je pomenilo za naju bolj varno potovanje.

Pešačila sva po prašni cesti in mimogrede trgala murve

Sonce je kar močno pripekalo, ko sva nadaljevala pot v smeri Furlanske nižine. Pešačila sva po prašni cesti in mimogrede trgala murve, ki so ravno ta čas zorele, tako nama ni bilo potrebno skrbeti za malico. Ko sva nekaj ur tako hodila, je nenadoma privozila mimo kočija. Starejša gospa, poleg katere je sedela njena hčerka, je pridržala konje in naju vljudno povabila na voz. Oba sva se z veseljem odzvala, kajti dolga pot naju je že kar pošteno zdelala. Pogovor je nanesel počasi tudi na nove razmere, ki so nastale po vojni. Mene je predvsem zanimalo, kako daleč so slovensko ozemlje zasedli Angleži. Tako sem zvedel, da so se partizani morali umakniti le iz Trsta in Gorice. Bilo mi zdaj popolnoma jasno, da so tiste novice, ki so krožile v taborišču v Forliju, precej netočne.

V hipu se je pred menoj vse razblinilo, kakor lepe nočne sanje

Vsi načrti, ki sem jih do tedaj imel v glavi, so se pričeli lomiti, v hipu se je pred menoj vse razblinilo, kakor lepe nočne sanje, kajti pred menoj se je v vsej stvarnosti pojavila velika nepremostljiva ovira. Videl sem, da ni drugega izhoda, kakor da ostanem v Italiji, ter tako počakam boljših in bolj varnih časov. Ko sem tako razmišljal, smo nenadoma privozili na široko tlakovano dvorišče precej velike hiše. Prijazna gospa naju je povabila pod streho in nama tudi obljubila, da bova lahko prenočila v njeni hiši. Po izvrstni večerji nama je gospodinja odkazala prenočišče; tega sem bil še najbolj vesel, kajti tisti dan me je še posebno zdelal ... Brezskrbno sem se ulegel v posteljo in kmalu zaspal. Tudi moj znanec Antonio se je pripravljal v posteljo, v pol spanju sem ga slišal, da je nekaj godrnja, ker ni mogel najti cigaret. »Ne bom mogel zaspati brez cigaret,« je brundal. Kmalu nato se je nazaj oblekel ter odšel ven.

Tako so »zavezniki« raketirali in uničevali Col nad Ajdovščino. Bajčeva rojstna hiša je malo vstran. Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

Italijanski partizani so me izročili angleški vojaški policiji

Močno trkanje na vrata me je nenadoma dvignilo pokonci, pogledal sem proti vratom kjer sta stala dva uniformirana moža z rdečimi rutami okoli vratu. Poleg njiju je stal Antonio in gledal z izbuljenimi očmi proti meni, kakor da bi se hotel nekaj opravičiti. Brez kakšnega odlašanja sem se moral hitro pripraviti. Odpeljali so naju v bližnji trg Fouli. Kaj se je pravzaprav zgodilo, sem razmišljal šele, ko je zapah zaškripal za precej težkimi vrati. No, zaradi nesrečnih cigaret vse to! Kar jezno sem pogledal na svojega znanca, ki v tem trenutku kar ni vedel, kako bi prišel k besedi. Molče sva se ulegla na lesene klopi in tako zaspala.

Po zaslišanju, ki je sledilo drugi dan, so nas italijanski partizani izročili angleški vojaški policiji, ki naju je takoj odpeljala v San Giorgio Novara, kjer so nama v bližnjem taborišču odkazali prazen šotor in oskrbeli z odejami. Tu je bila tudi nastanjena glavnina Andersove vojske.

Na hišnem pročelju sem zagledal partizanske parole v slovenskem jeziku

Drugo jutro je prišla po naju policija in naju odpeljala na zaslišanje, kjer sva oba izjavila, da se vračava iz Nemčije. Po vsem tem sta prišla dva policaja in nama velela, da se usedeva na jeep. Po kratkem pogovoru z oficirjem sta naju odpeljala, ne da bi vedela kod in kam. Kam pravzaprav gremo, sem dodobra spoznal, ko sem na nekem hišnem pročelju videl partizanske parole v slovenskem jeziku. Bile so to prve hiše v Tržiču (Monfalcone). Kmalu nato sem tudi že opazil prve partizane, korakali so skozi trg in z nekim zmagoslavnim divjim navdušenjem prepevali Hej, brigade, hitite. Hiše so bile na gosto popisane z raznimi parolami, med katerimi sta se tu pa tam režala velik srp in kladivo. Res prava slika novega komunističnega raja, sem mislil sam pri sebi.

Tako so »zavezniki« raketirali in uničevali Col nad Ajdovščino. V krogu zgoraj uničevalno letalo. Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

Sklenil sem, da grem čim prej po najkrajši poti nazaj v Italijo

Počasi smo zavozili v neki ograjen prostor, kjer je bila nastanjena angleška komanda. Pred majhnim čokatim Angležem sva morala zelo natančno odgovarjati na razna vprašanja in pokazati na zemljevidu vse kraje, ki so se nanašali na najino zgodbo. Prosil sem, da bi me zapeljali nazaj v Cervignano, kjer sem imel namen, da se ustavim in pozdravim svoje sorodnike. Čokati Anglež je nekaj skrivnostno skomignil z rameni in poklical službujočega vojaka. Ta naju je odgnal iz taborišča na cesto. Bila sva prosta. Moj spremljevalec Antonio se je odločil, da bo odšel proti Trstu, medtem ko osem jaz trdno sklenil, da grem čim prej po najkrajši poti nazaj v Italijo, tako sva se poslovila ter ubrala vsak svojo pot.

Nadaljevanje v: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [4]