Nadaljevanje iz: Lojze Bajc, primorski domobranci, SNVZ, spomini 1945, Vipava, Cleveland [3]

Pripovedoval sem o svojem potovanju iz daljne Nemčije

Lojze Bajc: Z odločno voljo, da mi bo uspelo pobegniti nazaj, sem urno hodil, da se čim prej umaknem čez mejo. Ko sem nekaj časa tako hodil, sem si živo zaželel, da bi vsaj nekaj jedel, kajti že precej časa je minilo, odkar sem zadnjikrat jedel. Na gostilno niti misliti nisem mogel, kajti v žepu mi je ostalo le nekaj malega drobiža. Sklenil sem, da bom prosil za jed v bližnji hiši, ki je stala nedaleč odmaknjena od glavne ceste. Nekako korajžno sem potrkal na vrata, prišla je odpirat še dokaj prijazna starejša žena, ki sem ji z zaupanjem razložil svoje težave. Postregla mi je s skodelico vročega mleka in domačim kruhom, jaz pa sem pripovedoval o svojem potovanju iz daljne Nemčije, kako se mi je godilo in kaj sem tam delal.

Naenkrat sem na kredenci zagledal vojaško kapo z rdečo zvezdo

Tako sem že skoraj dokončal z malico, ko sem naenkrat na kredenci zagledal vojaško kapo z rdečo zvezdo, v tem hipu je pa tudi že stopil iz sobe partizanski oficir. »Od kje jo pa ti, tovariš, mahaš?« »Iz Nemčije se vračam domov,« sem glasno odgovoril s polno samozavestjo, da bi odvrnil s sebe vsako morebitno vznemirjenje. Ta človek ni bil preveč zadovoljen s kratkimi odgovori, zato me je vsiljivo pričel spraševati o vseh podrobnostih. Tako je hotel tudi zvedeti, če so mi kaj pisali od doma, če imam pri sebi kakšno pismo ali izkaznico. Poskusil sem mu dopovedati, da sem vse to izgubil po poti.

»To je pa vse drugačna zadeva, fant, kakor si mi do zdaj tolmačil!«

Kakor da bi že stokrat bil navajen, je tovariš pričel s temeljito preiskavo proti meni, tako je v žepu srajce iztaknil mali notes, kjer sem si v Forliju zapisoval važnejše dogodke, pa tudi nekaj angleških besed je bilo, ker sem se tam udeleževal pouka v angleščini. Privzdignil si je očala ter me z nekim zlobnim nasmeškom ošvignil s pogledom. »To je pa vse drugačna zadeva, fant, kakor si mi do zdaj tolmačil!« Dvignil je telefon in zavrtel; preden pa je pričel govoriti, je k njemu pristopila mati in mu nekaj na tiho rekla. Slišal sem, da ima vezo z njihovo komando, kamor je zdaj tudi javljal, da se je prijavil neki fant, ki je bil pri belogardistih v Italiji. Videti je, da obžaluje svojo preteklost in bo postal še koristen član v novi družbi delovnih ljudi.

Mislil sem si, če bo tudi naprej šlo tako, potem se bo kar shajalo

Kmalu nato se je ustavil pred hišo tovornjak, iz katerega sta stopila dva partizana z nabitima puškama. Eden izmed njih me je s sovražnim pogledom potegnil za roko ter mi velel, naj stopim na tovornjak. Po kratki vožnji so me pripeljali na komando, kjer so mi odkazali mesto v kotu precej velike dvorane, kjer je bilo razpostavljenih veliko miz. Veleli so mi, naj se usedem. Kazalo je da so tovariši pravkar končali s kosilom, le tu pa tam je še kateri sedel in bral časopis. Kmalu nato je prišel k meni kuhar in me prijazno vprašal, če bi kaj jedel. Iz žepa je izvlekel zmečkani časopis in mi ga pomolil pod nos. »Da ti ne bo dolg čas, tu malo preberi, da se boš malo seznanil, kaj je kaj novega zdaj pri nas.« Bila je to Ljudska pravica.

Kmalu nato je prišel kuhar s polno porcijo menaže, jaz sem se kar začudil in niti malo nisem pričakoval, da bom dobil toliko jesti. Ko sem nato jedel, so se okoli mene posedli nekateri partizani, z menoj so govorili prijazno ter me spraševali o tem in onem. Mislil sem si, če bo tudi naprej šlo tako, potem se bo kar shajalo in morda bom že čez par dni odpuščen, domov ...

V daljavi sem iskal med zelenjem majhno belo znamenje mojega doma

Naslednji dan, takoj po zajtrku, sem se moral pripraviti. Pripeljali so še štiri Nemce, ki so jih menda našli skrite v neki kleti. Tako sem skupaj z njimi moral vstopiti na avtobus, ki je vozil v Gorico. Z nami sta šla dva oborožena partizana. Ko sem jih vprašal, kam gremo, mi nista nič odgovorila. Takoj sem spoznal, da se je vsa stvar pričela spreminjati. V Gorici smo prestopili na avtobus za Vipavo. Vso pot smo se vozili, ne da bi kdo kaj spregovoril. Gledal sem v nanoške vrhove, ki so v vsej lepoti žareli v sijaju poletnega sonca. V daljavi sem iskal med zelenjem majhno belo znamenje mojega doma /zaselek Špile pri Višnjah, med Colom in Podkrajem/.

Sami tujci, le Nanos sem poznal, ta čudoviti zeleni gozd

Bilo je nekako v sredini poldneva, ko smo prišli v Vipavo. Izstopili smo. Ljudje na postaji so z očmi iskali svoje. Mislil sem, da bom tudi jaz ugledal kak znan obraz, pa sem se zaman oziral okoli. Sami tujci, le Nanos sem poznal, ta čudoviti zeleni gozd, ki je valovil visoko nad Vipavsko dolino, kjer je moj oče postavil toliko ogljenic, da je prislužil nekaj lir za preživljanje, kjer je kukavica tako lepo pela skozi vse poletje.

Pogled proti Vipavi od sv. Socerba nad Podrago. Foto: Ivo Žajdela

Zagledal sem veliko število nemških vojnih ujetnikov

Stražarja sta nas prignala na dvorišče vojaških kasarn, ki so jih pred nekaj leti zgradili. Tu me je najbolj presenetilo, ko sem zagledal veliko število nemških vojnih ujetnikov, ki so jih imeli tu. Takoj nas je obkrožila skupina partizanov in ko so zvedeli, kdo sem, so se vse oči zapičile vame. Vse mogoče kletve so pričele padati na moj račun, pljuvali so mi v obraz in me zmerjati z izdajalcem.

Zdaj si mi prišel v pest, in vedi, da so ti ure štete!

Ko sem videl, da mi očitajo vse mogoče stvari, sem hotel spregovoriti, tedaj je pa eden od zadaj tako neusmiljeno udaril po meni, da sem zletel po tleh. Takoj nato je zavpil, naj se hitro dvignem: »Poslušaj zdaj, bela s... Ti si hodil mojo mater pretepat v družbi z ostalimi belčki, hoteli ste zvedeti, kje se nahajam. Zdaj si mi prišel v pest, in vedi, da so ti ure štete!« Kakor obseden je vpil nad menoj in na vsako mojo besedo je padlo po meni najmanj enkrat toliko udarcev. »P... tvoja mati ki te je rodila! Zdaj boš pa povedal, kaj ostali belčki delajo doli v Italiji. Še prav malo, pa bomo tudi z njimi obračunali.«

»No, zdaj se mi pa pripravi, hudič, kajti tvoja ura je prišla!«

Nisem mogel več prenašati vsega tega, padel sem na tla in za hip se mi je zazdelo, da se mi ves svet odmika. To so torej Slovenci! Nekaj časa sem tako ležal na tleh, pesek se mi je globoko zarezal na praske na nogah in rokah. Tedaj je prikorakal vod partizanov skozi glavni vhod, oficir, ki jih je vodil, je pristopil k meni, napol v omotici sem gledal njegovo postavo. Stopil je prav tik moje glave s svojim izgrbančenimi čevlji in me z vso silo brcnil. Nato me je pograbil za ovratnik in me z vso surovostjo pognal proti zidu bližnje barake. »No, zdaj se mi pa pripravi, hudič, kajti tvoja ura je prišla!«

Poklical je dva vojaka in jima velel, naj napolnita puške ... Pred očmi se mi je zameglilo, lovil sem se za zid barake, hotel sem bežati, pa sem z vso grozo spoznal, da so mi vsi udi odreveneli. Neskončno praznino sem občutil v sebi, še nekaj sekund in železo bo prebilo moje telo.

Misel se mi je zavrtala v te poslednje trenutke bednega življenja

Misel se mi je zavrtala v te poslednje trenutke bednega življenja in pred očmi se mi je še enkrat pojavila slika domačega praga, dragih domačih. Moj Bog ...! Mirno je ravno tisti hip prišel nekdanji agitator OF Stanko Jež, doma iz Štjaka nad Vipavo. Prepoznal me je, ker se je v prejšnjih letih večkrat ustavil na mojem domu. Z vso odločnostjo se je zavzel zame. Oficir, ki je dal ukaz za streljanje, se je s sklonjeno glavo nekaj časa vrtel, kakor da bi nekaj razmišljal, končno je pa hitro dvignil glavo ter zavpil name: »Izgini mi izpred oči!« Nisem mogel verjeti, zdelo se mi je, kakor da sem se prebudil iz strašnih sanj. (Ta dan je bil 6. junij 1945.)

Hrana v taborišču je bila do skrajnosti nezadostna in slaba

Odšel sem po taborišču; poleg zida kasarne, kjer je bilo malo sence, sem se ulegel, kajti bil sem do kraja izmučen. Nemški ujetniki so tiho hodili po taborišču, bili so zamazani in samo napol oblečeni in večina od njih sploh ni imela obutve. Hrana v taborišču je bila do skrajnosti nezadostna in slaba, kar se je vidno poznalo na sestradanih obrazih nemških ujetnikov. Za zajtrk je bilo možno dobiti zajemalko črne kave brez sladkorja, proti poldnevu pa nekaj z ješprenjevim zdrobom zgoščene juhe, ki je bila navadno zabeljena z oljem.

Zračni posnetek iz »zavezniškega« letala 13. marca 1945, spodaj vojašnica v Vipavi. Tu je bilo čez tri mesece komunistično uničevalno taborišče za nemške ujetnike. Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

Partizani so jih streljali kar med zidovi kasarne

Ujetniki, ki so bili bolj zdravi in močni, so navadno vsako jutro odšli na delo. Pomagali so pri košnji v gozdu, posebno pa pri gradnji. Večkrat se je zgodilo, da so ti ljudje kaj ukradli, posebno sadje. Ti ujetniki in vsi tisti, ki so pri delu pokazali kakršno koli nepokorščino, ali pa poskusili zbežati, so bili ustreljeni. To opravilo so partizani izvršili kar med zidovi kasarne in nekajkrat sem moral tudi sam stati v vrsti ter gledati te nesrečne žrtve. Vse to me je do skrajnosti pretreslo, da sem ostal ves dan brez hrane.

Vlekli so jih preko kamnitega dvorišča v obkrajne skopane jarke

Te ljudi so navadno potem zadrgnili z vrvjo za noge ter jih tako vlekli preko kamnitega dvorišča v obkrajne skopane jarke. Pri tem delu je bila stalno zaposlena večja skupina nemških ujetnikov. Težko bi bilo s tem pisanjem povedati, kako se mi je godilo tiste dni.

Zaradi umazanije in stradanja sem popolnoma onemogel, poleg tega so me žrle uši, da mi je telo postalo ena sama velika rana. Tako sem neko popoldne ležal na kamnitem dvorišču, kajti hoditi že skoraj nisem mogel več, ker me je vse tako neznansko bolelo. Tedaj so se mi približali trije partizani, prijeli so me za roke in me odgnali v bližnjo bolnico. Tam so ravnali z menoj zelo lepo in tudi zdravnik mi je nudil vso pomoč, kolikor se je v tistih okoliščinah dalo napraviti. Tudi obleko so mi tam prekuhali, kajti bila je vsa polna živalic. Zelo sem bil presenečen nad tem, kar se je zdaj godilo z menoj. Mislil sem si: so pa le še nekateri ljudje ... Tako sem si v par dneh kar dobro opomogel.

Zagledal sem očeta in mamo

Pričel sem misliti, kako bi bilo mogoče da bi sporočil mojim doma, kje se nahajam. Mogoče, da bi mi mogli kaj pomagati. V takih načrtih sem se neki dan splazil prav čisto do bodeče ograje, čeprav je bilo to strogo prepovedano. Na majhen listek sem napisal ime in ga molče vrgel nekemu vozniku, ki je peljal seno izpod Gradišča pod Nanosom. Že naslednji dan sem bil pozvan v taboriščno pisarno, kjer sem zagledal očeta in mamo. Bilo je to petminutno srečanje, ki mi je vendar dalo novih moči in upanja. Od tistega dneva naprej mi je neki neznanec stalno prinesel zavoj hrane. Zvečer, ko sem največkrat že ležal na lesenem podu na običajnem mestu, je ta zavoj položil poleg mene in molče odšel. To hrano sem vedno delil med vse, kolikor nas je bilo v tistem prostoru.

Nadaljevanje v: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [5]