Nadaljevanje iz: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [4]

Nekateri Nemci so nosili rdeče trakove okoli rokava

Lojze Bajc: V taborišču so nekateri Nemci nosili rdeče trakove okoli rokava. Vidno je bilo, da so se ti ljudje veliko bolj svobodno gibali, govorili so bolj glasno in zapovedovali. Zmeraj je bila to veliko uganka; predvsem si nisem znal razložiti, čemu toliko število dežurnih. Kmalu nato se mi je pa stvar docela razjasnila. Neki Nemec je privlekel zmečkan papir iz žepa in me prosil, da bi mu razložil besedilo. Dopovedal sem mu, da ne znam nemško, mimogrede sem pa natančno videl, da se pisanje nanaša na neko skrivno zvezo med partizani in Nemci. Ta dokument se je zaključil z običajnim Smrt fašizmu ... in žigom s Triglavom. Čez nekaj dni sem spet videl tega Nemca. Nič več ni gledal preplašeno, kakor običajno druge dni, na rokavu je imel prišit svež rdeč trak ...

Zračni posnetek iz »zavezniškega« letala 13. marca 1945, spodaj vojašnica v Vipavi. Tu je bilo čez tri mesece komunistično uničevalno taborišče za nemške ujetnike. Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

Dolga kolona se je pomikala proti Postojni

Bilo je na kresni večer 23. junija 1945. Partizani so nas postrojili v dolgo štiristopno kolono in klicali naša imena. Jaz sem že prejšnji dan zelo zbolel, pred očmi se mi je meglilo, ko sem stal pomešan med Nemci in čakal na odhod. Ravno prejšnji dan mi je neznanec spet prinesel hrane in par novih copat, ki sem jih bil še posebno vesel, kajti tovariši so me že v prvih dneh osvobodili čevljev.

Nekako proti večeru smo že bili pripravljeni in dolga kolona se je pomikala proti Postojni. Na vsaki strani so se v primerni razdalji vozili na kolesih partizanski stražarji. Po vrhovih okrog Vipavske doline so se drug za drugim prižigali kresovi, od tu pa tam se je tudi utrgal vrisk veselih pastirjev ... Zadnji ljudje so se vračali s polja in zrak je bil nasičen sladkega vonja ravno pokošenega sena in zorečega žita ...

Videl sem potem še samo čevlje, ki so gazili po zmrcvarjenem telesu

Z največjo težavo sem vlekel noge za seboj. Bil sem prepričan, če se ustavim, bo to prav gotovo za vedno. Vsakogar, ki je omagal, so vrgli na tovorni avto, ki nas je spremljal. Te ljudi so tako surovo nakladali, da me je popolnoma prepričalo, da je to njihova zadnja pot. Vse naokoli so se čuli streli ... Videl sem ujetnika, ki je utrgal jabolko poleg ceste, strel ga je podrl, preden si je mogel revež razmočiti suha usta.

Poleg mene je stopal mlad človek, ki mu je partizanski oficir dal vojaško torbo, naj mu jo nosi. Moral je biti zelo lačen, kajti med potjo je segel v torbo in si odlomil kos kruha. Ko smo po dolgi poti le prišli na postojnsko železniško postalo do skrajnosti zmučeni, je ta partizan zahteval nazaj torbo in takoj opazil, da mu manjka nekaj kruha. Zdaj se je razbesnel, kakor da bi ga obsedel hudobni duh, pograbil je mladega ujetnika za ovratnik srajce in ga z vso silo treščil ob kamnita tla. Videl sem potem še samo čevlje, ki so gazili po zmrcvarjenem telesu. Glas žrtve, ki je prosila usmiljenje, je pojemal, pojemale so tudi kletve ...

Partizani in oponašali prodajalce na postajah: limonada, sladoled

Po štirideset mož so nas naložili na živinske vagone, zapahi so škrtali, vmes se je pa slišalo surovo vpitje obsedenih zmagovalcev. Na vagonih je bilo na moč tesno, posebno ker so nekateri onemogli in tako lezli na kup. Zaprli so celo malo linico, ki služi običajno za dovajanje svežega zraka, ko se blago prevaža. Zopet smo čakali. V vagonu je bilo neznosno vroče, bil sem žejen, da so se mi usta čisto posušila. Mimo vagonov so hodili partizani in oponašali prodajalce na postajah: limonada ... sladoled ... itd.

Pogled proti Vipavi iznad Manč. Dom Lojzeta Bajca je bil za prvim (nanoškim) grebenom na sredini slike. Foto: Ivo Žajdela

Okoli polnoči smo se pripeljali na Reko

Prišla je lokomotiva in vagoni so se zamajali. Vlak je potegnil v neznano. Okoli polnoči smo se pripeljali na Reko. Partizani so odpirali line in z vpitjem priganjali v stroj. Z veliko težavo sem se skopal iz natrpanega vagona. Nekateri so ležali na tleh, za veliko od teh je bila ta vožnja v živinskih vagonih poslednja ...

Bila je jasna zvezdnata noč in od morja je pihal hladni večerni veter, ko smo v dolgi nepretrgani vrsti krenili preko lesenega mostu, ki deli Reko s Sušakom. Tako smo kmalu prišli na cesto, ki ob obali morja pelje na Crikvenico. V bližini Trsata (znane Marijine božje poti) smo krenili s ceste. Nekaj partizanov je stalo ob skalnatem robu, mahali so s svetilkami in nam kazali na edini prehod, po katerem je bilo možno za silo priti k obali. Preko z ostrim kamenjem posutih drsav smo se plazili k morju, kjer se je razprostirala precej velika peščena ravnina, ki je bila večji del pokrita s kamenjem. Nekateri so se spotaknili in tako z glavami drveli navzdol proti določenemu mestu ...

Kakor živali so lizali to, kar se je prijelo rok. Počili so streli.

Še isti večer so partizani razdelili ujetnike na majhne skupine, katerim so odredili po enega moža, ki je moral odgovarjati za svoje ljudi. Vse izbrane, so partizani potegnili na stran, razdelili so jim nekaj lopat, nekaj konzervirane hrane in par prerezanih železnih sodov. Ti ljudje so po krajšem posvetovanju pričeli s kuhanjem. Zakurili so nekaj ognjev in pristavili tistih par zarjavelih sodov. Večerja je bila kmalu pripravljena, ker pa ni bilo dovolj porcij, so odredili po tri može na eno posodo. Jaz sem imel srečo in sem prišel na vrsto med prvimi. Kmalu je postala zmešnjava, kajti ljudje so opazili, da se juha pomika proti dnu soda, zato so z nezadržano silo navalili na kotel, grabili so z rokami borne ostanke in kakor živali lizali to, kar se je prijelo rok ... Počili so streli ...

Le z vrha prepada se je kdaj pa kdaj utrgal klic Heil Hitler

Jutro je odkrilo žalostno sliko. Nemški ujetniki do skrajnosti obupani so ležali po kamenju, napol oblečeni in večji del bosi. Mnogi so krvaveli, nekateri so si iz obupa trgali zadnje kose obleke s sebe. Na vse to je pričelo žgati vroče poletno sonce in muhe so imele vsepovsod obilno pašo. Tisti sodi so ležali prevrnjeni in par ljudi je strgalo tisto umazanijo. Nobenega partizana ni bilo videti med nami, le z vrha prepada se je zdaj pa zdaj utrgal klic Heil Hitler.

Videl sem veliko Nemcev, ki so držali izsušene jezike ven iz ust

Sonce je neusmiljeno žgalo, da so tla postala razbeljena in skoraj ni bilo več mogoče stati, tako je bilo vroče. Ob morju je bilo premalo prostora, zaradi visokih skal, ki so molele tik ob obali, zato so se ujetniki gnetli le ob dostopnih mestih. Nekateri so iskali sence za skalami in iskali redke trave, ki so še ponekod posamezno rasle. Nikdar v življenju si nisem mislil, da je mogoče človeka na tako kruti način ponižati. Videl sem veliko Nemcev, ki so držali izsušene jezike ven iz ust, nekateri so se komaj še pregibali na vroči peščini in umirali.

Ob kraju so se pričeli množiti številni plitvi grobovi

Vedno sem težko čakal noči, da je ohladila to pusto zemljo. Rad bi zaspal, da bi vsaj za trenutek pozabil gorje, pa tudi to ni bilo mogoče. Od povsod se je slišalo vzdihovanje in obupni klici na pomoč. Nekateri so klicali mater, bilo je res brezupno, posebno ko je veter prinašal duh mrtvih, kajti ob kraju so se pričeli množiti številni plitvi grobovi. Opazil sem, da sta med temi ljudmi hodila dva zdravnika; navadno sta se ustavljala samo pri najbolj bolnih, dajala sta besede tolažbe in kateremu pridržala glavo, da se revež ni čutil tako osamljenega v svoji zadnji uri.

Samo zmešano in obupno me je pogledal

Ko sem se neki dan plazil k morju (hoditi skoraj nisem več mogel, ker mi je postajalo črno pred očmi), sem ob morju našel človeka, ki je ležal za skalo, v roki je držal nekaj zmečkanih strani knjige. Ko sem bližje pogledal, sem spoznal, da je bil koledar Družbe sv. Mohorja. Prijel sem tega človeka za ramo in ga vprašal, če je Slovenec; nič mi ni odgovoril, samo zmešano in obupno me je pogledal ... Pozneje ga nisem nikoli več videl.

Med seboj so se trgali za kruh in mnogi obležali za vedno

Ta dolina je bila zares primeren prostor za maščevanje nad ujetniki. Vse naokoli se je visoko dvigal nepristopni prepad, pred nami je bilo morje, tako je ostal edini izhod tiste položne drsave, kjer smo stopili s ceste. Bilo je popolnoma nemogoče misliti na beg, vendar so pa le bili nekateri, ki so poskusili s plavanjem. Te so partizani brž opazili in strojnica je opravila svoje delo.

Iz vrha pečin se je čestokrat oglašala godba in partizanske pesmi podivjanih zmagovalcev. Da je bila igra bolj prijetna in zabavna, so si domislili, da so iz vrha prepada metali kruh. Tam, kjer je navadno kruh padel, se je zgrnila cela grmada sestradanih ljudi. Med seboj so se trgali in mnogi obležali za vedno.

Ob božičnem večeru nasmejana mati z družino, v kotu drevesce

Neki večer sem se splazil v družbi mladega Avstrijca visoko v skale v upanju, da bi našla tam kaj zelenja. Res sva po dolgem iskanju našla nekaj trav in si tako razmočila suha usta. Noč je bila še dovolj svetla in fant je nekje iz jopiča izvlekel zmečkano sliko: ob božičnem večeru nasmejana mati z družino, v kotu drevesce ... Pogledal sem mu v obraz, oči je imel rosne, obupno je zagrabil za skalo ter se hotel prevrniti navzdol, tedaj sem ga na trdno zagrabil ... Čez nekaj časa sva tiho drsela nazaj k morju in v srcu je v novo zaživelo upanje, upanje na lepši jutrišnji dan.

Ko sem po celem tednu spet prišel do vode

Minil je teden brez hrane in pitne vode. Ko je že veliko ujetnikov umrlo od lakote in tifusa, smo dobili ukaz, da se postrojimo na cesti Sušak–Crikvenica. Na cesti so stali partizani in nas ponovno postavljali v štiristope. Na vsake štiri so delili po eno večjo konzervo mesa mešanega s krompirjem. Čeprav so bili ljudje do konca izstradani, ni bilo opaziti nikjer nobenega nereda. Tudi voda je bila zdaj na razpolago in težko bi bilo povedati, kako mi je bilo, ko sem po celem tednu spet prišel do vode ...

Tudi na tej poti so se dogajali prizori skrajnega grozodejstva

Iz te nepozabne kotline smrti smo nadaljevali pot proti obmorskemu pristanišču Crikvenici. Partizani so se na obeh straneh kolone komodno vozili na kolesih držeč brzostrelke pripravljene za strel. Srečavali smo ljudi, ki so nas nekako sočutno gledali, spet drugi so pa sporazumno s partizani pulili iz nas zadnje ostanke obleke, ki je še bila za kakšno rabo, ter nas pozdravljali s Heil Hitler in Viva il Duce.

Tudi na tej poti so se dogajali prizori skrajnega grozodejstva, ki so me globoko pretresli. Vse ujetnike, ki so omagali, so brezobzirno metali na tovornjake. Videti je bilo tako, kakor da bi nakladali surova drva.

Nadaljevanje v: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [6]