Nadaljevanje iz: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [5]

Iz vseh strani so se oglasile strojnice in ujetniki so padali kakor snopi

Lojze Bajc: Sonce je močno žgalo, ko smo se bolj vlekli, kakor hodili proti kotlini Bakra. Zdelo se mi je, da imam v ustih namesto jezika nekako izsušeno kepo, ki mi je zdaj bila samo še v napotje. V tej neznosni vročini se je trgala iz vrste cela gruča ujetnikov, bežali so proti morju v želji, da bi kje našli pitno vodo. Tedaj so se iz vseh strani oglasile strojnice in ujetniki so padali kakor snopi ter se valili preko razbeljenih skal proti obrežju sinjega morja.

Tudi jaz nisem mogel več zdržati. Ob prvi priliki sem skočil iz vrste k neki hiši, kjer je bil postavljen škaf tople umazane vode in pil kakor živina. Tudi drugi so navalili na ta škaf tako, da sem kar z veliko težavo prišel nazaj na cesto. Nekaj časa sem slišal od zadaj vpitje in preklinjanje, končno so pa počili streli ... Nisem si upal pogledati nazaj, zdelo se mi je, da se je krivda vsega tega z vso težo zvrnila na mene ...

Obrazi teh nesrečnih ljudi so bili od silnega trpljenja spačeni

Cesta je bila na več mestih posuta z ostrim gramozom, kar je delalo pot še bolj naporno. Jaz, kakor večina ujetnikov, smo hodili bosi in noge so nam močno krvavele. Copate, ki mi jih je sestra poslala v Vipavi, sem nosil v roki, ker so se mi sezuvale, sem rajši hodil bos, da bi ne zaostajal. Vsi tisti, ki so omagali ali zaostali, se niso nikdar več vrnili v vrsto.

Ta cesta se je neizmerno vlekla in večina ujetnikov je že z veliko težavo premikala noge po razbeljenem tlaku. Obrazi teh nesrečnih ljudi so bili od silnega trpljenja spačeni, gledali so v tla, iz odprtih ust jim je visel izsušeni jezik. Partizani so nas surovo priganjali, čule so se kletve, vmes so si pa izbirali žrtve, nad katerimi so se neusmiljeno znašali in jih udrihali s puškinimi kopiti. V bližini mene je zavozil tovorni avto v kolono in cela vrsta se jih je zvrnila po cesti. Te razmesarjene ljudi so naložili kakor cepanice in jih počasi vozili mimo nas.

Za hip se mi je zazdelo, da je izginila vsa hudobija in krivica tega sveta

Nekako v sredini med Sušakom in Crikvenico so le videli, da ne moremo več naprej. Odredili so petminutni odmor. Kar padel sem na kamnito cesto. iz prašnih nog mi je tekla kri, zdelo se mi je tako, kakor da bi se ulegel na mehko perjanico, kakor da bi se mi tla odmikala pod menoj ...

Krvavo sonce je dajalo svoj zadnji žar nad gladino Jadranskega morja in za hip se mi je zazdelo, da je izginila vsa hudobija in krivica tega sveta. Čas počitka je bil kmalu pri kraju. Na vseh koncih so se čuli žvižgi piščalk, kar je bil znak, da moramo spet na noge. Zdaj je bila hoja še veliko bolj težka, kajti noge so postale otekle, tudi jetniki poleg mene so se opotekali in se z veliko težavo pomikali naprej. Proti večeru smo dospeli v Crikvenico, šli smo skozi trg, kjer so še nekatere prodajalke prodajale ribe. Nekatere izmed teh žen so nam ponudile vodo, kajti ob cesti je stal velik vodnjak in nekaj veder kakor nalašč namenjeno za nas. Partizani so na tistem mestu popolnoma spremenili svoj obraz, res nisem mogel verjeti, da spet lahko pijem vodo.

Spominske plošče na Colu nad Ajdovščino. Foto: Ivo Žajdela

Iz globine ladje se je celo noč slišalo stokanje in tudi jok

Po kratkem odmoru smo nadaljevali pot proti Selcam /pri Crikvenici, nasproti otoka Krka/, kjer je bila v pristanišču usidrana velika trgovska ladja Raša. Tu se je tovariška drhal spet razdivjala. Z vso mogočo grobostjo so začeli po­tiskati ljudi preko lesenega mosta, ki je bil speljan na ladjo, tako smo se v vrsti bližali veliki lini, ki je bila glavni vhod v palubo. Ob tisti lini je stalo kakih deset partizanov, ki so ujetnike potiskali v črno nerazsvetljeno odprtino, tako, da je samo nekaterim uspelo, da so plezali navzdol po železni lestvi, drugi so pa kar preko njih padali na globoki pod, da je kar grmelo. Tudi sam sem se tako počasi približal tej odprtini. Ko sem zaslišal vpitje iz globine, sem stekel proč in se skril med škripci na skrajnem robu ladje.

Kmalu nato, ko je ladja odrinila od brega, je nastala velika nevihta, grmelo je, vmes pa je veter pihal s tako močjo, da me je rezalo kar do kosti. Bil sem popolnoma premočen, rad bi zaspal, pa ni bilo mogoče, tako me je vse bolelo. Iz globine ladje se je celo noč slišalo stokanje in tudi jok nekdaj ponosnih nemških vojakov.

Vozili smo se mimo Zadra, kjer se je ladja ustavila za nekaj časa

Drugi dan je bilo sončno in bilo mi je, kakor da sem se prebudil iz dolgega spanja. Poskušal sem, da bi se pobral na noge, pa ni šlo, tako sem ves dan ležal z veliko vročino in popolnoma brez moči na lesenem podu ladje. Dni nisem več štel, ker se mi je, zdelo, da se mi odmikajo h kraju, zato tudi nimam v spominu, koliko časa smo se vozili do Splita, kamor so bili vsi ujetniki namenjeni.

Vozili smo se mimo Zadra, kjer se je ladja ustavila za nekaj časa. Mesto je bilo videti večji del porušeno, iz številnih ruševin so kvišku molela okleščena suha drevesa, kar je dajalo še posebno žalostno sliko.

Izkrcali so nas na nekem zasilnem pristanišču v bližini Splita

Po nekako dvodnevni počasni vožnji smo se izkrcali na nekem zasilnem pristanišču v bližini Splita. Poleg brega je bil precej gost borov gozd, kjer so nas partizani ponovno razporejali. Postopanje z nami je zdaj dobilo popolnoma drugo obliko. Kar sem najprej opazil, je bilo to, da je surovost popolnoma izginila. Z mirno besedo so nam dajali ukaze in nas vodili v pripravljeni prostor, kjer smo ob navzočnosti angleškega Rdečega križa bili deležni vseh mogočih higienskih postopkov, kakor striženje las, britje, kopanje itd. Od tu smo bili potem prepeljani v redno in še dokaj dobro urejeno taborišče. Za vse Nemce so bile pripravljene posebne barake, v katere so bili razdeljeni.

Menda to tudi zaslužiš, ker si jim bil za hlapca

Jaz sem tudi čakal v upanju, da bodo tudi meni odkazali prostor pod streho, pa sem bil kmalu na jasnem, da za mene ni prostora. Dežurni taborišča mi je odkazal prostor pod milim nebom ob zidu barake. Noči so bile že zelo mrzle, tako da sem se vsako jutro zbudil ves premočen od rose. Potožil sem se, da me zelo zebe in sem rekel dežurnemu, da bi mi dal kakšno odejo, kajti kar mi je še ostalo, so bile samo kratke hlače. Odgovor je bil: naj mi moji gospodarji pomagajo, ki zdaj lagodno ležijo na toplem v baraki. Menda to tudi zaslužiš, ker si jim bil za hlapca. Po par dneh se mi je posrečilo, da sem nekje staknil dolgo valovito pločevino ter jo postavil poleg zidu. Dobil sem tudi prazno cementno vrečo, kamor sem stisnil noge, ko sem se zvečer ulegel.

Vsako jutro sem moral v stroj, kjer so nas partizani zbirali in odrejali za različna dela. Bos, na pol oblečen sem stopal nekaj korakov pred stražarjem, ki me je navadno vodil skozi mesto, kjer so bili preko ulic razpeti številni slavoloki s Titovo sliko, okrašeno s pisanim cvetjem. »Druže Tito, naš maršale, mase su te odabrale ...« so prepevali partizani in dajali duška svojemu veselju ter tako častili in poveličevali novodobnega diktatorja.

Spominske plošče na Colu nad Ajdovščino. Blizu je bila rojstna hiša Lojzeta Bajca. Foto: Ivo Žajdela

Do onemoglosti sem moral delati, da so mi bile rame vse krvave

Jaz sem največkrat delal na porušeni obali, dvigali smo kamenje iz morja in gradili nov zid vzdolž morske obale. Večkrat sem moral tudi v skalnate vrhove nad Splitom, kjer sem na velike daljave prenašal na golih ramah železne zaboje streliva, ki so ga spravljali iz raznih skrivališč v mesto. Na tem delu sem večkrat do onemoglosti moral delati, da so mi bile vse rame krvave. Najbolj sem bil zadovoljen z delom v raznih skladiščih, kjer so imeli shranjeno blago oziroma živila, ki jih je ta čas dobavljala UNRRA. Pri raztovarjanju ladij se je le dalo kdaj kaj dobiti, kar mi je veliko pripomoglo, da sem trpljenje lažje prenašal.

Hrana, ki smo jo dobivali v taborišču, je bila brez vsake menjave, vsak dan enaka: približno kilogram rženega kruha in porcija juhe, ki je bila sestavljena iz vode, bele moke in nekoliko primešanega olja. Polovico kruha smo morali hraniti še za naslednje jutro, ko smo včasih dobili tudi nekaj črnega zoca. Najbolj sem bil vesel, če se mi je kdaj posrečilo preluknjati kakšno vrečo, kar je vsaj delno dopolnilo nezadostno hrano, ki so nam jo nudili osvoboditelji. Delo je bilo hudo, posebno ko smo tako slabotni morali prenašati težke vreče z ladij na tovornjake. Zvijali smo se pod težo tovora; bilo je razumljivo, saj se pri taki hrani še sami nismo mogli v redu držati pokonci. Tudi sam sem se večkrat opotekel in se zrušil pod težko vrečo, vendar pa kljub temu ni bilo nobenega usmiljenja, kajti komunistična šiba je neusmiljeno udrihala na vse strani.

Zmerjal me je z banditom, vmes pa krepko obdeloval s pestmi

Dobro mi je ostalo v spominu, ko sem si neki dan naložil v žepe nekaj makaronov; ko pa je prišel čas, da grem nazaj v taborišče, sem se vzpenjal na tovornjak in makaroni so mi zleteli iz žepa na cestni tlak. Tedaj je priletel k meni širokopleč partizan, me z vso ihto in surovostjo potegnil nazaj ter me pričel zmerjati z banditom, vmes pa krepko obdeloval s pestmi, da sem bil ves krvav. Drugi dan so me privlekli pred stroj, kjer sem bil predstavljen ostalim ujetnikom kot največji škodljivec družbe. Ta opomin seveda ni dosti zalegel, kajti lakota je premagala ves strah, ki so mi ga surovi komunisti skušali potisniti v kosti. Še naprej sem naskrivaj iskal take vreče, ki so bile raztrgane, kar mi je veliko pripomoglo, da sem se za silo preživljal. V nekaj dneh sem si tudi »stanovanje« malo bolj uredil. Odprtine sem za silo zamašil s cementnimi vrečami, na kos papirja sem upodobil Marijo, kamor sem se zaupno obračal z iskreno prošnjo, da bi še kdaj prišel srečno domov ...

Nekajkrat se mi je zgo­dilo, da je bila v noči nevihta, močni veter mi je prevrnil pločevino, ki mi je služila za streho. Namah je bilo vse na vodi. V takih primerih mi je bilo edino zavetje stranišče, kjer sem se ves premočen ulegel na zamazana cementna tla. Take noči so bile neizmerno dolge ter mučne in jih bom težko kdaj pozabil.

Konec v: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [7]