Nadaljevanje iz: Lojze Bajc, primorski domobranci, spomini 1945, Vipava, Cleveland [6]

Med skalami, ki jih žge sonce, so raztreseni številni grobovi

Lojze Bajc: Tako so potekali poletni meseci in neki večer se je v taborišču nenadoma raznesla novica, da je »slavni maršal Tito« odredil amnestijo za vse mladostne ujetnike. Po taborišču je zaradi tega šumelo, kakor v čebeljem panju, nobeden od nas mlajših ta večer ni zaspal ...

Čez nekaj tednov so nas že nekaj odbrali, v tej skupini sta bila tudi dva Slovenca, od katerih je bil eden v nemški vojski, drugi pa pri znani družbi Todt. Z nepopisnim veseljem smo se vkrcali na ladjo in skoraj nisem mogel verjeti, da se zares peljem proti domu. Tako smo srečno prijadrali nazaj v Crikvenico, kjer nas je že čakal tovorni avto, da nas prepelje do Reke. Ko sem se tako vozil, sem se oziral po tistih skalah, kjer me je vezalo nekaj nepozabnih dni silnega trpljenja, ki se skoraj ne da razložiti s človeškimi besedami. Med temi skalami, ki jih žge sonce, so tudi raztreseni številni grobovi, ki jih ne bo nikoli odkrila človeška roka. Prepričan sem, da je bilo med temi pozabljenimi tudi veliko dobrih ljudi, ki so hrepeneli po miru in sanjali o srečnem trenutku, ko se bodo vrnili spet domov ...

Čevlji so mi tako ožulili noge, da so kar gorele od bolečine

Z Reke smo ujeli vlak za Postojno in zdelo se mi je, da čas čudovito beži. V Postojni so nam »tovariši« pripravili nekaj koruznega močnika, nato so nam odkazali prenočišče na nekem samotnem kozolcu. V jutro so nas zgodaj prebudili (vseh skupaj nas je bilo kakih deset) in odredili dva stražarja, da nas peš odženeta v Ajdovščino. Ta pot je bila res dolga, da sem kar težko vlekel noge za seboj, vendar mi je le bilo prijetno pri srcu, ker sem vseskozi mislil na dom in na srečanje z dragimi domačimi.

Bilo je že precej pozno v noč, ko smo vsi izmučeni prišli v Ajdovščino. Stari čevlji, ki sem jih dobil pred odhodom iz Splita, so mi tako ožulili noge, da so kar gorele od bolečine. Dovolili so nam, da smo posedli na kup gramoza ob cesti ter tako čakali nadaljnje usode. Na bližnjem kolodvoru je igrala partizanska godba, slišali so se pijani razposajeni vriski, vmes je pa sekala pesem Hej, brigade.

Pogled na Ajdovščino z roba na Otlici. Foto: Ivo Žajdela

Gnali so nas na dvorišče sodnije, ki so jo partizani med vojno požgali

Precej dolgo časa smo tako čakali, ko je končno le nekdo izmed tovarišev, ki so se posvetovali, zavpil, naj se dvignemo. Gnali so nas na dvorišče sodnije, ki so jo partizani med vojno požgali. Tu so nam vse pobrali, kar je kdo še imel. Jaz sem imel malo torbo, v kateri sem imel steklenico medu, ki mi jo je neki prijatelj poklonil pri odhodu iz Splita. Vse to sem moral izročiti, poleg tega pa tudi vezalke iz čevljev, kar je kazalo, da se nam prav nič dobrega ne obeta. Odvedli so me v zapor. Tam sem našel nekaj zapornikov, ki so ležali na vlažnem cementnem podu, v kotu pa je stala velika lesena kibla. S pogledom sem pozdravil moje nove tovariše, ki so topo in brezčutno gledali, obleke so imeli umazane in razcapane.

Marija ga je tako razkačila, da je kakor obseden potegnil z rame brzostrelko

Kmalu sem spoznal, da je tu prostor, kjer nihče ne govori. Zato sem se ulegel poleg zidu na mrzli pod in poskušal zaspati. Zjutraj so se nenadoma odprla vrata in vstopili so trije oznovci. Ker nismo takoj skočili pokonci, je eden izmed njih divje zavpil, par ujetnikov, ki so se od slabosti bolj počasno dvigali, je med najbolj ogabnimi kletvinami obrcal, da so bili vsi krvavi. Besno so gledali po stenah, kjer je bilo nekaj napisov in risb, med katerimi je bila naslikana Marija. To ga je tako razkačilo, da je kakor obseden potegnil z rame brzostrelko in zagrozil, da bo vse postreljal, ako v petih minutah ne očistimo sten. S časopisnim papirjem smo v določenem času opravili delo. Globoko sem se oddahnil, ko sem videl, da so razdivjani oznovci odšli.

Pogled na Vipavo (spodaj desno vojašnica, kjer je bilo leta 1945 komunistično uničevalno taborišče) in Ajdovščino. Foto: Andrej Praznik

Ko smo korakali skozi Ajdovščino z veselo pesmijo

Po nekaj dneh sem bil dodeljen v kuhinjo. Bila je to nekdanja domobranska kuhinja, kjer sem navadno hodil po menažo. Spominjal sem se tistih lepih sončnih pomladnih dni, ko smo korakali skozi Ajdovščino z veselo pesmijo ... Zdaj sem gledal to zapuščeno ognjišče, na katerega me je vezalo toliko lepih spominov.

Dežurni mi je pokazal vso opremo kuhinje, bili sta to dve peči, poleg katerih sta bila postavljena dva prerezana soda, nekaj polomljenih loncev in precej velik lesen lopar. Z nožem je naredil zarezo, do kje se mora voda naliti, potem me je pa odgnal v neko zatohlo skladišče, kjer mi je dal navadno par kock nemškega stlačenega ješprenja, kar sem rabil za vsak dan posebej.

Hrana je bila samo enkrat na dan in to ješprenj ali pa redka mešanica iz koruzne moke. Zaporniki so navadno ob določenem času postavili svoje porcije na dolgem hodniku, ki je bil vzdolž med celicami. Tja sem navadno zavlekel sod s hrano in napolnil porcije. Prišli so tedaj ubogi ljudje, raztrgani, upadlih obrazov, vsak je vzel svojo posodo ter se tiho vrnil nazaj v svojo celico.

»Takoj zdaj te obesim,« je rjul

Zgodilo se je enkrat, da sem za spoznanje preveč skuhal, kakor je bilo predpisano. Zaradi tega se je dežurni oficir tako razbesnel, da je pograbil veliki mešal­nik in z vso silo udaril po meni, da sem od bolečine zlezel na tla. »Diž se, bandit,« je z vso silo zavpil »in stoj mirno«. Zdaj sem moral nakladati porcije samo toliko, da se je dno dobro pokrilo. V sodu je še precej ostalo, brcnil je v sod, da se je redki močnik razlil po kamnitih tleh. »Takoj zdaj te obesim,« je rjul. Rabil je najgrše italijanske kletvine ter mi odredil pet minut, da vse pospravim in očistim. Kakor brez glave sem stekel v kuhinjo po cunje in se lotil dela. Zdelo se mi je, da me smrt že drži za vrat, kajti pred mano je stal široko razkoračen oznovski oficir, v eni reki je držal brzostrelko in glasno štel zadnje sekunde. Tedaj sem pa že napravil delo, ves umazan sem se dvignil. Še enkrat je zavpil nad menoj, naj mu takoj izginem izpred oči. Iz celic pa so začeli počasi prihajati ubogi ljudje, brezpravni sužnji na osvobojenih primorskih tleh.

Pogled proti Ajdovščini z vipavskega gradu. Foto: Ivo Žajdela

Pridrvel je k meni in me prav krepko obdelal s pestmi

Neki dan so oznovski mogotci naredili veliko gostijo. Tudi jaz sem moral pomagati v njihovi kuhinji. Mize so bile praznično pogrnjene. Po sredini je v steklenih posodah bilo naloženo različno vipavsko sadje. Neko dekle od Sv. Lucije je postavljala krožnike vzdolž velike mize, mene je pa prosila, da bi raznesel in postavil jedilni pribor. Ker nisem imel v tem delu nobene izkušnje, sem postavil nože na napačno stran. To je opazil čokati oznovec, ki se je hitro dvignil izza mize, z vso surovostjo me je zagrabil za ovratnik in me potisnil v nasprotni kot. Preden sem se dodobra zavedel, kaj se z menoj dogaja, je že pridrvel k meni in me prav krepko obdelal s pestmi, rekoč: »da si boš zdaj za celo življenje zapomnil, kako se spodobno streže pri mizi ...«

Iz sosednjih celic se je slišalo pritajeno jokanje žensk

Neki dan me je dežurni vprašal, če bi hotel kaj boljšega pripraviti za kaznjence. »Zelo rad!« sem mu pritrdil. Odkazal mi je merico koruznega zdroba, nato me je pa odgnal k precej visoki žični ograji, ki je bila prav na vrhu prepletena z bodečo žico. Na nasprotni strani je bil vrt, kjer je bila mala njiva posajena s krompirjem. »Tu preko te ograje mi prinesi pet krompirjev.« Čez čas sem res prinesel krompir, bil sem še bolj raztrgan in nekaj dobrih prask se mi je zarezalo v nogo, vendar sem pa le bil vesel, kajti zdelo se mi je, da sem napravil veliko delo, ko sem tisti dan zalival suhe žgance s krompirjevo okisano vodo.

Ob večerih, ko se je na dvorišču že vse umirilo, sem večkrat slišal odpiranje vrat sosednjih celic, slišalo se je pritajeno jokanje žensk, vmes so pa kakor strele sekale kletvine osvoboditeljev, ki so tudi v noči iskali svoje žrtve ...

Ajdovščino »krasi« ta partizanski spomenik. Očitno so nekateri Ajdovci ponosni na takšne. Foto: Ivo Žajdela

Oznovci so se mi smejali in me na vse načine sramotili

Tako so nekako minevali žalostni septembrski dnevi, vsak izmed teh dni je nekaj novega zarezal v moje spomine, ki bodo ostali nepozabni. Neki večer sem se ves truden vračal iz kuhinje v celico, kjer sem navadno spal. Pod zelenimi divjimi kostanji so na klopeh sedeli oznovci in se v družbi svojih tovarišic prijetno zabavali. Ko sem šel mimo, me je eden izmed njih poklical nazaj ter mi velel, da moram s paradnim korakom hoditi mimo njih ter jih po belogardistično pozdravljati. Vsakokrat sem se pa moral vrniti nazaj do kuhinje in celo stvar ponavljati. Smejali so se mi in me na vse načine sramotili ...

Počasi je prihajala noč in iz sosednjih prostorov se je spet čulo vpitje in jok

Zunaj na kolodvoru, pred nekdanjo Križajevo trgovino, pa je hreščala harmonika in nekaj partizanov je razglašeno pelo o zlati svobodi ... Končno se me le pustili, da sem odšel v mojo sobico v podzemlju. Bil sem do smrti izmučen, ko sem se ulegel na mokra tla, gledal sem v močne železne križe v majhnem oknu, skozi katero se je vsipal krvavi sij zahajajočega sonca. Počasi je prihajala noč in iz sosednjih prostorov se je spet čulo vpitje in jok.

Lojze Bajc

Za mizami so sedeli novi delivci ljudske pravice

Ko sem neki večer tako spal, se je v temi nenadoma znašel pred menoj oznovski oficir, rahlo me je brcnil v hrbet in mi ukazal, naj se takoj odpravim z njim. Vsega je zdaj konec sem pomislil, ko me je vodil po nekih temnih hodnikih požgane sodnije. Kmalu smo prišli pred velika vrata, ki jih je odprl in znašel sem se v veliki dvorani, ki je bila preurejena v neke vrste pisarno, za mizami so sedeli novi delivci ljudske pravice. Sedel sem za neko mizo, kjer so mi s prijaznim glasom veleli, naj se usedem. Eden izmed njih je privlekel iz predala neke papirje. Zdaj se je pričelo natančno zasliševanje od vseh najmanjših podrobnosti.

Levo Marija in Lojze Bajc, desno Justi Pičman z možem Frenkom, 29. decembra 1997, leto dni pred Bajčevo smrtjo. Vir: Franci Petrič

Zdelo se mi je, kakor da sem se prebudil iz strašnih sanj

»Veliki sodnik« mi je prikazal vso krivdo, ki sem jo napravil s tem, da sem se pridružil izdajalcem slovenskega naroda. S potvorjeno prijaznostjo me je prepričeval, da sem vse to zaslužil. Od zdaj pa, da je vse to pozabljeno, da sem spet postal vreden človek, da živim in delam v socialistični družbi. Med raznimi navodili so mi še posebno zabičali, da se moram pridružiti mladinski organizaciji ter z delom pri izgradnji porušene domovine nadomestiti to, kar sem do zdaj slabega in škodljivega napravil.

Drugi dan sem bil odpuščen in so mi vrnili vezalke od čevljev ter vojaško torbo, po kateri je bil razlit tisti med, ki mi ga je podaril prijatelj pred odhodom iz Splita. Zdelo se mi je, kakor da sem se prebudil iz strašnih sanj in kar nisem mogel verjeti, da je zdaj moja pot res namenjena proti domu.

Lojze Bajc, Pomlad 1945, Vestnik, št. 5 do 12, Buenos Aires, 1967

1/7