Zamisel za ta zapis je nastala ob nedavnem obisku glavnega tržaškega pokopališča, ko sem se v deževnem sobotnem jutru podala do Svete Ane, da bi se v eni izmed mrliških vežic poslovila od odličnega človeka. Prisotna je bila množica raznovrstnih ljudi, med katerimi je bilo tudi več Goričanov, s katerimi se bolj poredko srečamo, v razdrobljenem času, v katerem živimo, so pogrebi že vrsto let priložnost, da ponovno čutiš skupnost, spregovoriš s Slovenci, ki so iz takih in drugačnih razlogov daleč od naših organizacij, dogodkov in krogov.

Glavni vhod pokopališča pri Sveti Ani v Trstu. Foto: Erika Jazbar

Pokopališče pri Sv. Ani v Trstu

Pred turnusom, ki me je čakal na radiu, sem se nameravala podati še na pokopališče, se po njem sprehoditi, saj ponuja, tako kot vsako staro pokopališče, najpristnejši vpogled v zgodovinski Trst, v njegova slavna in manj slavna desetletja, v Mitteleuropo, ki je bila nekoč tu doma, v Slovence, ki so bili živ del mestnega tkiva na domala vseh področjih, od gospodarstva do zdravstva in visokega uradništva, v Trst pa so prišli z vseh koncev slovenstva.

V Gorici take oblike dojemanja mesta nimamo, saj je naše glavno mestno pokopališče na današnji lokaciji nedaleč od Mirna staro le dobrih sto let, komaj leta 1918 so tu začeli pokopavati prve italijanske vojake, ki so umrli na fronti. Staro razdejano pokopališče je bilo dotlej na območju, kjer se danes razprostira središče Nove Gorice, med Eda centrom in Primorskim narodnim gledališčem.

Tako kot drugod v naših krajih, ki nosijo v sebi odmev zahtevnih desetletij in stoletij – za Trst to verjetno velja v še večji meri –, če bomo ob takem obisku pozorni, bomo našli unikatne človeške in družinske zgodbe, ki so se končale v Trstu in se izgubile v morju človeškega, ki je tu našlo svojo zadnjo tuzemsko postajo.

Vinko Beličič, 80-letnica. Foto: Marij Maver

Grob mu je uredil Vinko Beličič

Med njimi je tragična usoda mladega inženirja kemije Mirka Simčiča (1918–1944), starejšega brata pisatelja Zorka Simčiča, ki je v uniformi poročnika Slovenskega narodnega varnostnega zbora oz. primorskih domobrancev, umrl v mejah takratnega Jadranskega Primorja, 6. februarja 1944, star 25 let. Njegovo truplo so prepeljali v Trst in ga tu pokopali, pri Sv. Ani počiva še danes.

Ko sem leta 2017 pri pokopališki upravi iskala točno lokacijo, mi je uradnik tudi povedal, da je dokončni prekop leta 1958 uredil pisatelj in pesnik Vinko Beličič (1913–1999), politični begunec v Trstu, doma iz Bele krajine, profesor na naših šolah. Mirka Simčiča so leta 1944 pokopali pri Sveti Ani v začasno kripto, leta 1948 so ga prekopali v zasebno grobnico, deset let kasneje pa je Vinko Beličič dokončno ureditev njegov pokop. Če preletimo njegov dnevnik, bomo v letu 1958 našli tudi odstavke, ki nas pobliže zanimajo.

Mirko Simčič v dnevniku Vinka Beličiča

9. februarja 1958, nedelja: ves dan oblačno, sivo in deževno; snega ni več. V petek sem na pokopališču pri Sveti Ani končno uredil s posmrtnimi ostanki Mirka Simčiča, za kar me je iz Buenos Airesa naprosil njegov brat Zorko. V moji navzočnosti so jih pobrali iz krste in zložili v kovinasto skrinjico, ki jo bodo zazidali v“Ossario perpetuo pod številko 5495. Na tablici bo napis: ING. MIRKO SIMČIČ / * 6. VI. 1918 / 6. II. 1944

Vsi stroški znašajo nekaj čez 30.000 lir in sem jih plačal. Zdaj, po zadnjem dejanju, se je spustil zastor. Mirko me bo gledal le še iz spomina, od vedno bolj daleč. Smehljal se mi bo s fotografij – iz »lepe trojice« – v družbi svojih ožjih prijateljev doktorjev prava Ludvika Arka in Luja Leskovarja, ki mu je edinemu prizanesla krogla revolucije in se je udomil v daljnem Chicagu.

Vinko Beličič, Prelistavanje poldavnine, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1980, str. 62–63.

Fotografijo Mirka Simčiča je objavil Goriški list ob prvi obletnici smrti
(7. 2. 1945).

Ustrelili so ga partizani, njegovo truplo pa po smrti izmaličili

Mirko Simčič je umrl na Tolminskem, v zasedi nedaleč od vasi Kamno so ga ustrelili partizani, njegovo truplo pa po smrti izmaličili. O tem pripoveduje njegov brat Zorko v knjigi pogovorov z njim Dohojene stopinje, ki ga je skoraj dve desetletji pisal s Francetom Pibernikom in predstavlja ne le izvrstno branje, je tudi zelo bogat rudnik raznovrstnih podatkov (France Pibernik in Zorko Simčič, Dohojene stopinje, Beletrina, Ljubljana, 2019, str. 114; dalje: Dohojene stopinje).

Truplo Mirka Simčiča so iz Tolmina prepeljali v Trst, kjer je pred pogrebom ležal v mrtvašnici. Mlajši brat Zorko se je hotel od njega posloviti, ga pogledati v obraz, pa so mu to odsvetovali, češ da bi ga pogled nanj lahko prizadel. »Ko sem ga ob prihodu v tržaško mrtvašnico hotel odkriti, mu poslednjič pogledati v obraz, mi je eden prisotnih domobrancev ustavil roko in dejal: 'Nikar! Raje nikar!' Pozneje sem izvedel, da so mu z udarci povsem zmaličili obraz.«

Za pogreb se je v Trst pripeljala družina, ki je med okupacijo živela v Ljubljani. Na grobu mu je spregovoril poveljnik SNVZ, v imenu prijateljev pa pravnik Ludvik Leskovar (1916–1983), kasnejši slovenski kulturni delavec v Chicagu, ki nastopa tudi v Beličičevem dnevniku (Inž. Mirko Simčič je padel za svoj narod, Jutro, 15. 2. 1944).

Izbral si je krog Lamberta Ehrlicha in se vključil v Akademski klub Straža

Mirko Simčič se je rodil 6. julija 1918 briškim staršem, družina je po prvi svetovni vojni šla v begunstvo in se nastanila v Mariboru, kjer se je rodil najmlajši sin Zorko (1921). Mirko pa se je rodil še v času avstro-ogrske monarhije v Pulju, kjer je bil oče policijski stražnik. V družini je bil še starejši brat Drago, rojen leta 1915 v Goriških brdih, točneje v Biljani.

Mirko je v Mariboru obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo dovršil z odliko leta 1937. Po maturi se je vpisal na tehniško fakulteto v Ljubljani in postal jeseni 1941 inženir kemije. Na univerzi je izbral krog Lamberta Ehrlicha in se vključil v Akademski klub Straža, med stražarji je bil tudi Vinko Beličič.

Mirko Simčič je spregovoril na pogrebu tega učitelja

Najbolj znan Ehrlichov učenec Ciril Žebot je v knjigi Neminljiva Slovenija zapisal (samozaložba, Celovec, 1988, str. 279), da je Mirko Simčič spregovoril tudi na pogrebu tega učitelja, ki je umrl pod streli VOS-a leta 1942. »Ne vem, da bi bil pogreb kateregakoli drugega velikega Slovenca, gotovo ne v času vojne in okupacije, spontano pritegnil toliko izobražencev, študentov in dijakov, kot jih je pogreb Lamberta Ehrlicha. Eden izmed njegovih mlajših učencev, študent tehnične fakultete Mirko Simčič, je ob krsti v imenu mladine prebral pretresljivo preprosto izjavo zvestobe krščanskim izročilom in višarski viziji slovenstva, kot jih je v slovenski študirajoči mladini utrjeval prof. Ehrlich. Množica mladih je ob tej obljubi pokleknila kot v versko potrdilo, da bo ohranila Ehrlichovo duhovno zapuščino.«

Zanimiv je podatek, da je bil Mirkov starejši brat Drago, ki je doštudiral pravo, pri Tomčevih mladcih, ki so si bili z Ehrlichovimi stražarji v laseh. Tudi Drago vojne ni preživel, kot domobranec se je umaknil na Koroško, vrnili so ga iz Vetrinja vrnjen in ubili v Kočevskem rogu. Počiva neznano kje.

Zadnja fotografija družine Simčič leta 1942: od leve sinova Drago in Zorko, mati Marija, sin Mirko, oče Tone. Vir: arhiv Zorka Simčiča

Zapustil službo in prišel na Primorsko 

Po diplomi je bil Mirko Simčič nekaj časa v službi pri Prevodu, pozneje pa v kemični tovarni v Mostah. Jeseni leta 1943 je zapustil dobro službo in prostovoljno pristopil med vojake SNVZ. »Takrat se je veliko sinov primorskih beguncev, ki so se po prvi svetovni vojni umaknili iz Italije, vrnilo na Primorsko med domobrance oziroma, kakor so se tam imenovali, 'Primorske stražarje'. Brat je bil mnenja, da je treba na Primorskem najprej oživiti slovenske šole, 'pa čeprav s hudičevo pomočjo', mislil je na nemško. Hodil je po okoliških krajih, nekoč na Tolminskem padel v partizansko zasedo in bil ubit,« je zapisal Mirkov brat Zorko (Dohojene stopinje, str. 113).

Bil je med najbolj znanimi pripadniki Straže v SNVZ

Zgodovinar Boris Mlakar je zapisal (Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Založba Borec, Ljubljana, 1982, str. 117), da je bil Mirko Simčič med najbolj znanimi pripadniki Straže v SNVZ. Ob njem sta bila še Lojze Ilija in Anton Lipovšek.

Mirko Simčič je bil znana osebnost, zelo priljubljen, dejaven tudi v prosveti in športu, njegova smrt je odmevala. Tudi ena izmed vodilnih osebnosti tistega časa, politik in pravnik Albin Šmajd ga je omenil v svojem dnevniku z dne 7. februarja 1944: »10:00: Zvem, da je bil včeraj ubit v Tolminu inž. Simčič«. (Dr. Albin Šmajd, Dnevnik in dosje 1941–1946, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2022, str. 432.)

Od kod je prišla vanj ta odločna volja, da pojde med svoje

Propagandna časopisa SNVZ Goriški list in Tolminski glas sta začela izhajati nekaj mesecev po Mirkovi smrti. Spominska zapisa sta mu zato posvetila ob prvi obletnici smrti, februarja 1945 (Junaku v spomin, Tolminski glas, 3. 2. 1945).

»Bil je lahen zimski večer, od nekje se je polagoma trgala megla in se spuščala na ceste ter ovila luči in lučice, da so motnjavo brlele v mrak. V mladem inženirju pa je bilo svetlo kakor ob najlepšem majskem poldnevu. Tako nenadoma se je odločil. Ne bi mogel z gotovostjo povedati, odkod je prišla vanj ta odločna volja, da pojde med svoje. Morda se je v izbi ob pogledu na trinajst podob padlih tovarišev in ob pogledu na sliko svojega čudovitega voditelja tako odločil. Ali pa morda v stolnici pred podobo brezjanske Gospe? Odšel je.

Kajti v njem je z močjo nadčloveka gorelo: Pomagaj, rešuj!

Ni lahko, pustiti lepo službo, se posloviti od svojih dragih in oditi v negotovo. On, mladi Mirko Simčič, je storil tako. Zakaj goriška zemlja, ki je bil rojen iz nje in o kateri je sanjal vso svojo mladost, ga je klicala. /.../

Bilo je hladno zimsko dopoldne dva dni po Svečnici. Mladi inženir se je peljal po cesti od Tolmina proti Kobaridu. Soča pod njim je bila kakor srebrn pas, vsa lesketajoča se v nedolžnem zimskem soncu. Nad njo se je rahlo dvigala megla in kot zagrinjalo zadrževala pogled proti planinam in Krnu na desni strani. Povsod je bila tišina, še pesem Soče je bila pritajena. Mirku je bilo nekam tesno. Vedel je, da je pot nevarna, da, zelo nevarna. A ni pomišljal, kajti v njem je z močjo nadčloveka gorelo: Pomagaj, rešuj! Takrat so iz zasede odjeknili streli ...«

Mirko Simčič počiva v zidni kostnici. Foto: Erika Jazbar

Mirko Simčič počiva v zidni kostnici

Mirko Simčič počiva v zidni kostnici, ki se nahaja v zgornjem delu pokopališča pri Sveti Ani, v polju št. 20 tik pod desnim stebriščem, kjer so grobnice premožnejših družin. Najdemo ga v prvem delu kostnice pod številko 5495, na manjši kovinasti vazici za cvetje je križ. Nedaleč pod njim, ob stezici, ki se vije vzporedno z glavno, počiva pisatelj Boris Pahor.

Korenine večnosti – Ciklus junijskih

Korenine večnosti – Ciklus junijskih je naslov drobni pesniški zbirki Zorka Simčiča, ki je izšla kot priloga revij Vestnik in Tabor oktobra 1974 v Buenos Airesu in jo je posvetil bratoma Mirku in Dragu, ki sta bila žrtvi vojne in revolucije. Na naslovnici je risba zdomske slovenske slikarke iz Argentine Bare Remec, ki sega v leto 1949.

V knjižici lahko preberemo nepopisno lepe in pretresljive verze 14 poezij, ki črpajo snov iz narodne tragedije, ki se je zgodila junija 1945. Posvetilo takole pravi: Mrtvima bratoma / in vsem njunim mrtvim in živim soborcem / v skromen poklon

Prvo poezijo Dvojna zvestoba je posvetil bratu Dragu, drugo, Nagrobni napis bratu Mirku za dan, ko bo imel svoj grob pa bratu Mirku. Noč; Dvogovor – Vrnjeni v maju govori Bogu, Bog govori vrnjenemu v maju; Junijska soneta – Izdajalcu, Domobrancu 1974; Poklicani; Mrtvaški boben; Turjaška, pet let kasneje; Cailtejev odgovor; »A los vencedores y vencidos«; Sam; In vendar – nekoč bo!, so naslovi ostalih poezij.

Zorko Simčič Vir: arhiv Zorka Simčiča

Nagrobni napis bratu Mirku za dan, ko bo imel svoj grob

Tu zdaj ležim, ker hotel sem / da moji bi nekoč bili pokonci. / Stoletja so se Nemci iz mojih dedov norčevali, / ker ti ne znali, ne hoteli znati niso nemško. / Očetu in njegovim Lahi v usta so pljuvali – / otroci, v šoli, med seboj kramljali so slovensko.

Na zemlji naši, pri otrocih mojih / tega ne bo več – zdaj prišel je čas! / Čas Čedermacov blagih zdaj je mimo, / kar je biló vsejano v tihih urah,/ poženi kal, zazôri v klas! / In pot je od vasi šla do vasi / in kjer ni šole, tam je škedenj šola – / po letih prvi zlog se oglasi / v besedi materini. Čas pokola/ src, misli mimo je! Zdaj se prični!

Dede mi je ubijal Nemec, / očeta, mater – Italijan. / Mene ubil je lastni brat iz zasede.

Kaplje krvi, kot črke abecede / so brizgnile čez mojo domačijo. / Ni žal mi, / če sem padel, / samo da iz cvetja sad rodijo.

Grob Mirka Simčiča v zidni kostnici pri Sveti Ani v Trstu. Foto: Erika Jazbar

In vendar – nekoč bo!

Jih bo prižigal tvoj sin, / ali tvojega vnuka vnuk, / toda nekoč – bo. / Svečka ob svečki. / Zlate jase sredi kočevskih gozdov, / svetli vbodljaji obrobljenih kraških jam, / bele trepetajoče groze dolenjskih dobrav / nekoč bodo zagorele svečke, / sredi noči bo svetal dan / od Triglava do Kolpe, od Trsta gor do Šentilja.

Ne za njih duše, ki so, kjer so, / ne, za njih telesa, ki jih ni, kjer so bila, / (iz korenin so znova vzklili v svet, / kot rože enooke zrejo v nas, / kot veje stezajo roké do nas), / ne ... svečke, v zvest spomin / na vsa ta dolga temna leta, / ko so bili nam luč.

1/8