Zapri
Iskanje

Lojze in Marinka Čemažar: »Bo že Bog prav obrnil«

Za vas piše:
Jana Podjavoršek
Objava: 28. 06. 2021 / 09:08
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 05.07.2021 / 20:56
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Lojze in Marinka Čemažar: »Bo že Bog prav obrnil«

Lojze in Marinka Čemažar: »Bo že Bog prav obrnil«
Zakonca Čemažar sta starša novomašnika Petra. FOTO: Tatjana Splichal.
Lojze in Marinka Čemažar sta starša letošnjega novomašnika Petra.

Lojze in Marinka Čemažar izhajata iz trdnih kmečkih družin. Hvaležna sta za štirideset let zakonskega življenja. Podarjeno jima je bilo šest otrok, zdaj pa jima je v veliko veselje osem vnukov.

Po šestih letih, ko so ga spremljali z molitvijo, se v teh dneh pripravljajo na Petrovo mašniško posvečenje in praznovanje nove maše.

Iz zakramentov in Božje besede

Lojze se spominja, kako je bila vera del vsakdanjega življenja in kako se je pri njih o ljudeh, ki jih je Bog poklical v svojo službo, vedno lepo in spoštljivo govorilo: »Mama ni dovolila, da bi se o duhovnikih kaj slabega reklo.«

Tudi Marinka izhaja iz dobre krščanske družine, ki je dejavno povezana z župnijo in čuti blagoslov molitev bližnjih patrov kartuzijanov. Njen oče si je po rojstvu dveh hčera želel: »Dva sinova pa bi rad imel. Enega, da bi mi pomagal na zemlji, drugega pa, da bi nam pomagal v nebesa.« Bog ni preslišal iskrene prošnje in bo imel dva svoja vnuka duhovnika.

»Rožni venec, vsaj delno, doma redno molimo. V družini smo se posvetili Jezusovemu in Marijinemu srcu. Meni osebno je blizu molitev k Božjemu srcu, v kateri prosimo za družine ter za bližnje in oddaljene. In navsezadnje, le katero drugo srce kliče mladega človeka na pot za Gospodom? Sicer pa vsaj poskušamo živeti v zavesti resničnosti Božje besede in v moči zakramentov,« pravi Lojze.

V župniji Marinka sodeluje v pevskem zboru in krasi cerkev. Lojze je delivec obhajila in član ŽPS, oba tudi bralca Božje besede. Če le moreta, se rada pridružita češčenju Najsvetejšega v župnijski cerkvi.

»V zavedanju svoje krhkosti je pomembno medsebojno spoštovanje ter potrpljenje s svojimi ter slabostmi bližnjih. Pomembno je odpuščanje, in če je potrebno, tudi spreobrnjenje k dobremu. Koliko laže človek živi sam s seboj, z okoljem in drugi z njim, ko umira svojemu egu in samoljubju,« meni Lojze.

Vzgoja v družini

V ospredju je bila skrb za drugega, prizadevanje za srčnost, ustvarjalnost in delavnost. Otroci so pomagali pri delu doma, na zemlji, ki jo obdelujejo, bili v pomoč mlajšim bratom in sestram in si tako pridobili veliko izkušenj za življenje.

Mama Marinka je bila zaradi bolezni doma in je bila veliko z otroki. V veselje jim je bilo glasbeno izobraževanje, blizu jim je bilo likovno ustvarjanje. V župniji so sodelovali s petjem, igranjem na inštrumente, z ministriranjem, pri oratorijih …

»Vesela sem,« pravi Marinka, »ker so se lahko pri igri in delu družili s številnimi bratranci in sestričnami.«

 »Prstene posode smo, krhki in lomljivi, zato je potrebna čuječnost.« FOTO: Tatjana Splichal

Drobna znamenja

Marinka vidi več znamenj, po katerih je prepoznavala sinovo poklicanost v duhovništvo. »Najprej je tu blagoslov papeža Janeza Pavla II. v Stožicah. Tedaj sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Ko sem iz njegovih rok prejela obhajilo, je bil blagoslova deležen tudi Peter. Na dan poroda je bilo v župniji celodnevno češčenje. Takoj po večerni maši sem morala v porodnišnico. Veselila sem se, da se bo otrok rodil naslednji dan na telovo, pa se je rodil že tik pred polnočjo.«

»Jaz pa sem tisti dan postavil 'vaško' znamenje ob procesiji,« se z nasmehom spominja Lojze. »Krščen pa je bil na god Janeza Vianeja,« vidi še eno od drobnih znamenj Marinka. Vsako novorojeno življenje je Marinka z veliko hvaležnostjo in veseljem izročila Bogu.

Zavedala se je, da pri bolezni, ki jo ima, ni vse samo po sebi umevno. Zdravnik ji je že po drugem porodu rekel, da zaradi bolezni ne more sprejeti večjega napora. »Kot mama sem najbolj srečna, ko se vsak otrok prav odloči za tisto, kar mu Bog namenja.«

»Peter ima veliko talentov in se je na koncu gimnazije težko odločal, kaj bi izbral. Prosila sem za pravo spoznanje.« Po vpisu na študij strojništva je bil Peter tisto poletje več sam, se spominja oče: »Razmišljal je do jeseni, šel na duhovne vaje, sestre so opazile, da več bere Sveto pismo … Klic se zgodi in sprejme v tihoti. Teden pred odhodom v bogoslovje nam je razkril svojo odločitev.«

Prstene posode

Starša sta z mirom, veseljem in odgovornostjo sprejela sinovo odločitev za duhovni poklic. Duhovnik, ki je zanjo vedel, je rekel: »Do tja je še zelo daleč … Zdaj bo pa treba zares moliti in ga z daritvijo spremljati, da se to utrdi.«

V zavedanju svoje majhnosti sta Petrovo poklicanost vzela zares. »Prstene posode smo, krhki in lomljivi, zato je potrebna čuječnost. Človek, ki je poklican na pot duhovništva, potrebuje oporo, da postane trden na njej, dar nebeških in naših pomoči. Ob tem se nama zdi pomembna tudi bližina naših mučencev.«

Oba imata strica, ki sta umrla v povojnih pobojih. Že dolgo v njima prepoznavata priprošnjika in poseben dar za vse. »Vsak dan molimo k Svetemu Duhu in se večkrat priporočamo mučencem ob različnih odločitvah. Svetniški kandidati, mučenci in pričevalci so zaklad za danes in prihodnost. Zaklad, ki smo ga morda zakopali in nanj pozabili, pa ga moramo spet odkopati.«

Ob pogledu na prihodnost je Marinka prepričana, »da moramo ohranjati veselje in hvaležnost, da smo Kristusovi. Naše poslanstvo je živeti v skladu z Božjo voljo. Blagoslavljajmo otroke, vse ljudi okrog sebe in kličimo Boga v njihovo življenje.«

Ob sinovem mašniškem posvečenju pa Lojze doda: »Vedno bolj občutimo skrb vzbujajoče pomanjkanje duhovnih poklicev, vendar zaupamo Bogu. Pa tudi Petru in ljudem, h katerim bo poslan.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (26/2021).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh