Lojze Petek – fizioterapevt, ki je med zvezde pomagal izstreliti tudi Niko Prevc [VIDEO]
Lojze Petek – fizioterapevt, ki je med zvezde pomagal izstreliti tudi Niko Prevc [VIDEO]
Lojze Petek, ki je v minuli sezoni kot fizioterapevt ženske skakalne ekipe od blizu spremljal izstrelitev Nike Prevc v orbito, se je namreč na današnjem preizkusu letalnice kot prvi spustil s štartne rampe (in pristal pri 142 metrih) in tako uvedel petdnevni planiški praznik za konec sezone svetovnega pokala. V nadaljevanju poobjavljamo celoten intervju z Lojzetom, ki je bil sprva objavljen v Naši družini.
Slovenski smučarski skakalci in skakalke so se z nedavnega svetovnega prvenstva na Norveškem vrnili ovenčani s kar štirimi šampionskimi lovorikami. Da se kolajne zlato lesketajo, pa so – čeprav manj opazni in javno izpostavljeni – zaslužni tudi »strici iz ozadja«. In v strokovnem štabu moške reprezentance je eden takšnih tudi 27-letni fizioterapevt Lojze Petek.
Navdušenci nad zimskimi športi ste zagotovo zastrigli z ušesi ob njegovem priimku. Ja, ni naključje. Njegov stric Franci Petek je leta 1991 v Predazzu postal posamični skakalni svetovni prvak, nato je kot direktor vodil Smučarsko zvezo Slovenije. Je bil torej stric Franci zaslužen, da se je tudi Lojze zapisal smučarskim skokom? »Niti ne. Morda pa je bil zaslužen za to, da je oče vpisal mojega brata, zaradi katerega sem začel tudi sam. Ko je šel na prvi trening, sem vedel, da želim to početi tudi jaz. Takrat sem se odločil in počasi začel skakati, ljubezen vztraja vse do zdaj,« se Lojze vrne k začetkom.
Lojze Petek z navijačico Sašo Mesec v Planici. FOTO: osebni arhiv
Štirje bratje, štiri življenjske zgodbe in ena presečna točka. Lojze je drugi po vrsti, ima še tri brate, vsi so vsaj obliznili smučarske skoke. Najstarejši, Polde, je v 3. letniku padel in se resneje poškodoval, zdaj živi onstran luže in ne skače več. Tretji je Jože, ki je poskusil skakati le za odtenek, prišel do 15-metrske skakalnice, nato pa se je bolj posvetil glasbi in trenutno poje pri Perpetuum Jazzile. Najmlajši Tone pa je lani poleti še skakal, vendar pa šport težko usklajuje s študijskimi obveznostmi, tako da ga letošnjo zimo na zaletiščih še ni bilo.
Predskakalec v Planici
Pa Lojze? Bil je obetaven skakalec ND Rateče Planica, zdaj pa se s štartne rampe spusti zgolj še priložnostno. Po svetovnem prvenstvu se je preizkusil kot predskakalec v Vikersundu, isto ga čaka tudi zadnje dni marca na domačem športnem spektaklu pod Poncami. »Že kot majhen otrok sem – kot vsi ostali v klubu – komaj čakal, da bom dopolnil 18 let, kolikor je starostna meja za smučarske polete, da se bom spustil s planiškega zaletišča! Vzdušje v Planici je res nekaj posebnega, tako da že vsi komaj čakamo. Tudi sezona je do takrat običajno že kar dolga in ti odleže, da si lahko doma, pred domačim občinstvom, potem pa se lahko sprostiš in umiriš,« pojasnjuje.
Pa še slovenski orli so znani po agresivnejšem slogu skakanja, ki pride toliko bolj do izraza na letalnicah, čeprav so tudi na manjših napravah blizu vrha, kar so dokazali na SP v Trondheimu. »Malce smo pričakovali takšne uspehe in se nam je kar odvalil kamen od srca, ko smo jih tudi dejansko dosegli. Skoki so namreč nepredvidljiv šport in ne veš, kaj se lahko zgodi, sploh na ekipni tekmi.« In kaj je v skakanju še zlasti privlačilo Lojzeta? »Občutek v zraku, ko te začne malo odnašati, je res nekaj posebnega in neprimerljiv s čimer koli drugim. Z veliko različnimi športi se rad ukvarjam, a skoki so res edinstveni in podobno izkušnjo težko dobiš kje drugje.«
Študij pred skoki
Zakaj ga je torej odneslo iz smučarskih skokov in je v telemark doskočil v fizioterapijo? Že v prvem letniku gimnazije si je poškodoval meniskus in moral zato pod nož. Ko je nato začel študirati, se je znašel pred dilemo, čemu posvetiti več časa – faksu ali skokom. V prvem letniku je še poskušal aktivno skakati, a je uvidel, da bo usklajevati oboje misija nemogoče, kar ga je počasi vodilo do odločitve, da se bo raje bolj usmeril v poklic. »Malo sem imel tudi težav s težo, tu moraš biti res zelo suh, če želiš biti zraven, in se vsak kilogram precej pozna,« je pojasnil Lojze, ki je tako v prejšnji sezoni na povabilo Anžeta Lavtižarja prevzel vlogo fizioterapevta slovenske ženske skakalne reprezentance.
V Planici se Lojze še vedno rad preizkusi kot predskakalec. FOTO: Grega Valančič/Sportida
Ravno pravi hip torej, da je lahko od blizu spremljal, kako je Niko Prevc izstrelilo med zvezde. Kaj jo po njegovem dela šampionko? »Zagotovo okolje, iz katerega prihaja, saj so tudi vsi trije njeni bratje od majhnega skakali, ona pa je od vsakogar od njih pobrala najboljše in to združila do te mere, da jo je privedlo na vrh. Pri njih je videla, da moraš biti delaven, malo pa imajo Prevci to tudi v genih. Zato je lahko že pri rosnih letih na tako visoki ravni v primerjavi s tekmicami.« Kot pravi Lojze, ji pritisk in pričakovanja javnosti in medijev pridejo do živega, sčasoma se je resda na to privadila, a je tudi ona le človek iz mesa in krvi. Je tudi živčna, a zna to kar dobro skrivati.
To zimo je Lojze fizioterapevt moške skakalne reprezentance, pri čemer mu je dejstvo, da je nekoč tudi sam skakal, zgolj v korist, saj laže razume vaje, pomoč pri treningih, pa tudi pogled na šport. Na terenu ima masažno mizo postavljeno in je vedno na razpolago, če kdo kaj potrebuje. Pri sebi ima tudi nekaj osnovnih zdravil, da ni treba tekati po lekarnah, če do česa pride. »Sicer pa fantje tudi na terenu pridejo do mene, zlasti po koncu potovanj in več urah sedenja, takrat se največkrat oglasijo. Sicer pa po potrebi, če ima kdo kakšno manjšo poškodbo ali vnetja; na skakalnici običajno pomagam na ogrevanju, med tekmo pa sem v izteku, da sem hitro zraven, če do česa pride.«
Če bi imel dan več kot 24 ur …
Lojze podčrta, da največ pozornosti posveča temu, kar je najbolj potrebno: »Z rokami pri skakalcih skoraj nimamo problemov, bolj z nogami in zlasti s hrbtom. So zelo suhi za svojo višino, pa vseeno delajo s kar precej veliko kilažo, obremenitev gre čez hrbtenico in se lahko pozna na mišičevju.« Tekmovalci mu zaupajo, ima pa tudi trenerski štab dober pristop do tekmovalcev in se lahko odkrito pogovarjajo. Kaj po njegovem naredi fizioterapevta dobrega? Znati moraš dobro poslušati, da lahko potem postavljaš prav(iln)a vprašanja, in imeti moraš seveda dovolj znanja.
V prostem času si da duška v različnih športih. FOTO: osebni arhiv
Lojze kipi od energije in težko počne le eno stvar naenkrat. Ko je bil mlajši, je veliko jadral na deski zlasti na Bolu, zdaj pa z dekletom kajtata, poleti igra golf in kolesari, pozimi si poleg skokov privošči še alpsko in turno smučanje. »Kolikor mi pač čas dopušča … Če bi imel dan več kot 24 ur, bi z veseljem izkoristil še te,« se namuzne sogovornik, ki predaleč v prihodnost še ne gleda. Na vprašanje, ali se kot fizioterapevt vidi še v kakšni drugi športni panogi, le skomigne z rameni: »Ko bom končal sodelovanje s skakalci, se bom verjetno poskusil ustaliti in več časa posvečati svoji zasebni fizioterapiji v Lescah. Toda pustimo času čas in bomo videli, kaj bo prinesel.«



