Blejski župnik dr. Janez Ferkolj je na prvi pomladni dan 20. marca popoldne pred mašo v romarski cerkvi Matere Božje izbrano družbo romarjev, občudovalcev osebnosti in umetniških del 90-letnega slikarja, profesorja, akademika Andreja Jemca, pozdravil z besedami, da sta Blejski otok in omenjena cerkev »odsev krasote Božjega pogleda«.

To so stoletja ugotavljali in doživljali verni romarji, tokrat na prekrasni dan Jemčevi prijatelji, znanci in občudovalci, ki so se skupaj z njim veselili njegovega visokega življenjskega jubileja.

Slikar akademik Andrej Jemec se je v pogovoru z Lojzetom Peterletom spominjal nekdanjih časov, ni se pa izognil tudi sedanjim. FOTO: Jožef Pavlič

Resnica, svoboda in svetloba 

V iskrivem in mestoma duhovitem pogovoru Alojza Peterleta vsega, kar je še danes čili in duhovno živahni umetnik podoživljal, odkar je pred 70-timi leti prvič prijel za čopič in ustvaril ter izpovedal v barvah. Alojz Peterle je to zaobjel v treh besedah: v resnici, svobodi in svetlobi.

Zelo močan vtis je na vse naredila Jemčeva slika Krvavo XX. stoletje. FOTO: Jožef Pavlič

Krvavo 20. stoletje

Udeleženci pogovora so del tega videli na prikazanih slikah, posebej na sliki Krvavo 20. stoletje iz leta 2011.

Hvala Bogu, da sem slikar, grem lahko domov in naslikam, kar hočem. Da izvršujem in izražam to, kar sem prepričan.

Kakšno je bilo zanj to stoletje, je odkrito povedal slikar Andrej. Kot otrok je v Šentvidu nad Ljubljano doživljal, videl in slišal, kako kruta je vojna, pozneje pa posledice tega, ker ni hotel stopiti v komunistično partijo, je kot umetnik, profesor, dekan neupogljivo in vztrajno hodil svojo pot. To je potrdil z besedami in osebno držo: »Hvala Bogu, da sem slikar, grem lahko domov in naslikam, kar hočem. Da izvršujem in izražam to, kar sem prepričan.«

Pevec Aleksander Mežek je z igranjem na kitaro in pesmijo vse razpoložil za pogovor. FOTO: Jožef Pavlič

Hodimo nazaj, namesto naprej 

Danes pa: »Imam občutek, da delamo korake nazaj na stvareh, na katerih imamo sijajne izkušnje. Ni prav, da se stvari zaostrujejo. Je podobna klima, kot pred drugo svetovno vojno,« je ugotavljal velik umetnik in močno izkušeni pa tudi preizkušeni mož ob vsem, kar se je pred leti in desetletji, nedavno in se sedaj dogaja po svetu.

Mili zven zvona nas je še prav posebej razpoložil za veliko umetniško doživetje in pričevanje ...

A prvi pomladni dan, žarko in že toplo sonce, s snežnim poprhom pokrite gore, sam Blejski otok (župnik Ferkolj je dejal, da je to zanj najlepši ta čas), je klical tudi po drugačnih občutkih in potezah s čopičem, kot smo jih v postnem času videli na Jemčevih slikah in dočutevali v njegovih besedah. Vsaj za nekaj hipov, minut, to prekrasno popoldne. To nam je v pesmi pričaral neutrudni pevec in slavilec Aleksander Mežek, v recitaciji Prešernove Zdravljice pesnik in dramski igralec Tone Kuntner, v pozdravu odsotni blejski župan Anton Mežan. Nazadnje pa, kot zemeljski užitek in posladek, blejska potica in druge dobrote, za katere je ob šampanjcu poskrbela tokratna »Bogomila« Romana Bohinc s sodelavkami. Po vsem tem je bilo težko, a laže vrniti se v slovensko stvarnost. S še krepkim, miselno pronicljivim in duhovno bogatim Slovencem Andrejem Jemcem in njegovim slikarskim in življenjskim opusom, popotovanjem nazaj in naprej. Izjemnim umetnikom in človekom. V družbi Slovencev, ki vidijo dlje, globlje, više in širše.

Zakonca akademik Jožef Muhovič in žena Romana Bider sta družno pozvonila. FOTO: Jožef Pavlič

Brez Prešerna ni šlo …

Predsednik prve slovenske vlade Alojz Peterle in veliki Slovenec - slikar Andrej Jemec sta poskrbela za to, najprej pa Bog Oče, da »dežela Kranjska nima lepšga kraja, kot je okolšna ta, podoba raja« (France Prešeren). »Otok bleški, kinč nebeški, kranjske zemlje ti!« (Kajetan R.
Hueber). In pa Božja Mati Marija, skesana Marija Magdalena (njen kamnit kip), tudi njene soimenjakinje z vseh koncev sveta že romajo na otok, ter prekrasna romarska cerkev, v kateri nas je župnik Ferkolj presenetil s peto mašo, izbranim romarskim povabilom, v čem naj bo naš post, po maši s trikratno pozvonitvijo na zvon želja in opomina obenem, pri čemer smo mu sledili tudi mi. Mili zven zvona nas je še prav posebej razpoložil za veliko umetniško doživetje in pričevanje, kakršno nam je bilo zatem podarjeno v za to zelo primernem starodavnem prostoru vrh proštijske zgradbe.

Še posebej z ljubeznijo spečena in postrežena blejska potica 

Blejska potica in druge dobrote so na koncu umetniškega doživetja in pričevanja kar topile v ustih. Res je bilo, kar je zapisal Alojz Peterle v povabilu na srečanje z »legendo slovenskega slikarstva Andrejem Jemcem«, obljubo, da »take potice, kot bo (je bila) tisti dan, še ni bilo«. Sedanja blejska Bogomila Romana jo je s sodelavkami še posebej ljubeče spekla za visoke goste, zlasti jubilanta Andreja Jemca, deležni pa smo je bili tudi njegovi občudovalci in vsi omenjeni ter drugi, ki so mu polepšali slavnostni dogodek.

Še bi ostali na otoku, a Slovenija in domovina sta nas klicali nazaj. Povodni mož in Urška pa nas tudi nista premamila s svojo čarobno usodno močjo …