Jane Goodall je prišla v Kenijo leta 1957, ko je bila stara 23 let. S tem so se ji uresničile otroške sanje. Tam je po spletu okoliščin spoznala arheologa in paleoantropologa Louisa Leakeyja, ki je z ženo Mary ravno takrat v soteski Olduvai na severu Tanzanije odkril fosile človekovih prednikov. Ker je verjel, da bo s proučevanjem šimpanzov, goril in orangutanov bolje razumel razvoj človeka, je poslal Jane Goodall, Dian Fossey in Birute Galdikas, da so v naravi opazovale vsaka svojo vrsto opic.

V osrčju Afrike

Mlada Jane Goodall, doma iz Londona, se je brez univerzitetne izobrazbe in znanstvenih izkušenj znašla v hribovju na vzhodni obali jezera Tanganjika. Imela je samo beležko, daljnogled in veliko zagnanosti. Vse leto je trajalo, da se je skupina šimpanzov, ki je štela približno sto članov, navadila na njeno navzočnost in ji je dovolila, da jih je opazovala na krmišču. 

Šele po dveh letih vsakodnevnega videvanja so šimpanzi premagali nezaupanje in prišli k njej po banano.

Šele po dveh letih vsakodnevnega videvanja so šimpanzi premagali nezaupanje in prišli k njej po banano. Tako je po koščkih spoznavala življenje bitij, s katerimi imamo v 98,8 odstotkih enak dedni zapis. Pozneje je doktorirala na Univerzi v Cambridgeu. Območje, kjer je začela z raziskavami, pa je leta 1968 postalo del narodnega parka na zahodu Tanzanije.

Vsako noč novo gnezdo

Prvega šimpanza so leta 1641 v Evropo pripeljali nizozemski trgovci za princa Friderika Henrika Oranjskega. Anatomi so kmalu ugotovili, da je zelo podoben človeku. Zato so šimpanze dolgo časa uporabljali za medicinske poskuse, preizkušanje zdravil in cepiv. 

V zunanjem videzu pa je razlik več. Telo šimpanzov je prekrito s črno ali rjavo dlako, ki s starostjo lahko posivi. Obraz, prsti na rokah in nogah, ter dlani in podplati so goli. Noge imajo krajše od rok. Prsti na slednjih so daljši kot pri človeku, le palec je krajši. Stopala so prilagojena za oprijemanje, saj večino časa preživijo v drevesnih krošnjah. Vsako noč si visoko nad tlemi, da so varni pred plenilci, iz vej in listov naredijo gnezda. Za to porabijo le okrog deset minut. Na istem mestu le izjemoma spijo večkrat. Tudi mladiči znajo že pri treh letih sami izdelati gnezdo. Na tleh se šimpanzi premikajo dvonožno ali štirinožno.

Stopala šimpanzov so prilagojena za oprijemanje, saj večino časa preživijo v drevesnih krošnjah.

Samci so nekoliko večji od samic. Visoki so do 1,5 metra in težki do 70 kilogramov, samice pa so dvajset kilogramov lažje. V naravi veliko mladičev pogine, tisti, ki preživijo, pa dočakajo okrog 30 let. V ujetništvu je življenjska doba v povprečju deset let daljša. Najstarejši so dočakali več kot 70 let.

Nova odkritja

Jane Goodall je ugotovila, da šimpanzi pri lovljenju termitov uporabljajo slamice ali zelo tanke vejice. To je bilo presenetljivo odkritje. Do takrat je veljalo, da znamo orodje narediti in uporabljati samo ljudje. Še bolj šokantno pa je bilo spoznanje, da šimpanzi niso samo ljubki miroljubni rastlinojedci, ampak tudi neusmiljeni krvoločneži, ki lahko ubijejo in pojedo šimpanze drugih skupin, če jih najdejo na svojem ozemlju. Tudi Goodallova je nekoč ob napadu agresivnega samca le za las ušla smrti. Šimpanzi so vsejedi. Poleg sadja, listov, oreščkov, lubja in medu pohrustajo tudi termite in mravlje, ptice in njihova jajca ter majhne do srednje velike sesalce, vključno z drugimi primati. Samci se na lov na druge opice odpravijo v skupini.

Šimpanzi niso samo ljubki miroljubni rastlinojedci, ampak tudi neusmiljeni krvoločneži, ki lahko ubijejo in pojedo šimpanze drugih skupin.

Jane Goodall je zaradi lažjega raziskovanja šimpanzom dala človeška imena. Opazila je, da pogosto izražajo čustva in imajo zapletene socialne odnose, ki jih vzdržujejo z dotiki in medsebojnim negovanjem kožuha. Vodja skupine je vedno samec. Za sporazumevanje uporabljajo različne zvoke, kretnje, gibe in obrazno mimiko.

Izginjanje

Danes živijo v naravi štiri podvrste šimpanzov. Jane Goodall je proučevala vzhodno podvrsto, šimpanzi v ljubljanskem živalskem vrtu pa izvirajo iz zahodne. Najbližji sorodnik navadnega šimpanza je pritlikavi šimpanz ali bonobo, pri katerem so samci veliki do 119, samice pa do 111 centimetrov.

Število šimpanzov v tropskih gozdovih in savanah Afrike se je v minulih sto letih z več kot milijona osebkov zmanjšalo na manj kot 300.000. Vzroki za tako velik upad tičijo v nalezljivih boleznih, nedovoljenem lovu in krčenju življenjskega prostora. Po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) so na rdečem seznamu ogroženosti. Številne organizacije, med njimi tudi Inštitut Jane Goodall, si prizadevajo, da bi jih zaščitili in ohranili njihovo naravno okolje.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (11/2025).