Bolj odmaknjeno, molitvi in premišljevanju posvečeno kot katerikoli drug red. Kar tudi pomeni, da prav za samostanske zidove v Pleterjah ni mogoče stopiti. A to ne pomeni, da se ni vredno odpraviti v dolino med vinogradi, sadovnjaki in gozdovi, sredi katerih stoji samostan.

Kartuzija Pleterje leži na obronkih gozdnatih Gorjancev pri vasi Drča, ne prav daleč od Šentjerneja, in je iz osrednje Slovenije oddaljena približno uro vožnje. V časih, ko se nam zdi, da moramo videti vse, kar nam vzbudi pozornost, ko smo prepričani, da imamo pravico do potešitve radovednosti za kakršnokoli ceno, je to priložnost, da spoštljivo sprejmemo odločitev ljudi, ki so se odločili za samoto, tišino, skromnost in kontemplacijo. In bomo kljub temu potešeni.

Za samostanske zidove v Pleterjah ni mogoče stopiti.

V steklo ujeti sadež

Pleterske kartuzijane videvate na delu v okoliških sadovnjakih, a že table v drevoredu, ki vodi do vhoda v samostan, opozarjajo na tišino. Njegova vrata so za obiskovalce odprta le delno. Tudi za duhovne vaje ne sprejemajo niti posameznikov niti skupin. Na ogled je le notranjost šest stoletij stare gotske cerkve Svete Trojice, kjer si je mogoče po vnaprejšnjem dogovoru ogledati multivizijo o življenju menihov, v samostanski trgovini pa lahko kupite različne izdelke. Mednje spadajo žganje, vino in naravno pridelano sadje.

Pleterje je morda mnogim najbolj poznano po pleterski hruški, steklenici žganja, v kateri je zrela hruška. In sicer hruška, ki so jo v enem od samostanskih sadovnjakov »ujeli« še v času, ko je bila cvet oziroma plodič. Na te plodiče navežejo posebne steklenice, zaščitene pred močnim soncem, ki bi uničilo plod. Hruško, ki dozori v njej, odtrgajo, jo s posebnimi ščetkami očistijo in zalijejo s hruškovim žganjem. Pravijo, da je treba pletersko hruško, preden pride v prodajo, vzeti v roke vsaj sedemnajstkrat. Nastala je po zamisli pokojnega Ivana Ivačiča, nekoč znamenitega kuharskega mojstra, naše prve televizijske kuharske »zvezde«, ki se ga starejše generacije še dobro spomnijo.

Pleterje je morda mnogim najbolj poznano po pleterski hruški, steklenici žganja, v kateri je zrela hruška.

Skozi vrtince časa

Kartuzija Pleterje je bila ustanovljena leta 1407 na ukaz grofa Hermana II. Celjskega, ki ji je dodelil obsežne posesti in je bil pozneje tu pokopan. Tedaj so začeli graditi cerkev, gradnja samostana pa se je začela že nekaj let prej. Že kmalu, po letu 1456, ko je bil v Beogradu umorjen Ulrik II. Celjski, zadnji moški član rodbine Celjskih, je začel samostan pešati. Leta 1471 je bil v napadu Turkov močno opustošen, zato je bil pozneje obnovljeni samostan, ki se je skušal zavarovati pred podobnimi napadi, videti kot utrdba.

Leta 1595 je zaradi materialnega in duhovnega razpada kartuzije nadvojvoda Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijanom in ga izročil ljubljanskim jezuitom. Po začasni ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je postal državna, leta 1839 pa zasebna last. Konec 19. stoletja so ga znova odkupili kartuzijani in začeli prenovo oziroma gradnjo nove kartuzije. Cerkev, ki so jo poimenovali prestol Svete Trojice, je bila posvečena leta 1904. 

Ker si je Legija smrti, slovenska vojaška enota, ki je sodelovala z italijansko okupacijsko vojsko, v samostanu uredila postojanko, so februarja 1943 partizani Pleterje napadli. Požgali so sedemnajst celic in močno poškodovali dve krili križnega hodnika. Slednjega so po vojni obnovili, celic pa zaradi upada zanimanja za samostansko življenje ne. Leta 1980 so se začela dela, s katerimi so dodobra obnovili propadajočo staro gotsko cerkev.

Danes živi v Pleterjah še dober ducat bratov, ki obdelujejo nekaj deset hektarov samostanske zemlje.

Danes živi v Pleterjah še dober ducat bratov, ki ob pomoči zaposlenih delavcev obdelujejo nekaj deset hektarov samostanske zemlje ‒ vrtov, njiv, travnikov, vinogradov, sadovnjakov. To jim poleg gozdov, ki jih imajo v bližnjih Gorjancih, omogoča preživetje in vzdrževanje velikih stavb, v katerih je pred drugo svetovno vojno živelo približno 70 menihov. Živijo v ločenih celicah, kjer molijo, jedo in opravljajo nekatera ročna dela. Večkrat na dan se zberejo za skupno molitev. Zadnja molitev se začne ob enajstih zvečer, konča pa se lahko zelo pozno, ob dveh ponoči. A so ob šestih zjutraj znova budni, saj je čas za jutranjo molitev. 

Ob nedeljah je njihov dan malce drugačen. Tedaj imajo skupno kosilo, med katerim poslušajo Božjo besedo, čemur sledi skupno razvedrilo. Ob ponedeljkih popoldne gredo na sprehod po okolici, pri čemer hodijo v parih, ki se izmenjujejo, tako da lahko vsak govori z vsakim. Drugače se kartuzijani med seboj pogovarjajo le toliko, kolikor je nujno potrebno.

Kartuzijanski red

Nastal je konec 11. stoletja, ko je sv. Bruno s somišljeniki v hribih pri Grenoblu ustanovil majhno redovniško naselbino. Ime je dobila po gorskem masivu Chartreuse; od tod izvira tudi slovensko ime reda – kartuzijani. Sv. Bruno je hotel oživiti ideal prvotnega puščavništva. Odmaknjenosti od sveta, značilni tudi za benediktinsko tradicijo, je dodal še osebno osamitev – namesto običajnega življenja v skupnih prostorih so bratje redovniki vse življenje preživeli v ločenih prostorih in imeli z drugimi le malo stikov.

Odmaknjenosti od sveta, značilni tudi za benediktinsko tradicijo, je sv. Bruno dodal še osebno osamitev.

Prvotna naselbina pri Grenoblu je dobila ime Grande Chartreuse, Velika Kartuzija, in je od leta 1141 pa vse do danes, z izjemo cerkvenega razkola na prelomu 14. v 15. stoletje, sedež kartuzijanskega reda. Red se je začel razmeroma hitro širiti. Prva kartuzija na neromanskem območju je bila Žička kartuzija, ustanovljena že leta 1160 v odmaknjeni dolini pri Slovenskih Konjicah. Poleg žičke, ki je že davno prenehala obstajati, in še vedno žive pleterske, sta bili pri nas še dve kartuziji – v Bistri pri Vrhniki, kjer je danes Tehniški muzej Slovenije, in v Jurkloštru pri Laškem.

Kartuzija Pleterje
Drča 1, 8310 Šentjernej
www.kartuzija-pleterje.si

Muzej na prostem
Drča 1, 8310 Šentjernej
Tel.: 041 639 191

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (11/2025).