Čeprav segajo poročila o nesrečah v tem delu sveta vsaj v sredino 19. stoletja, se je izraz Bermudski trikotnik razvil v sinonim za nepojasnjena izginotja šele po članku ameriškega novinarja Vincenta Gaddisa leta 1964. Še večji pridih misterija je izraz dobil leta 1974 s knjigo Charlesa Berlitza, v kateri so izginotja povezana z legendo o izgubljenem otoku Atlantida. Kljub temu da zgodbe še vedno burijo domišljijo, pa danes vendarle prevladuje mnenje, da gre vzroke iskati v človeških napakah in delovanju naravnih sil.

Mnogi že desetletja poskušajo rešiti skrivnost Bermudskega trikotnika.

Mnogi že desetletja poskušajo rešiti skrivnost Bermudskega trikotnika. Dejstvo je, da ta izraz (včasih naletimo tudi na ime »Hudičev trikotnik«) ni uradna geografska oznaka in zato tudi ni vrisan na nobeni karti. Natančne meje trikotnika niso splošno dogovorjene. Skupna površina se giblje od 1,3 do 3,9 milijona kvadratnih kilometrov. Danes je to območje ena najbolj prometnih plovnih poti na svetu.

Od Kolumba do tovorne ladje Cyclops

Prva znana poročila o nenavadnem dogajanju v tem delu oceana segajo v čase Krištofa Kolumba. Med plovbo skozi to območje je opazil, da kompas ne kaže prav. Posadka je videla čudno svetlobo, opisali so jo kot »ognjeno kroglo«, ki je padla v morje. Znani morjeplovec je poročal tudi o nepojasnjenih občutkih in težavah pri navigaciji. Vse to je zasejalo seme za poznejšo »bermudsko legendo«. 

Replika ladje Santa Maria, s katero je Krištof Kolumb leta 1492 prečkal Atlantski ocean. FOTO: Wikipedia

Ena največjih pomorskih nesreč jo je stoletja kasneje utrdila. Piše se leto 1918, svet je v senci prve svetovne vojne. Na tihem, a strateško pomembnem delu Atlantika med Barbadosom in ameriško obalo pluje ladja USS Cyclops. Dolga je več kot 150 metrov in prevaža 11.000 ton manganove rude, strateškega materiala za vojno industrijo. Na krovu je 306 mornarjev in častnikov z nalogo, da tovor varno dostavijo v Baltimore. A Cyclops tja nikoli ni prispela. 

Zadnje sporočilo kapitana Georgea Worleyja je bilo kratko: »Vreme lepo, vse v redu.« Potem – tišina. Nobenega klica na pomoč. Nobenih razbitin. Ameriška mornarica je sprožila obsežno iskalno akcijo, med katero so prečesali ocean, preverili nemške podmornice, zaslišali priče. A Cyclops je izginila, kot da bi jo pogoltnilo morje.

Skrivnostna jadrnica brez posadke in tragedija Poleta 19

Manj kot tri leta pozneje se zgodi nova tragedija. Januarja 1921 se ob obali Severne Karoline na nevarnih plitvinah Diamond Shoals pojavi nenavadna silhueta. Ugotovijo, da gre za mogočno in elegantno jadrnico, ki je nasedla in ne kaže znakov življenja. Vsa jadra so dvignjena, kot da je pripravljena na plovbo. A na krovu ni opaziti nobenega gibanja niti odziva. Šele čez nekaj dni, ko se je morje umirilo, so se reševalci približali. In kar so našli, je vse osupnilo: prazna ladja, brez rešilnih čolnov. Hrana je pripravljena, kot da bi se enajstčlanska posadka ravno odpravljala na obrok. Navigacijska oprema, osebni predmeti, ladijski dnevnik – vse je izginilo. Kaj se je zgodilo? Je posadka pobegnila? Je ladjo zajela nevihta? So jo napadli pirati? Ali pa je bila žrtev nečesa bolj skrivnostnega?

Kar so našli, je vse osupnilo: prazna ladja, brez rešilnih čolnov.

Brez zanesljivih odgovorov in jasnega epiloga je ostala tudi v uvodu omenjena nesreča Poleta 19. Druga svetovna vojna je končana in 5. decembra 1945 ameriška mornarica izvaja rutinske vaje ob obali Floride. Ob 14. uri in 10 minut vzleti iz baze Fort Lauderdale pet bombnikov TBM Avenger. Skupino vodi izkušen pilot, poročnik Charles Taylor. Vse poteka po načrtu, dokler se ne zaslišijo nenavadne besede: »Vstopamo v belo vodo ... nič ni videti prav ... ne vemo, kje smo ...« Radijska komunikacija postane zmedena. Piloti poročajo, da kompasi ne delujejo, da ne prepoznajo obale, da so izgubljeni. 

Ob 16. uri se začne iskalna akcija. V zrak pošljejo reševalno letalo PBM Mariner s 13 člani posadke. A tudi to letalo izgine. Skupno torej šest letal in 27 ljudi – brez razbitin, brez klica na pomoč in brez odgovora. Ameriška mornarica je sprožila največjo iskalno akcijo v dotedanji zgodovini ZDA, a vse, kar so našli, je bila praznina in neskončno morje.

Pred 80 leti je na območju Bermudskega trikotnika izginila skupina ameriških letal. FOTO: Wikipedia

Seznam nenavadnih nesreč je dolg

Leta 1941 sta med plovbo z Deviških otokov izginili sestrski ladji USS Cyclops – Proteus in USS Nereus. Domnevajo, da sta zaradi slabe konstrukcije in ekstremnih vremenskih razmer razpadli. Leta 1948 je med letom iz Portorika proti Miamiju brez sledu izginilo potniško letalo DC-3 z 32 potniki. Sulphur Queen je bil ogromen tanker za prevažanje nafte, a so ga priredili za prevoz žvepla. Dne 3. februarja 1963 je 39-članska posadka po radijski zvezi sporočila, da je 270 kilometrov jugovzhodno od New Orleansa. To so bile njihove zadnje besede. Pred tem niso oddali ne SOS klica na pomoč ne poročali o kakršnih koli težavah. Ladja je preprosto izginila. 

Leta 1967 je blizu obale Miamija izginila jahta z lastnikom in duhovnikom. Lastnik je poklical obalno stražo zaradi okvare, a ko so prispeli, ni bilo o jahti in obeh potnikih ne duha ne sluha. Zadnja večja nepojasnjena nesreča na območju Bermudskega trikotnika, ki je pritegnila pozornost javnosti, se je zgodila 20. junija 2005, ko je med letom z Bahamov proti Floridi izginilo majhno letalo Piper PA-23. Vremenske razmere so bile dobre, letalo brezhibno, a je izginilo brez klica na pomoč. Ostanke razbitin so pozneje sicer našli, potnikov pa nikoli.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (11/2025).