Dan reformacije je pomemben praznik za slovenski narod, morda celo najpomembnejši, saj bi bila brez pisane slovenske besede pot do samostojne države še težja, morda celo nemogoča. Zato je prav, da se tudi neevangeličani poklonimo začetniku kontinuirane pisane slovenske besede, Primožu Trubarju, ki nas je tudi prvi združil pod izraz Slovenci. »Lubi Slovenci!« Goreč vernik kljub svoji predanosti protestantizmu ni nagovoril le enako mislečih, temveč kar ves narod. Združil je slovenski narod, ga učil, kako brati slovensko in tudi božjo besedo. Katekizem in Abecednik, knjigi, ki ju je izdal leta 1550, sta sploh prvi v slovenskem jeziku. Trubar se je moral zaradi preganjanja odseliti iz svoje domovine, vendar ga je ljubezen do nje gnala, da je kljub mnogim preprekam Slovencem dal ogromno – slovenske knjige, ki so jih morali tihotapiti v sodih kot nezakonito blago. Žal jih je mnogo končalo na grmadi.

Trubar je bil izobraženec, pridigar, pevec in goreč vernik. Foto: Tamino Petelinšek

Vendar tistega, kar je Trubar začel, ni bilo mogoče ustaviti. Slovenci smo bili po reformaciji mnogo bogatejši kot pred njo. Prvi knjigi sta bili le iskrica, ki se je razplamtela toliko, da lahko zdaj, 464 let pozneje, brez strahu tipkam slovenske besede in jih ponesem med ljudi.


Trubar je pesnil že v Abecedariju. Foto: Tamino Petelinšek

Začetki slovenske kontinuirane besede pa niso bili tako preprosti. Pisalo, tiskalo in bralo se je na skrivaj. Trubar je pač izbral težjo pot, vendar ni klonil. Moč je našel tudi v svojem vodilu Stati inu obstati. Sledili so mu še mnogi protestantski pisci, med katerimi sta s svojimi deli najpomembnejša Adam Bohorič, ki je izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, in Jurij Dalmatin, prvi prevajalec Svetega pisma v slovenščino. Primož Trubar pa je poskrbel tudi za prvo slovensko pesmarico. Dr. Borut Loparnik ugotavlja: »Znal je peti, znal je čitati note, kar za tisti čas ni bilo samoumevno. Trubar je vedel, kako se glasbi v cerkvi streže.« O tem priča tudi njegovo govorniško delo. »Ljudje, ki ne slišijo, po navadi slabo govorijo, ne znajo oblikovati melodije. Trubar pa je vedel, kako teče melodija, vedel je, kaj hoče z melodijo povedati.« Čeprav ni bil glasbeno izobražen, pa je bil po njegovem mnenju izvrsten pevec. Med študijem si je namreč s petjem služil denar, zavedal pa se je tudi moči glasbe, zato je ljudem dal prvo pesmarico, s katero se je trudil utrditi jih v veri, saj je zapisal: »Ne tulit, pomislite, kaj pomeni vsaka beseda, kaj drži v sebi. Pojte z glavo in srcem.«

Še pred Trubarjem pa je versko, kulturno in politično gibanje začel nemški duhovnik Martin Luther, ki je 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, v katerih je zahteval prenovo Cerkve. Mednje je spadala tudi zahteva, da bi verniki brali Sveto pismo v materinem jeziku. Prav zato je evangeličanski superintendent Oskar Sakrausky, sin luteranskega škofa Oskarja Sakrauskega, velikega poznavalca Trubarja, Trubarja označil za »slovenskega Luthra«: »Trubar je bil pomembna zgodovinska osebnost, ki je za Slovence to, kar je bil za Nemce Luther.« Trubar je svoje ljubljene Slovence želel popeljati k novi samozavesti, »tako kot Luther je želel, da bi vsakdo lahko Sveto pismo prebiral in preučeval v svojem jeziku ter o prebranem tudi razmišljal«.


Leta 1971 je duhovnik Jože Markuža odkril izvod Cerkovne ordninge v Vatikanski apostolski knjižnici, vendar je bil precej poškodovan.

Čeprav se je Primož Trubar zavzemal za protestantsko vero, pa v njegovih delih lahko preberemo marsikaj, kar velja za vse katoličane, kar je poudaril Kozma Ahačič ob nedavnem odprtju razstave o Trubarjevem delu v Nuku, kjer je bila razstavljena tudi Cerkovna ordnunga, prvo pravno besedilo v slovenščini. Razmere so se spremenile, zato lahko na to delo gledamo kot na »izpoved iskreno vernega kristjana, ki sili v premislek, samokritiko in poglobitev v svojo vero tudi vsakega katoličana.« Še vedno gre za protestantsko besedilo, zato se z njim ne moremo strinjati v celoti, »na mnogih pa mu lahko samo prikimamo. In ob njegovi neomajni veri se lahko ob tem zamislimo nad svojo,« je poudaril Kozma Ahačič.

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je v Drobtinicah leta 1862 spravljivo zapisal:

»Truber, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu oberne.« Zvone Štrubelj, pisec knjige »Pogum besede« pa pravi: »Sprašujem se, če se nam bodo kdaj ‘vremena tako zjasnila’, da bomo dorasli škofu Slomšku. Tem bolj, ker živimo v obdobju po drugem vatikanskem koncilu, kjer naj bi bila krščanska duhovnost biblično in ekumensko naravnana.«

Trubar v uvodu v Katekizem o veri pravi:

Vera je torej srčno, gotovo in trdno zaupanje v Božje reči, ki jih ne vidimo, ne čutimo, ne uživamo, ne razumemo pravilno in jih kar težko verjamemo. Bog nam obljublja, da verujoči nikdar ne bomo trpeli nobenega pomanjkanja, temveč bomo imeli vsega dovolj, čeprav smo pri tem pogosto bosi, nagi, lačni in žejni. Bog obljublja, da nas že zdaj vedno usliši in nam daje, za kar ga prosimo, četudi se nam pogosto zdi, da mu za nas ni mar, nas ne sliši in da ga prosimo in kličemo zaman. In če povzamem: Bog nam duhovno in telesno obljublja obilo velikih reči, čeprav se nam zdi, da nam ničesar ne daje. /…/ Zato v teh nadlogah potrebujemo pravo vero. Ta v nas stori, da se trdno zanašamo na Božjo preprosto, golo obljubo in njegove besede obdržimo do smrti ter da rade volje in ponižno čakamo na to, kar nam je Bog obljubil. In da brez vsakega dvoma verujemo, da gotovo pride čas, v katerem bo Bog svojo besedo in obljubo izpolnil, kajti Bog je resničen in vsemogočen: pri njem ni nič nemogoče – kar on hoče, to tudi zmore (glej Lk 1,37; Mr 9,23; Ps 115,3). Če pa zdaj, v tem življenju ne prejmemo vsega, kar nam je Bog obljubil, bomo to gotovo prejeli po tem življenju, v nebesih.


Katekizem. Foto: Tatjana Splichal

S tako vero more kristjan v nadlogah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti, temu svetu in hudiču, da nas vse te stvari ne bi odvrnile ali speljale od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede.

Takšna vera pa ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes. Prava vera je dar od Boga, kakor o tem pričuje Kristus sam, ki svetemu Petru govori takole: »Meso in kri ti tega nista razodela, temveč moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 16,17). To vero nam Bog daje po besedi svetega evangelija, kadar jo s pravim srcem poslušamo in jo sprejmemo ter vanjo verujemo (glej Rim 10,9–10). In daje nam jo po zakramentih svetega krsta in Kristusove večerje, tako da takšna vera od dne do dne v nas raste; po moči Svetega Duha spreminja naša srca k dobremu in naredi, da se popolnoma in z gotovostjo naslonimo na Božjo besedo kakor na trdno skalo oziroma podlago, ali kakor na dober, trden
temelj.
Spomenik Trubarju v Škocjanu pri Turjaku. Foto: Tamino Petelinšek

Pri tem moramo tudi vedeti, da prava vera stoji le na čisti, resnični Božji besedi in se nanjo naslanja. Vedno se ozira le nanjo, kakor na pravo luč ali cilj. Če pa se vera kakega človeka ozira na človeške predpise ali na ustaljene običaje in stoji na človeški besedi, potem taka vera ni prava, temveč je to zgolj nespametno in napačno mnenje, za katero se komu sicer zdi, da je prava vera, vendar to ni. Brez Božje besede ne more biti prave vere. Božja beseda in prava vera morata biti vselej skupaj; beseda je temelj, na katerega se vera naslanja in na katerem gradi. Kajti na Božjo besedo se sme človek z gotovostjo zanašati kot na nekaj zanesljivega, resničnega in stanovitnega. Kdor vanjo veruje in ji trdno zaupa, ne bo nikoli zapeljan ali osramočen.

Vsakdo pa mora vedeti, da je neprava tudi vera človeka, ki se sklicuje na Božjo besedo, vendar te ne razume pravilno in pači njeno vsebino, ker ta beseda ne vsebuje tega, kar se mu dozdeva. Takšna vera je namreč kriva vera in lažno mnenje, zaradi katerega bodo mnogi zapeljani. Verujoči človek mora torej Božjo besedo pravilno, resnično in dobro razumeti.