Vsako jutro potrebujem novo Luč, da razbije mojo nočno temo, ki se velikokrat ponoči priplazi v skrite kotičke moje duše. Zato se vsako jutro zatečem pod »Božje peruti«, da me luč Božje besede nekako »popravi« in preusmeri zagledanost v lastni popek ter mi pomaga oči dvigniti h goram, od koder prihaja Njegova pomoč (Ps 121,1). Zame je to kot lepotilna kura duše.

Pišem v času pred referendumom, ko se bomo Slovenci odločali o izbiri: ali življenje ali smrt. Čudni so časi, ko si pristojnost, ki za vse večne čase pripada le Bogu, človek sam predrzno jemlje v svoje roke. Čeprav boste brali to pisanje že po znanem izidu, je prav, da se o tej pomembni temi ne nehamo pogovarjati.

Z vami želim podeliti osebno izkustvo, ki ga opazujem v življenju svojih staršev. V visoki starosti potrebujeta stalno pomoč in Bogu hvala za ljudi, ki nam pomagajo skrbeti zanje, saj sami ne bi zmogli. Kljub velikim težavam in trpljenju z veseljem opazujemo lepoto zorenja njunega odnosa, ki po 72 letih kaže tisto glo...