Na avtobusu so poleg bolnikov, invalidov in njihovih spremljevalcev bili tudi ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, hrvaški duhovnik Dragutin Goričanec - šofer avtobusa hrvaškega združenja Job, ob še dveh šoferjih, diakon Branko Nimac ter letošnji zlatomašnik, bolniški duhovnik in dolgoletni vodja tega projekta, lurški kaplan msgr. Miro Šlibar. Skupaj s tistimi, ki smo prišli z letalom, nas je bilo sedeminpetdeset. Odzvali smo se povabilu Lurške Matere Božje in doživeli neskončno Božjo ljubezen.

FOTO: Miro Šlibar 

Dnevi so bili kot polno obložena miza duhovne hrane. Začenjali so se z zgodnjo jutranjo slovensko sveto mašo v kapeli sv. Jožefa ali pred Lurško votlino, potem pa so dogodki v kraju obilne milosti potekali do poznega večera. Na križevem potu smo molili, peli in premišljevali o Jezusovem trpljenju, prejeli smo bolniško maziljenje, bili pri slovesni sveti maši za romarje v Baziliki Rožnega venca, se udeležili doživete procesije z lučkami, sodelovali pri maši narodov v baziliki sv. Pija X. ter pri evharistični procesiji in adoraciji. 

FOTO: Miro Šlibar 

Vse te in še mnoge druge nepozabne dogodke, ki sta jih, skupaj s sodelavci, že tedne pred prihodom v Lurd skrbno načrtovala msgr. Miro Šlibar in diakon Branko Nimac, pa je še preglasil zgled ljubezni, ki so nam ga ves teden dajali trije božji služabniki. Ljubezen do Kristusa, Božje Matere in vseh pomoči potrebnih nas je popolnoma prevzela, ko smo videli škofa, lurškega kaplana in hrvaškega duhovnika, kako so navsezgodaj prvi prijeli in pred seboj potiskali vsak svoj voziček z bolnikom, čez dan aktivno sodelovali pri bogoslužjih, ob tem pa bili vsak prosti trenutek na voljo za pogovore z romarji. Kakšen val navdušenja sta med nami požela škof Šuštar in lurški kaplan Šlibar, ko sta po napornem dnevu za šalo tekmovala, kdo bo prvi pripeljal svojega bolnika po strmem klancu do hotela, v katerem smo bivali. Z lahkoto smo v vseh treh duhovnikih prepoznali Jezusa, ki je pri zadnji večerji umil noge apostolom. Neizmerno smo jim hvaležni za zgled služenja, številne razlage odlomkov iz Svetega pisma in neprecenljive življenjske nasvete. Daj nam Bog, po priprošnji Device Marije, še veliko tako skromnih in modrih dušnih pastirjev. Seveda pa smo se tisti brez večjih zdravstvenih težav z globokim spoštovanjem priklonili bolnikom in njihovim spremljevalcem. Izjemno težke križe nosijo, a hitro se opazi, da jim Bog daje prepotrebnih moči, da to zmorejo. Njihove trdne vere, silnega upanja in goreče ljubezni si drugače ni mogoče razlagati. Naj jih Mati Marija še naprej močno drži za roko.

FOTO: Miro Šlibar 

Lurški romarji smo v nekaj dneh postali velika družina, Marijini otroci, ki bomo Božjo ljubezen, katero smo prejeli v izobilju, prinesli v svoje župnije in domove, med sorodnike, prijatelje in znance, pa tudi med tiste, ki morda te Ljubezni še ne poznajo ali jo celo zavračajo. Smo romarji upanja, upanje pa nikoli ne osramoti. 

Lurška Mati Božja, prosi za nas.