V svojem govoru se je dotaknil tudi svojega dela v času covidne krize, ko je (drugič) vodil Finančno upravo RS (2021/22): »Smelo smo v mandatu prejšnje vlade, tudi v okviru posebnega strateškega sveta za debirokratizacijo, oblikovali sveženj razvojno zasnovanih zakonov, z razbremenitvijo davčnega primeža smo preoblikovali davčno zakonodajo in s tem smo želeli prispevati k splošni blaginji prebivalstva in gospodarstva. Z debirokratizacijskimi ukrepi smo želeli odpraviti nesmiselne administrativne ovire, ob tem pa smo naleteli na vrsto nasprotovanj politike. Zato se velikokrat vprašam, ali je Slovenija sploh pripravljena na spremembe. S prihodom nove oblasti so naše pozitivne davčne spremembe doživele svoj konec. Posledice tega občutimo vsi.« Navedek, ki je pravšnje izhodišče za trenutno zelo vročo razpravo o davkih, ki jo je sedanja oblast sprožila z napovedjo nepremičninskega in še kakšnega dodatnega davka.

Dovolite mi za začetek malce čudaško vprašanje: Ali imate psa?

Nimam, saj sem ves dan v službi.

Ali morda tudi zato ne, ker se bojite, da bi vam ga oblast obdavčila? Saj se šalim …

Naj na to »šalo« odgovorim takole: nimam psa, prav tako nimam težav s plačevanjem davka, ki ga moram plačati.

S »pasjim« vprašanjem vas seveda potiskam na polje presoje davčne politike sedanje oblasti, saj je v medijskem prostoru zaokrožila novica, da vlada – morda po nemškem vzoru – razmišlja o pasji obdavčiti. Ali bi se vam to zdel smiseln ukrep
za polnjenje občinskih blagajn?

Kolikor vem, so to zadevo že opustili.

Pravična obdavčitev je tista, ko davčni zavezanci plačujejo zakonsko določeni davek in ko vsi davčni zavezanci plačujejo davek po isti stopnji.

Res je, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je prav na dan tega pogovora po številnih javnih kritikah sporočilo, da v novelo zakona o zaščiti živali, ki jo pripravlja, ne bo vključilo prispevka za lastnike psov. A vprašanje ostaja: kaj je pravzaprav za vas pravična obdavčitev?

Pravična obdavčitev je tista, ko davčni zavezanci plačujejo zakonsko določeni davek in ko vsi davčni zavezanci plačujejo davek po isti stopnji. Nisem zagovornik progresivne obdavčitve, ko tisti, ki zaslužijo več, plačajo davek po višji stopnji kot tisti, ki zaslužijo manj. Sem zagovornik enotne davčne stopnje, ko vsi plačajo davek po enaki davčni stopnji, kajti tudi v tem sistemu tisti, ki zaslužijo več, plačajo več.

Kaj je pomembnejše vprašanje: kako z davki zbrati čim več denarja ali kako z davki zbran denar čim bolj učinkovito uporabiti za skupno dobro?

Eno in drugo. Bojim pa se, da smo pogoreli pri nadzoru porabe. Javnost brez večjih težav sprejme novico, da je država za neki projekt po nepotrebnem izgubila ali preplačala 300 milijonov evrov, z zgražanjem in grožnjami z davčnimi pregledi pa napada gostinca, ki ni izdal računa za eno kavo.

Moje mnenje je, da je politika izgubila občutek za to, kaj je treba obdavčiti in kaj je pošteno obdavčiti.

Kako v tej luči presojate trenutno davčno politiko oziroma napovedane spremembe na tem področju? Nekatere kritike navdaja občutek, da želijo sedanji oblastniki, npr. z nepremičninskim davkom, privijati tiste, ki živijo varčevalno in ustvarjalno, in da je zato v takih razmerah morda bolj »pragmatično« živeti tako, da sproti poženeš vse, kar zaslužiš, ker ti potem nimajo česa obdavčiti, morda ti celo pripada kakšna dodatna socialna pravica.

Moje mnenje je, da je politika izgubila občutek za to, kaj je treba obdavčiti in kaj je pošteno obdavčiti. S sedanjimi predlogi obdavčitve stanovanjskih nepremičnin so posegli v področje družinskega varčevanja in reševanja stanovanjske problematike družine. Nikjer niso zapisali niti povedali, da predmet obdavčitve ne bodo nepremičnine, v katerih živijo ožji družinski člani.

Mag. Ivan Simič je v času covidne krize (drugič) vodil Finančno upravo RS. FOTO: Tamino Petelinšek/STA

Eden od argumentov večje obdavčitve premoženja je tudi v tem, da po tej poti blažimo družbene neenakosti, ki naj bi bile ključni vir družbenih konfliktov. Kako vi vidite družbene neenakosti: kdaj te preraščajo okvire sprejemljivosti in pravičnosti in jih je tudi zato treba regulirati z davki?

To ni pravilen izraz. Zakaj bi šlo za družbene neenakosti, če je bil nekdo priden, je varčeval in si je zgradil eno, dve ali tri skromne hiše zase in za svoje otroke. Drugi pa je vse zapravil, ni varčeval, užival je v potovanjih in podobno. Takšna politika, to je moje mnenje, ruši moralne vrednote o pridnosti.

Morda politično nekorektno vprašanje, pa vendar: kako presojate dejstvo, da za davek na dediščine – te naj bi namreč bistveno prispevale k »reprodukciji neenakosti« – navijajo v politični stranki, katere najvidnejši predstavniki tako rekoč nimajo otrok? V mislih imam ideološko dominantno stranko vladne koalicije Levico.

V Sloveniji imamo zakon o davku na dediščine in darila. Zakon je v redu in v njem je vse določeno. V prvem dednem redu imamo oprostitev plačila davka, in to že več kot petdeset let. V ostalih dednih redih pa so dediščine obdavčene. Ne vidim potrebe po spremembi.

Kje bi vi, če bi bili minister za finance, bolj privili, kje morda popustili davčni vijak?

Nikjer ne bi privijal, temveč bi opravil nekaj sprememb obstoječe davčne zakonodaje, saj naša družba ni pripravljena na večje spremembe davčnih predpisov, kaj šele za spremembo sistema obdavčevanja. Zvišal bi DDV in zmanjšal obremenitev fizičnih in pravnih oseb.

Potrebujemo stabilen davčni sistem, brez pogostih sprememb.

Davčna politika seveda ni stvar, ki bi bila dorečena in zacementirana enkrat za vselej. Kako ustvariti trajen prostor dialoga, v katerem bi se brez nepotrebnih konfliktov iskale najboljše rešitve tako za davkoplačevalce kot državo?

Potrebujemo stabilen davčni sistem, brez pogostih sprememb. Na naše davčne predpise se morajo navaditi naši davkoplačevalci kot tudi tuji. Zato mora biti davčna zakonodaja stimulativna, da privabi tudi tuje davčne zavezance.

Spoštovati je treba davčne predpise, in če je za neko zadevo določeno, da ni obdavčena, potem ni obdavčena.

V več kot treh desetletjih dela ste bili, če zelo poenostavim, na obeh davčnih straneh kot svetovalec podjetnikom, kako naj uredijo svoje poslovanje, da bodo plačali čim manj davkov, in kot uslužbenec države, ki ji je v interesu pobrati čim več davkov. Sta bili ti vaši vlogi izključujoči ali vendarle dopolnjujoči?

Napačno ste rekli. V obeh funkcijah sem zagovarjal oziroma zagovarjam, da se plača toliko davka, kot je določeno v davčnih predpisih. Torej, ne zagovarjam čim manj kot davčni svetovalec in čim več kot direktor finančne uprave. Spoštovati je treba davčne predpise, in če je za neko zadevo določeno, da ni obdavčena, potem ni obdavčena.

Vaše delo na davčni upravi je bilo tudi v znamenju prizadevanj za t. i. debirokratizacijo, torej za odpravljanje nesmiselnih administrativnih ovir, na katere pogosto naletijo podjetniki in tudi vsi drugi državljani. Zdi pa se, da ste se v tem prizadevanju na neki način »zaleteli« v politični zid in da ni bilo mogoče uvesti bolj korenitih sprememb. Kaj botruje takim razmeram?

V času, ko sem bi predsednik Strateškega sveta za debirokratizacijo, smo želeli uvesti še dodatne poenostavitve, toda vse se konča pri glasovanju v državnem zboru. Če nimaš ustrezne večine, se moraš ukvarjati s kompromisi, in to je bila takrat največja ovira. Vem, kako poenostaviti zadeve.

Izkušnje so odlična nadgradnja teorije, zato ju je treba povezati in predstaviti mladim.

»Pravnik ni zgolj varuh zakonov, temveč graditelj pravične družbe. Ekonomist ni zgolj analitik številk, temveč arhitekt trajnostnega napredka,« ste dejali diplomantom Fakultete za ekonomijo in pravo. Kakšna je po vaši predavateljski presoji vloga akademskih izobraževalnih ustanov, da mladim dejansko omogočijo, da ponotranjijo takšne drže, naravnane na skupno dobro?

Akademske izobraževalne ustanove imajo veliko vlogo pri izobraževanju mladih in njihovem usmerjanju v pravilne aktivnosti v družbi. Zato menim, da bi v teh ustanovah morali več izkoriščati posameznike, ki imajo veliko prakse na posameznih področjih. Izkušnje so odlična nadgradnja teorije, zato ju je treba povezati in predstaviti mladim.

Kakšne voditelje si tudi glede odnosa do javnih financ želite za slovensko prihodnost?

Voditelje, ki bodo odločali pravično in ne z mislijo, kako pridobiti čim več glasov volivcev in čim več medijske pozornosti. Pri nas so te zadeve dokaj čudne. Samo za primer si oglejte lestvico najpopularnejših politikov. Nikoli je nisem razumel. Ko se o nekom ustvari dobro mnenje, čeprav nima kaj dosti pojma o vodenju in reševanju zadev v praksi ali pa ga sploh ni v Sloveniji, je zmeraj v vrhu te lestvice.

Pogovor je bil najprej objavljen v 4. številki Družine.