Velikonočni dnevi, ki jih živimo po prazniku vstajenja, nas ne vodijo v hrupno slavje, temveč v tiho, vztrajno veselje. Vabijo nas, da vstajenje ne ostane le razglašena resnica, ampak postane način življenja. Prav v tem duhu nas nagovarjajo tudi majhna, spontana dejanja prijaznosti; preprosta dobra dela, ki ne iščejo aplavza, a nosijo pečat novega življenja.

Kristus je vstal in svet je drugačen, čeprav se na zunaj morda zdi enak. Velikonočna vera nas uči, da se največje Božje zmage pogosto razodevajo v majhnem. Tako kot prazen grob, ki je bil tih in neopazen, a je spremenil zgodovino. Tako kot srečanja Vstalega z učenci: ob poti, ob mizi, pri lomljenju kruha. V vsakdanjih trenutkih, kjer se razkrije večnost.

Svet pogosto poveličuje velike geste in vidne uspehe. Jezus pa tudi po vstajenju ostaja zvest majhnemu: preprostemu vprašanju Petru, kosu ribe na obali, skupnemu obedu. Spominja nas, da ima ljubezen svojo težo prav tam, kjer je neopazna. »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu...