Obe deželi pa na poseben način povezujejo štirje malgaški bogoslovci, ki trenutno živijo in študirajo v Sloveniji: Anthony, Billy, Dines in Rolland so člani Misijonske družbe, lazaristov, in zadnje dve in leti in pol (Anthony in Billy) ter poldrugo leto (Dines in Rolland) študirajo na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Kako se počutijo v Sloveniji? Na kakšen način premagujejo kulturne razlike med državama? In kje se vidijo v prihodnosti? Fantje so na vprašanja odgovarjali v tekoči slovenščini in za povrh še štiriglasno zapeli slovensko pesem. Med drugim so nam tudi zaupali, da se pripravljajo na vzpon na Triglav.

S kardinalom Francem Rodetom ob vhodu v redovno hišo lazaristov na Maistrovi. FOTO: Tatjana Splichal

Skupna točka: p. Pedro Opeka

Najprej smo se dotaknili nedavnega dogajanja na Madagaskarju, slovesnega odprtja nove osnovne šole 5. junija, ki se ga je udeležila tudi predsednica Republike Slovenije. Malgaški bogoslovci so dogajanje spremljali in kot je pojasnil Anthony, je nova šola in nasploh vsa pomoč za njihovo državo zelo potrebna. Na Madagaskarju je veliko otrok, šolanje pa je drago, zato si številne družine tega ne morejo privoščiti.

Billy je potegnil vzporednico med Madagaskarjem in Slovenijo: Slovenija je samostojna 34 let, Madagaskar pa 65, in razlika v razvoju med državama je boleče očitna. Ker je izobrazba izjemno pomembna za kakršen koli napredek, je torej odprtje nove šole zelo dragoceno, »pravi čudež«.

Eden mnogih, za katerega se Malgaši lahko zahvalijo p. Opeki: misijonarja slovenskega rodu dobro poznajo tudi štirje bogoslovci, ki so se z njim seveda že srečali. P. Pedro je Billyju pred odhodom v Slovenijo med skupnim kosilom pripovedoval o Triglavu (ki je, mimogrede, 12 metrov nižji od najvišjega vrha na Madagaskarju, gore z imenom Tsaratanana, katere najvišja točka, Maromokotro, meri 2.876 metrov). Povedal mu je, da v Sloveniji »mora« splezati na Triglav in vsi štirje fantje zdaj pridno trenirajo – vsak dan se povzpnejo na Ljubljanski grad, bili so že tudi na Šmarni gori.

Fantje se v Sloveniji počutijo dobrodošle, »kot doma«. FOTO: Tatjana Splichal

»Študij v Evropi je Božja milost«

Na študij v Slovenijo so prišli na pobudo svojega predstojnika, ki se je v Rimu srečal z vizitatorjem slovenskih lazaristov dr. Robertom Petkovškom in ga vprašal, ali v Sloveniji lahko sprejmejo kakšnega bogoslovca z Madagaskarja. Ker slovenski lazaristi trenutno nimajo svojega »podmladka«, je dr. Petkovšek z veseljem ponudil možnost študija malgaškim sobratom. V tamkajšnji provinci so izbrali Anthonyja, Billyja, Dinesa in Rollanda, in tako so fantje v duhu pokorščine prišli na študij v Ljubljano. Možnost študija v Evropi sami vidijo kot Božjo milost.

Anthony, Billy, Dines in Rolland so se ob prihodu v Slovenijo najprej tri mesece učili slovenščine, potem pa so že začeli obiskovati predavanja. Sprva je bilo kar zahtevno, pove Billy: »Slovenščina je zelo težka!«

Z bivanjem v Sloveniji so zelo zadovoljni. Kot pravijo, smo Slovenci prijazni, počutijo se dobrodošle, »kot doma«. Anthony pripoveduje, da jih je prve tri mesece morda nekoliko mučilo domotožje, potem pa so se navadili. Člani Misijonske družbe so že sedem let in v tem času so bili ločeni od svojih domačih. Domov so se vračali med počitnicami, sicer pa so živeli v skupnosti. Danes so v stiku z domačimi s pomočjo sodobne tehnologije, prek sporočil in video klicev, kar močno olajša njihovo bivanje na drugem koncu sveta.

V Sloveniji jim »nič ne manjka«: zanje lepo skrbijo, deležni so pomoči pri jeziku, tudi sošolci na fakulteti jim z veseljem pomagajo, z zapiski ali kako drugače. Profesorji so razumevajoči, zavedajo se jezikovnih pregrad. Ob prihodu v Slovenijo so se vsi štirje najprej tri mesece učili slovenščine, potem pa so že začeli obiskovati predavanja. Sprva je bilo kar zahtevno, pove Billy: »Slovenščina je zelo težka!«

Temperature pod ničlo in sneg so zanje nekaj novega, vendar so se že navadili: pozimi se zavijejo v tople bunde, »radiatorje pa damo na pet«, medtem ko se poleti hladijo s klimo »in hladnim sokom«.

Da smo Slovenci prijazni, so izvedeli že doma, na Madagaskarju, »če ne bi bili prepričani, da je tako, ne bi prišli v Slovenijo«, se pošalijo. Večina Slovencev je že slišala za Madagaskar, njihovo domovino nekoliko poznamo, za kar ima največ zaslug p. Opeka. Fantje tako v pogovorih z domačini hitro prebijejo led in lažje vzpostavijo stike.

Billy, Anthony, Dines in Rolland so zelo prijetni sogovorniki. FOTO: Tatjana Splichal

Slovenija ali Madagaskar?

Kje se Anthony, Billy, Dines in Rolland vidijo v prihodnosti? Anthony odgovarja, da je kot misijonar pripravljen iti kamorkoli, bi pa z veseljem ostal v Sloveniji. Končna odločitev je seveda odvisna od potreb in predstojnikov Misijonske družbe. Billyju je Slovenija zelo všeč in bi prav tako rad ostal, vendar bo seveda upošteval odločitev pristojnih: »Če bodo odločili, da ostanem, bom ostal, če naj bi se vrnil na Madagaskar, pa se bom vrnil.« Rolland pravi, da se želi vrniti na Madagaskar: »Slovenija je zelo lepa, tukaj mi je všeč, ampak to ni moj dom.« Dines je najbolj navdušen nad Domom sv. Jožefa v Celju, kjer prav tako domujejo lazaristi.

Kako pa fantje doživljajo kulturne razlike med Slovenijo in Madagaskarjem? Ob srečanju se tudi doma rokujejo, fantje trknejo z ramo ob ramo, dekleta pa se dotaknejo z lici. V Sloveniji jih še vedno kdaj preseneti kakšen objem. Druga slovenska »posebnost« so copati: Billy pripoveduje, kako sta se z Anthonyjem prvič udeležila srečanja Marijanske Vincencijanske mladine v Šentjakobu in sta dobila copate, čevlje pa sta morala pustiti ob vhodu. To se jima je zdelo precej nenavadno in v smehu pojasnita, kako hvaležna sta bila, »da nisva imela raztrganih nogavic, kajti običajno imava na palcu kakšno luknjo«. Na Madagaskarju copat ne poznajo, »pri nas nosimo kar japonke«, pravijo fantje.

Glede vremena so se morali navaditi na mrzle zime in vroča poletja – na Madagaskarju sicer tudi poznajo velike temperaturne razlike, vendar sami prihajajo iz predela, kjer so te manj očitne. Temperature pod ničlo in sneg so zanje nekaj novega, vendar so se že navadili: pozimi se zavijejo v tople bunde, »radiatorje pa damo na pet«, medtem ko se poleti hladijo s klimo »in hladnim sokom«.

Slovenska hrana jim tekne, »pa ne vsa«: Billyju nikakor ne gre v slast »mrzel krompir s čebulo in kisom«, torej krompirjeva solata, zelo rad pa ima krvavice in kislo zelje, tako kot Anthony, ter svinjska rebrca. Dines nad krvavicami ni navdušen in ima raje piščanca. Rollandu najbolj teknejo klobase in značilna italijanska jed, lazanja.

»Pri nas mašo razumemo kot praznik«

Pogovarjali smo se tudi o prihodnosti malgaške Cerkve. Tam so bogoslužja vedno zelo množično obiskana, za razliko od Slovenije, kjer so cerkve pogosto boleče prazne, primanjkuje predvsem mladih. Malgaški otroci in mladina radi hodijo k sveti maši »in to pomeni, da ima Cerkev prihodnost«, pojasni Anthony. Videti je njihovo navdušenje, skupaj pojejo in glasno odgovarjajo, medtem ko je v Sloveniji »včasih slišati samo duhovnika«. Fantje pravijo, da pri Slovencih vidijo globoko vero, veliko manj pa je pripravljenosti za sodelovanje pri bogoslužju.

Fantje v Sloveniji pri maši sicer ne plešejo, so se namuznili, so pa že zapeli in zaplesali na kakšnem dogodku.

Na Madagaskarju za vse poskrbijo verniki – nimajo sicer župnij, sodelovanje si tedensko razdelijo »po ulicah« in pripravijo vse potrebno za bogoslužje, od branja Božje besede in prošenj do krašenja prostora in petja. Pevci vedno izberejo pesmi, ki jih znajo prepevati vsi verniki, pri maši pa zelo radi zaplešejo, tudi duhovniki, škofje, bogoslovci. Evangelij, veselo oznanilo, sprejemajo z navdušenjem, zato ob njem veselo vzklikajo in plešejo. Kot pove Billy, »pri nas mašo razumemo kot praznik«.

V Sloveniji pri maši sicer ne plešejo, so se namuznili, so pa že zapeli in zaplesali na kakšnem dogodku. Ljudem se je zdelo nenavadno, da to počnejo bogoslovci, »vendar so se zdaj že navadili«. Z veseljem so zapeli tudi za naše bralce: prijeten pogovor na Maistrovi smo sklenili s slovensko pesmijo »V dolini tihi« …