Franc Grivec se je rodil leta 1878 v Velikem Lipovcu pri Ajdovcu. Po študiju v Ljubljani in Innsbrucku je predaval nauk o Cerkvi in vzhodno bogoslovje na teološki fakulteti, najprej v Zagrebu, nato od leta 1920 v Ljubljani. Raziskoval je rusko, poljsko in češko književnost. Največ pozornosti pa je namenil delu solunskih bratov Cirila in Metoda ter Brižinskim in starocerkvenoslovanskim spomenikom. Grivčevo najbolj znano delo je Žitje Konstantina in Metodija. V zvezi z njima je v knjigi o knezu Koclju osvetlil najstarejšo dobo zgodovine slovenskega naroda. Posvečal se je tudi dogmatični teologiji, zlasti vprašanju Cerkve. Njegova knjiga Cerkev je prvo ekleziološko delo v slovenščini. Priznan je bil kot mednarodni ekumenski delavec.

Franc Grivec. VIR: Wikipedija

Zgodovina pravoslavne Cerkve na vzhodnoslovanskem ozemlju

Franc Grivec (1878–1963) je bil prvi Slovenec, ki je rusko kulturno zgodovino osvetlil na znanstveni način in s teološkim poudarkom. Simon Malmenvall je v knjigi Pravoslavje in ruska kultura v delih Franca Grivca napisal pregledno analizo Grivčeve recepcije treh medsebojno dopolnjujočih se razsežnosti ruske kulture: zgodovine pravoslavne Cerkve na vzhodnoslovanskem ozemlju, znamenitih ruskih mislecev 19. stoletja (Homjakov, Dostojevski, Solovjov) in družbenih sprememb z vrhuncem v oktobrski boljševiški revoluciji. Delo želi posebej prispevati k boljšemu poznavanju zgodovine slovenske teologije in visokega šolstva ter gojiti medkulturni dialog, usmerjen k notranjemu in zunanjemu miru.

Ruski religiozni filozof Vladimir Solovjov. VIR: blog.postoj.sk

Vladimir Solovjov: Spisi o Rusiji in krščanstvu

Založba KUD Logos je izdala knjigo s prevodi izbranih spisov ruskega religioznega filozofa Vladimirja Solovjova Spisi o Rusiji in krščanstvu. Vsebujejo Solovjovova dela O razkolu v ruskem narodu in družbi, O duhovni oblasti v Rusiji, Rusija in vesoljna Cerkev ter Trije pogovori o vojni, napredku in koncu svetovne zgodovine s Kratko povestjo o Antikristu.

V osemdesetih letih 19. stoletja se je religiozni filozof Vladimir Solovjov (1853–1900) začel poglobljeno ukvarjati z vprašanjem združitve krščanskih Cerkva. V svojih zapisih je bil kritičen do delitev in razkolov v ruski družbi ter tudi širše, v obsežnem delu Rusija in vesoljna Cerkev pa je z naklonjenostjo pisal o Rimskokatoliški cerkvi, saj je po njegovem prav ona znala ustvariti nedržavno svetovno organizacijo. Solovjov je bil prepričan, da vzhodno in zahodno Cerkev kljub zunanji ločenosti družijo veliko pomembnejše mistične vezi. Trije pogovori so zadnje filozofovo delo, v katerem ta v literarni obliki razmišlja o problemu vojne, napredka in zla.

Kaj sploh pomeni napredek? Je vojna vedno nekaj slabega? Kako se spopadati z zlom? Lahko zlo nastopa pod videzom dobrega? To delo je po eni strani preroško (Solovjov napoveduje premestitev svetovnega centra dogajanja na Daljni vzhod ipd.), po drugi strani pa pomeni tudi odmik od filozofovega zgodnjega optimizma in vere v možnost teokracije.

Prevod in spremna beseda je delo Urše Zabukovec.