Pogovarjala sem se z gospo, ki bo kmalu praznovala devetdeseti rojstni dan. Zelo trezno je razmišljala in mi zagotavljala, da nikakor ne želi, da bi jo umirajočo vozili v bolnišnico in potem morda še oživljali. Ko bo prišla njena ura, želi, da jo v miru pustijo umreti. Zelo sem se z njo strinjala in ji svetovala, naj o tem spregovori s svojimi otroki, da ne bodo oni tisti, ki bi je na noben način ne pustili umreti. Pa še to, naj te svoje želje napiše, tako da bo njena želja tudi napisana. Poslušala me je in mi dala tudi prav, potem pa je rekla: »Seveda bom to naredila, ampak malo pozneje, ne še sedaj.« Ne vem, kaj zanjo pomeni pozneje. Bojim se, da tega preprosto ne bo naredila nikoli. Poleg tega se človeku vedno lahko kaj zgodi, tudi mlademu, kaj šele v teh visokih letih.

Ljudi, ki so podobni tej stari gospe, sploh ni tako malo. Vedejo se, kot da imajo na razpolago še neizmerno veliko časa in da se jim nikakor ne mudi. Verjetno je za takšnim načinom urejanja zadev strah p...