Včasih po vaseh ni bilo veliko razsvetljave, a svetlobe vseeno ni manjkalo tako, kot jo manjka danes. Vsakovrstni mediji temo v svetu danes še poudarjajo. Pa vendar – ali ni prav svetloba nekaj, kar pravzaprav iščemo vsi ljudje?

Res je, nekdaj je bilo manj lučk – manj zunanje razsvetljave, manj bleščavega okrasja, a je bilo morda prav zato več svetlobe – tistega svetlega, svetega občutja, ki se prebudi v notranji zaznavi, ko smo srčno povezani z bližnjimi, posebej najbližjimi in seveda v duhovni odprtosti z Bogom. Lučke so lahko lepe, vendar pa nas ne smejo preslepiti – potegniti iz srčnega in duhovnega obnebja v zunanjost, površnost. Potem se zgodi tisti usodni razkorak med bleščavostjo navzven in mankom svetlobe – Svetega navznoter. To povzroči notranjo tesnobnost, ki jo mnogi prav zato doživijo v prazničnih dneh.

Slovenci imamo možnost razlikovanja: luč ni svetloba in svetloba ni luč. Luč sveti navzven; to, kar je Božje, Sveto, pa prebudi svetlobo – praznično radost v notrini našega...