Leta 2021 bi morali po ulicah in trgih Škofje Loke izpeljati jubilejno uprizoritev tamkajšnjega pasijona ob 300-letnici nastanka najstarejšega ohranjenega dramskega besedila v slovenskem jeziku (leta 1721 ga je zapisal pater kapucin Romuald Marušič), a jim je epidemija koronavirusa prekrižala načrte. Če do tega ne bi prišlo, Marcelo Brula ne bi mogel režirati uprizoritve, prestavljene za pet let – v postni in velikonočni čas 2026. Kot režiser je bil namreč podpisan domačin Borut Gartner, ki je bil v tej vlogi tudi že leta 2009.

Marcelo Brula se je leta 2021 z družino iz Argentine preselil v Slovenijo. FOTO: Tatjana Splichal

Multipraktik

Ko je lani ekipa strokovnega odbora med tremi »strokovnimi, kompetentnimi, izkušenimi kandidati« režijsko paličico potisnila v roke Bruli, je bilo za marsikoga to veliko presenečenje. A če ošvrknete njegov življenjepis iz Argentine, kjer se je rodil in prehodil večino življenjske poti, vidite, da gre za prekaljenega mačka, veščega svojega poklica. Pardon. Marcelo po poklicu ni režiser, temveč ekonomist. Sam se označi za multipraktika: »Malo sem ekonomist, malo slaščičar, malo pevec, malo režiser – vsega po malem, sem kar precej študiral.«

Ta pristop mi je lasten: večja bližina, toplota, medsebojni odnosi so v Argentini povsem drugačni kot tu.

Že s 14 leti učil petje

V Argentini je pustil neizmeren pečat v slovenski skupnosti, ki je močno kulturno in umetniško dejavna. Že s 14 leti je začel učiti petje v Slovenski šoli Antona Martina Slomška – vrtec in prve tri razrede. Nato je sprejel učenje petja na celotni šoli, bil zatem sedem let podravnatelj in nato še sedem let ravnatelj slovenske šole. Pet let je bil član odbora Zedinjene Slovenije kot šolski referent za vse slovenske šole v Argentini. Vmes je vneto sodeloval pri zborih, tudi pri zboru Gallus, mladinskem pevskem zboru San Justo, ki se je potem spremenil v mešanega, in pri zboru Ex Corde, ki ga je ustanovila njegova žena Marta Selan.

Marcelo Brula (drugi z leve) kot režiser in Pilat v Kerigmi Martina Sušnika (v sredini). FOTO: Aleksander Igličar

Prevedel tri muzikale

»Učil sem vokalno tehniko, sicer pa sem operni pevec. Veliko sem nastopal v mojem Slomškovem domu, redno pa sem bil gost v Našem domu v San Justu in v Slovenski hiši,« zavrti časovni stroj nekoliko nazaj. Ko je starejša generacija režiserjev počasi umirala, so mlajši vzeli škarje in platno v roke. Tako je začel režijo najprej otroških iger v šoli, nato pa že z odraslimi. Ker je tudi zelo povezan z glasbo in so mu močno pri srcu muzikali, je iz angleščine v slovenščino v celoti prevedel tri muzikale: Hvalnico družine Trapp, Fantoma iz opere in Lepotico in zver. Vse tri je tudi režiral, postavil na oder skupaj z ženo, ki mu je vedno stala ob strani, in s sodelavci – sam tega ne moreš narediti, poudari.

V Argentini sem običajno dajal glavne vloge neizkušenim, ker se je res čutila njihova predanost, ker so hrepeneli po tem in je bil njihov pristop do publike povsem drugačen.

Pilat v Sušnikovi Kerigmi

V vseh muzikalih, razen v Lepotica in zver, v katerem je vloge naklonil mlajšim, je sodeloval tudi kot igralec. Saj ne bi, a niso dobili zadosti primernih, zato je moral vskočiti: v Fantomu iz opere je bil fantom, v Hvalnici stric, prav tako je igral Pilata v muzikalu Kerigma, ki ga je napisal Martin Sušnik: »Čudovita skladba. Res čudovita. Uprizorili smo jo leta 2018. Bil je ogromen izziv, težka zgodba, kakor pasijon, okrog 100 igralcev.« Pri vseh projektih v Argentini je bil deklica za vse, zraven je bil od prve ideje do pomoči pri ustvarjanju kostumov (sam jih je tudi šival), snemanja glasbe, priprave inštrumentov, režije, postavitve na oder …

Marcelo v svojem lokalu Momentos Cafe v Tacnu. FOTO: Tatjana Splichal

Prehitel ga je covid

Vse to mu bo koristilo tudi kot režiserju Škofjeloškega pasijona. Njegovo uprizoritev je načrtoval tudi že v Argentini, a tam besedilo ni bilo primerno zaradi stare slovenščine, nerazumljive za večino ljudi, zlasti za mlade. Zato je celoten tekst posodobil v današnjo slovenščino, s čimer je imel ogromno dela, saj je želel obdržati ritem, strukturo, število zlogov … Uprizoriti ga je nameraval ob tristoletnici dramskega besedila (2021), a ga je prehitel covid in do realizacije ni prišlo.

Sem zelo spontan pri nastopih, kot režiser zelo rad poslušam igralce. Če mi je ideja všeč, jo sprejmem, sicer jih skušam prepričati.

Dejaven v Župniji Dravlje

V Slovenijo se je iz Argentine z družino preselil pred dobrimi tremi leti, v drugi polovici koronskega leta 2021. Lepo so bili sprejeti, nikdar se niso počutili tujci – tu se počutijo doma. Družina se je hitro in dobro ustalila v ljubljanski Župniji Dravlje, v kateri je že ves čas zelo dejavna. »Prišel sem z idejami in želel pomagati tukajšnjim ljudem. Uprizorili smo že dva pasijona za veliki teden, eno božičnico, nekaj koncertov – povsod sem bil zraven, organiziral ali pa pomagal organizirati skupaj s Katjo Čarman,« pojasni Brula, ki pogreša svojce in prijatelje iz Argentine, toda »hvala Bogu za tehnologijo«.

Med Slovenijo in Argentino lahko potegne kar nekaj vzporednic, vendar tudi ločnic. Kot Slovenec, rojen v Argentini, kot največjo razliko opaža, da so tu medsebojni odnosi nekoliko bolj oddaljeni, ljudje so – vsaj na začetku – malo bolj zadržani, medtem ko je v Južni Ameriki precej bolj sproščeno, tam je veliko več objemov. FOTO: Tatjana Splichal

Družinin blagoslov

Žena Marta ni zgolj opora pri njegovem delu, temveč tudi sodelavka, kar zagotovo pripomore k boljši izvedbi. Kot pravi Marcelo, mora imeti vsak projekt, ki se ga lotiš, podporo v družini. Zlasti projekti v Argentini so bili stoodstotno prostovoljni in so terjali čas po službi, torej ga ni bilo. Tudi ko se je prijavil za režiserja Škofjeloškega pasijona, je najprej počakal na mnenje družine in njen blagoslov. »V Argentini je bilo samoumevno, da to delam, tu pa smo komaj tri leta. Želel sem, da so vsi za to. Ne le žena, tudi otroci (Tatjana, Martin, Katja in Magdalena) so bili vedno vključeni pri projektih – in bi jih rad vključil tudi tu, če se bo dalo.«

Ne le žena, tudi otroci so bili vedno vključeni pri projektih – in bi jih rad vključil tudi tu, če se bo dalo.

Iz lokala diši po Argentini

Po selitvi v Slovenijo je prvo leto delal v kabinetu takratnega finančnega ministra Andreja Širclja (»Po zaslugi njegovega povabila smo sploh tukaj!«), zdaj kot ekonomist dela v Gozdnem gospodarstvu Bled kot vodja kontrolinga. Njegova strast pa je tudi slaščičarstvo, zato je v Tacnu odprl gostinski lokal Momentos Cafe, iz katerega diši po Argentini. V »kavarni s toplim vzdušjem, v kateri boste doživeli enkraten trenutek ob posebni kavi in še kaj«, si namreč lahko privoščite pravo južnoameriško kavo, pa argentinske sladice in torte.

Utrinek s Škofjeloškega pasijona 2015. FOTO: Tatjana Splichal

V Argentini več objemov

Med Slovenijo in Argentino lahko potegne kar nekaj vzporednic, vendar tudi ločnic. Kot Slovenec, rojen v Argentini, kot največjo razliko opaža, da so tu medsebojni odnosi nekoliko bolj oddaljeni, ljudje so – vsaj na začetku – malo bolj zadržani, medtem ko je v Južni Ameriki precej bolj sproščeno, tam je veliko več objemov. Zato se bo potrudil, da bo tudi v režijo Škofjeloškega pasijona vnesel tudi nekaj pristnega latino temperamenta. »Sem zelo spontan pri nastopih, kot režiser zelo rad poslušam igralce. Če mi je ideja všeč, jo sprejmem, sicer jih skušam prepričati,« se namuzne in doda: »Ta pristop mi je lasten: večja bližina, toplota, medsebojni odnosi so v Argentini povsem drugačni kot tu.«

Malo sem ekonomist, malo slaščičar, malo pevec, malo režiser – vsega po malem, sem kar precej študiral.

Želja in iskrica v očeh

Kot režiser Škofjeloškega pasijona je Marcelo Brula pred kar nekaj resnimi izzivi. Pri izbiri igralcev išče, kar je iskal vselej doslej: »Ko vidim nekoga nastopati, da čutim željo, iskrico v očeh. V Argentini sem običajno dajal glavne vloge neizkušenim, ker se je res čutila njihova predanost, ker so hrepeneli po tem in je bil njihov pristop do publike povsem drugačen.« V stiku je tudi s prvim režiserjem Pasijona p. Marjanom Kokaljem in se z veseljem drži njegovega nasveta, »da je treba delati s srcem, z duši, v vso Božjo slavo«.