Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ameriški rojaki na temnih točkah slovenske zgodovine

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 14. 10. 2025 / 14:05
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.10.2025 / 10:56
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ameriški rojaki na temnih točkah slovenske zgodovine
Pred Jamo pod Macesnovo gorico. FOTO: Bogomir Štefanič

Ameriški rojaki na temnih točkah slovenske zgodovine

Zakaj je tema druge svetovne vojne pomembna - tudi za slovenske rojake v ZDA, ki so te dni obiskali domovino (starih) staršev?

Ali je pogosto pisanje o dogajanju med drugo svetovno vojni in po njej, ki je bistveno zaznamovalo slovensko preteklost, vendarle neke vrste anahronizem, torej samo sebi namenjeno pogrevanje davne in zastarele tematike? Vprašanje se zastavlja pogosto, odgovor nanj pa je v veliki meri odvisen od tega, na koga je vprašanje naslovljeno. A vendarle obstaja tudi objektivno merilo, po katerem lahko presojamo pomen tega spraševanja, namreč merilo vpliva preteklosti na sedanjost. In po tem merilu je jasno: ko bi ne bilo medvojne nasilne revolucije in povojnega še bolj nasilnega prevzema oblasti, bi bila razmerja v slovenski družbi bistveno drugačna in naš danes in jutri bi zelo verjetno usmerjali bistveno drugi ljudje, kot pa jih je na površje naplavila dediščina totalitarne preteklosti. Da, preteklost je še kako živa v sedanjosti in kroji tudi našo prihodnost.

Jama pod Krenom, kjer je bila julija 1990 pogrebna maša za domobrance in druge žrtve revolucije, ni kraj slovenske smrti. FOTO: Bogomir Štefanič

Strokovna turneja rojakov

Tega se zavedajo ne le mnogi v domovini, temveč tudi številni slovenski rojaki po svetu, ki ohranjajo zgodovinski spomin na sorodnike, ki so bili po vojni prisiljeni rešitev pred totalitarnim sistemom iskati v izseljenstvu.

Pobudnica in organizatorka turneje je bila Maria Velikonja, vnukinja pisatelja Narteja Velikonje, ki je bil junija 1945 obsojen na montiranem sodnem procesu in usmrčen, do danes pa ni znan kraj, kjer ležijo njegovi posmrtni ostanki.

Takšna skupina rojakov je v prvi polovici oktobra obiskala Slovenijo in opravila izobraževalno turnejo, ki bi jo, če si dovolimo to oceno, moral opraviti vsak Slovenec v domovini, da bi mu bilo jasno, zakaj je stanje pri nas takšno, kot je.

Ob roškem oltarju Staneta Jarma pri Jami pod Krenom. FOTO: Bogomir Štefanič

Pobudnica in organizatorka turneje je bila Maria Velikonja, vnukinja pisatelja Narteja Velikonje, ki je bil junija 1945 obsojen na montiranem sodnem procesu in usmrčen, do danes pa ni znan kraj, kjer ležijo njegovi posmrtni ostanki (Maria Velikonja je nedavno v samozaložbi izdala dvojezično angleško-slovensko knjigo The Trial, Execution and Acquittal of Narte Velikonja / Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba).

Slovenski rojaki so bili zelo verjetno prva mednarodna organizirana skupina, ki ji je bil omogočen dostop v Rov sv. Barbare. FOTO: arhiv Marie Velikonja

Ogled številnih temnih točk

Večina od okoli 25 udeležencev turneje je prišla iz Združenih držav Amerike in so izgubili sorodnike zaradi partizanskih, tj. komunističnih zločinov. V dobrem tednu dni so obiskali množična grobišča, nekdanja koncentracijska taborišča in zapore, pri tem pa so jih vodili slovenski strokovnjaki s področja zgodovinopisja, prava, arheologije, muzealstva …

Udeležencem turneje smo se pridružili pri dveh dogodkih: pri romanju k breznom v Kočevskem rogu in pri okrogli mizi s slovenskimi strokovnjaki (dr. Jože Dežman, dr. Peter Jambrek, dr. Jernej Letnar Černič), ki jo je gostila Slovenska matica, o čemer bomo pisali v eni prihodnjih številk tednika Družina.

Obiskali so številne lokacije v Sloveniji in zamejstvu, ki so neposredno povezane predvsem z dogajanjem ob koncu druge svetovne vojne, kot so Trnovska planota nad Novo Gorico, nekdanje zaporniške celice tajne politične policije v Ljubljani, jami pred Krenom in pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, grad Rajhenburg, ki je bil po vojni zapor za ženske (mnoge med njimi politične zapornice), nekdanja komunistična koncentracijska taborišča v Šentvidu, Šterntalu in Ormožu, Petriček, Košnica, Sveti Urh, Teharje, Huda Jama (ki jo urejajo v muzejski prostor), Dobrava, škofjeloški grad; v zamejstvu pa so obiskali kraje fašističnega in nacističnega nasilja na Tržaškem, Vetrinjsko polje, Pliberk …

Maria Velikonja v pogovoru s Petrom Jambrekom in Jožetom Dežmanom. FOTO: Bogomir Štefanič

Udeležencem turneje smo se pridružili pri dveh dogodkih: pri romanju k breznom v Kočevskem rogu in pri okrogli mizi s slovenskimi strokovnjaki (dr. Jože Dežman, dr. Peter Jambrek, dr. Jernej Letnar Černič), ki jo je gostila Slovenska matica, o čemer bomo pisali v eni prihodnjih številk tednika Družina.

Maria Velikonja je vnukinja pisatelja Narteja Velikonje. FOTO: Bogomir Štefanič

Medijsko ignoriranje

Kaj so opazili in česa so se naučili, pa je v imenu udeležencev turneje slovenski javnosti na tiskovni konferenci v torek, 14. oktobra, v Galeriji Družina v Ljubljani, predstavila prirediteljica in voditeljica turneje Maria Velikonja.

Naloga medijev bi morala biti, da tako pomembna vprašanja prinašajo pred državljansko občinstvo in tako prispevajo k oblikovanju svobodne družbe, v kateri lahko ljudje odprto razpravljajo tudi o tako bolečih temah.

Najprej velja tu navesti droben komentar ob besedi »slovenska javnost«: po svoje pričakovano jo je predstavljal le en novinar (torej pisec teh vrstic). Slovenske medije, tudi tiste, ki nosijo pridevnik »javni«, takšne zgodbe očitno ne zanimajo.

To je seveda opazila tudi Maria Velikonja. Čeprav so bili na več dogodkov v času turneje povabljeni tudi novinarji, je bil odziv tako rekoč nikakršen – za ameriške medijske razmere po besedah voditeljice nekaj skrajno nenavadnega. Sama je v ZDA veliko sodelovala z mediji (kot odvetnica, agentka FBI, nekdanja preiskovalka na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo), zato je upravičeno potegnila vzporednico med medijskima pokrajinama: po njenih besedah v Sloveniji glede tematik, ki jih je obravnavala njena turneja, obstaja fenomen t. i. tihih medijev. A naloga medijev bi morala biti, da tako pomembna vprašanja prinašajo pred državljansko občinstvo in tako prispevajo k oblikovanju svobodne družbe, v kateri lahko ljudje odprto razpravljajo tudi o tako bolečih temah. Prevladujoči mediji Sloveniji s svojim molkom o tem pač ne koristijo, je prepričana Maria Velikonja, ki ima ameriško in slovensko državljanstvo (dodajmo k temu podatek, ki ga je posredoval kolega Ivo Jevnikar: ekskurzijo rojakov sta na Tržaškem spremljala Primorski dnevnik in radiotelevizija RAI).

Po Kočevskem rogu je vodil arheolog dr. Uroš Košir. FOTO: Bogomir Štefanič

Ko ženski »kriminal« eksplodira

Zdaj pa k vsebini tiskovne konference. Ameriška rojakinja je predstavila vse že omenjene postaje ekskurzije, ki so tudi bralcem (spletne) Družine v veliki meri znane. Ustavimo se zato posebej pri eni lokaciji: gradu Rajhenburg v Brestanici. Na tej lokaciji je za strokovno vodstvo namreč poskrbela publicistka Alenka Puhar, ki se je Marii Velikonja pridružila pri tiskovni konferenci v Galeriji Družina.

V čem je posebnost Rajhenburga? V veliki črni luknji, ki zeva v tamkajšnji muzejski predstavitvi – precej na široko se namreč ogne dejstvu, da je bilo tam po vojni komunistično koncentracijsko taborišče za ženske (pa ne le zanje).

Svojo predstavitev za udeležence ekskurzije in tako tudi na tiskovni konferenci je Alenka Pihar začela s podatkom, da ženski kriminal na Slovenskem nikdar ni bil posebno velik problem: ni danes in ni bil pred drugo svetovno vojno. Pred vojno v Slovenijo praktično ni bilo nečesa, kar bi se lahko imenovalo zapor za ženske. Bila je ena t. i. kaznilnica v Begunjah in majhen oddelek v Novem mestu, a tam ni vladal klasični zaporniški sistem, saj so za oskrbo in prevzgojo skrbele redovnice.

Če je bilo pred vojno v Begunjah med 60 in 100 kaznjenk letno, jih je bilo na gradu Rajhenburg konec leta 1948 več kot tisoč.

Takoj po komunistične prevzemu oblasti pa se to radikalno spremeni: številko aretiranih, obsojenih, zaprtih žensk je izjemno naraslo. Če je bilo pred vojno v Begunjah med 60 in 100 kaznjenk letno, jih je bilo na gradu Rajhenburg, kamor si jih preselili iz Begunj, konec leta 1948 več kot tisoč – torej desetkratno povečanje od predvojnega časa! A v to številko (je rezultat raziskovanja zgodovinarja dr. Milka Mikola) so všete le tiste ženske, ki so bile obsojene pred sodišči, veliko – vsaj 500, raje več – pa jih je bilo zaprtih na podlagi t. i. administrativnih kazni; te ženske so bile kot zločinke prepoznane pred majhnimi policijskimi komisijami. K temu je treba dodati še kakšno kategorijo – denimo ženske, ki so bile »samo« aretirane in bile v zaporu v preiskati – ta pa preiskava je lahko trajala časovno neomejeno.

Nikjer ni kaznjenk!

 A vrnimo se na grad Rajhenburg. Zaporniške razmere v njem so najbolje popisane v spominih Angele Vode, ki jih je izdala prav Alenka Puhar, ne pa tudi iz uradne grajske razstave. Prva razstava na gradu je bila sicer postavljena že leta 1968, a je bila posvečena samo deportirancem v času nemške okupacije – Rajhenburg je bil namreč zbirno taborišče za ljudi, ki so jih na Štajerskem in v sosednjih pokrajinah Nemci zajeli in sklenili množično izseliti – največ v Srbijo, nekaj na Hrvaško in v Nemčijo.

Na razstavi na gradu Rajhenburg je mogoče videti mlade tovarišice-paznice v čednih novih uniformah, ki se smehljajo fotoaparatu; kuharico za velikim štedilnikom in prijazno nasmejano v belem predpasniku; mlade paznice, ki igrajo odbojko, balinajo …

Moral je priti padec komunizma in menjava režima, da so nekaj pozornosti na gradu začeli posvečati tudi redovniškemu redu trapistov, ki je bil poldrugo stoletje lastnik gradu; ta je bil njihov samostan. Da so bili tu zapori in da je bil to glavni ženski povojni zapor, pa so po besedah Alenke Puhar dojeli šele v letih 2015/16. Odprli so torej razstavo o tem, ki pa ima nekaj »nenavadnih potez«: tako rekoč ne prikazuje kaznjenk, temveč skoraj izključno paznice, vodstveno osebje … Na razstavnih panojih je 15 fotografij, na katerih nastopajo ljudje – in na niti eni ni kaznjenk, čeprav jih je bilo tisoč letno. Je pa mogoče na razstavi videti mlade tovarišice-paznice v čednih novih uniformah, ki se smehljajo fotoaparatu; kuharico za velikim štedilnikom in prijazno nasmejano v belem predpasniku; mlade paznice, ki igrajo odbojko, balinajo …

Maria Velikonja in Alenka Puhar. FOTO: Bogomir Štefanič

Kaznjenkam ni posvečena nobena pozornost. Alenka Puhar se zaveda, da je izkazovanje te pozornosti zelo težko: sama se že desetletja ukvarja z iskanjem fotografij po vojni zaprtih ljudi, moških, žensk – in jih še ni našla. Morda je kaj tega v udbovskih arhivih, morda je to uničeno, morda pa sploh ni bilo posneto – sama tej praznini še ni prišla do konca. Skratka, povedano z njenimi besedami: »Če boste želeli kaj poštenega izvedeti o življenju zapornic, vam ni treba hoditi v Rajhenburg.«

Na urejenem platoju pred Jamo pod Macesnovo gorico, ki je nastal po izkopu brezna pred tremi leti. FOTO: Bogomir Štefanič

Enaka merila za vse totalitarizme

Dodajmo tem ugotovitvam še komentar Marie Velikonja. V Rajhenburgu so bile zaprte in mučene tudi njene sorodnice, kar ni zabeleženo z ničimer, z nobeno fotografijo, nasprotno pa so na ogled vesele fotografije pazniškega osebja. 

Predstavljajte si, da vstopite v nacistično koncentracijsko taborišče /.../ in ne bi bilo fotografij žrtev, temveč fotografije taboriščnega osebja, ki veselo igra nogomet.

»Predstavljajte si, da vstopite v nacistično koncentracijsko taborišče, denimo Dachau in Auschwitz, in bi tam ne bili prizori iz bunkerjev, kjer so zastrupljali taboriščnike, in ne bi bilo fotografij žrtev, temveč fotografije taboriščnega osebja, ki veselo igra nogomet. Ali si predstavljate ogorčenje mednarodne skupnosti, če bi se zgodilo kaj takega?! In to imamo v Sloveniji – in ne le v enem muzeju.«

Od tod ena izmed sklepnih ugotovitev ameriškega rojakinje: muzeji morajo obveščati javnost o komunističnih zločinih, tako kot jih dobro in strokovno obveščajo o nacističnih. Vse totalitarizme 20. stoletja je treba obravnavati z enakimi merili – in ta merila pokažejo, da so komunisti po vojni zagrešili zločine proti človečnosti, z množičnimi umori morda celo genocid.

Rojaki na tujem se tega dobro zavedajo, kdaj se bodo pristojni v domovini?

Nalaganje
Nazaj na vrh