Predstavitev knjige Narte Velikonja. Proces, usmrtitev, oprostilna sodba na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani 13. novembra 2025: Renato Podbersič, Alenka Puhar, Maria Velikonja, Ivo Jevnikar. Foto: Tatjana Splichal

Narte Velikonja, katoliški mož in oče desetih otrok, je bil med prvimi, ki so jim komunisti takoj po vojni in po nasilni zasedbi oblasti, »sodili«. »Obsodili« so ga na smrt in ga že naslednji dan, 25. junija 1945, ustrelili. Tudi njegovo truplo so po umoru komunisti uničili, tako kot trupli dr. Lamberta Ehrlicha in Marka Natlačena, ki so ju umorili leta 1942.

Narte Velikonja, komunisti so ga umorili s »sodiščem«.

Narteja Velikonjo so na smrt »obsodili« in umorili zločinci

Velikonjo, popolnoma nedolžnega človeka, so na smrt »obsodili« in umorili zločinci. Kar precej je zgodovinarjev, ki so v zadnjih letih pisali o »partizanskem sodstvu« in povojnem »sodstvu«. Razen blagih omemb o procesnih pomanjkljivostih so to komunistično »sodstvo« in »sojenja« obravnavali, kot da je šlo za legalno in legitimno sodstvo. Ni mi jasno, kako je to mogoče. Veliko ljudi je pač »takšnih«. Saj vendar že preprost razum veleva, da je šlo za farso, še veliko huje, za karikaturo sodstva, in še huje oziroma natančneje, za zločinsko postopanje, ki nima s sodstvom nikakršne zveze. Šlo je za »navadne« zločine, tako pri »partizanskem sodstvu«, kot pri povojnih »sojenjih« komunističnih »sodišč«. Vsi narekovaji zgoraj so mišljeni v najbolj strogem smislu, z njimi sem povsem problematiziral termine.

Maria Velikonja, vnukinja Narteja Velikonje, je hči dr. Jožeta Velikonje

Maria Velikonja, vnukinja Narteja Velikonje, je hči dr. Jožeta Velikonje. Ima dvojno ameriško in slovensko državljanstvo, živi v Washingtonu. Je upokojena odvetnica in nekdanja pripadnica ameriške zvezne policije FBI, ki je bila v letih 1998–1999 gostujoča predavateljica na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in Policijski akademiji v Ljubljani. Med vojno na Balkanu je v letih 1994–1997 je delala kot preiskovalka na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu.

Leta 2023 je v knjigi Slovenes and their Liberty Struggle During Occupation, 1945, Annotated objavila in komentirala dokument in priloge, s katerimi so predstavniki Narodnega odbora za Slovenijo leta 1945 predstavili zahodnim zaveznikom svoj pogled na vzroke in značilnosti slovenske tragedije med drugo svetovno vojno ter takoj po njej.

Knjiga Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba

Letos je v angleški in v angleško-slovenski različici izdala knjigo The Trial, Execution and Acquittal of Narte Velikonja / Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba. V njej z dokumenti in pričevanji predstavlja svojega starega očeta, pisatelja Narteja Velikonjo (Dol pri Otlici, 1891–Ljubljana, 1945), in proces pred komunističnim sodiščem »Vojne oblasti IV. Armije« 23. in 24. junija 1945 v Ljubljani, na katerem so »sodili« 11 medsebojno nepovezanim »obtožencem«. Vse so na dveh zaporednih stopnjah »obsodili« na smrt in naslednjega dne (enega še en dan kasneje) ustrelili. Narteja Velikonja so »obsodili« z oznako »odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja« ipd. Vrhovno sodišče Republike Slovenije ga je 17. septembra 2015 oprostilo vseh obtožb. Njegov grob ostaja neznan. V knjigi je Maria Velikonja s preslikavami izvirnikov objavila vse pomembnejše dele sodnega spisa, ki se je ohranil v arhivu v Srbiji. To velja tudi za Velikonjevo brošuro iz leta 1944 Malikovanje zločina, ki je očitno močno vplivala na obsodbo. Obe knjigi Marie Velikonje po pošti prodaja družba Amazon.

Knjigo je napisala na osnovi 450 strani gradiva iz arhiva v Beogradu

Knjigo The Trial, Execution and Acquittal of Narte Velikonja (Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba) je napisala na osnovi arhivskega gradiva (450 strani), ki ji ga je letos posredoval dr. Matevž Košir iz Arhiva Slovenije. Izvirne dokumente, ki se nanašajo na sojenje Narteju Velikonji, so arhivisti iz Arhiva Slovenije našli v Vojaškem arhivu Srbije v Beogradu pod naslovom: Vojaško sodišče Jugoslovanske vojske Ljubljanskega vojaškega območja, signatura I. Sod 2/45. Naslov: Kazenska zadeva proti Paidasch Edvard, Skoberne Pavel, Robida Viktor, Himmer Robert, Krell Jožef, dr. Skoberne Jurij, Velikonja Narte, Kosmač Rudolf, Jelen Franc, Bitenc Jože, Arhar Franc. V knjigi je objavila faksimile teh dokumentov v A4 formatu, tako, da so lepo berljivi in prevode v angleščini (dokumente, ki se tičejo Velikonjevih »soobtožencev« na »procesu« je izpustila).

Vrednost knjige je velika, saj očitno morajo nezgodovinarji še kar naprej pisati in izdajati takšne knjige, medtem ko se veliko profesionalnih zgodovinarjev ukvarja z »drugimi rečmi«.

Vpliv umora Narteja Velikonje na njegovo družino

V knjigi je objavila tudi precej drugih podatkov o družini Velikonja in v zvezi s komunističnim »sodnim« umorom Narteja Velikonje. Naj poobjavim dva odlomka. V prvem je pod naslovom Vpliv na družino Narteja Velikonje na kratko opisala, kako je komunistični zločin vplival na številčno Velikonjevo družino (str. 19–22).

Ko so Narteja Velikonjo obsodili na smrt kot vojnega zločinca, se je za njegovo družino, ki je vključevala ženo in deset otrok, vse spremenilo.

Teden dni po usmrtitvi svojega moža, 2. julija 1945, je Nartejeva žena Ivanka napisala naslednje pismo svojemu sorodniku patru Antonu Prešernu /jezuit, 1883–1965/, ki je služil v Rimu. Odpotovala je v Šentvid pri Ljubljani, da bi ga poslala. To pismo je kasneje komunistična oblast uporabila za Ivankino obsodbo na zaporno kazen in prisilno delo.

Maria Velikonja s knjigo o očetu dr. Jožetu Velikonji (5. 11. 2024). Foto: Ivo Žajdela

Niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob

»Sveti Vid, 2. julij 1945 Dragi Tone! Upam, da si dobil moje zadnje pismo. Tako si želim, da bi Ti vedel, kaj se pri nas godi, kaj se je meni zgodilo, in bi to povedal tudi mojim otrokom. Poslala sem Ti zadnjič poročilo, da so Narteja postavili na zatožno klop z raznimi resničnimi zločinci. Po razpravi, ki je bila zelo javna in je trajala en dan in pol, so ga skupno z vsemi drugimi obsodili na smrt. Poudarjali so, da je on kot idejni nasprotnik hujši zločinec kot ostali, da, postavili so ga za povzročitelja vseh takih in ostalih zločinov.

Z njim vred so obsodili 6 gestapovcev, torej Nemcev, in 4 člane tkzv. črne roke, ki je res morila brez obsodbe in po krivici, kajti na smrt obsoditi in smrtno obsodbo izvršiti sme samo postavna zakonita oblast. Narte pa, ki je še pred sodiščem izjavil, da je zločin obsojal, kjer koli in kadar koli, naj bi bil s svojilni spisi povzročitelj teh zločinov. Toda to morejo verjeti samo oni, pa še med njimi samo najbolj zagrizeni.

Vsem drugim je Narte samo vzor in svetel zgled in vse žene, ki imajo zaprte može, molijo, da bi se njih možje tako zagovarjali, kot se je zagovarjal Narte, da bi tako jasno in odkrito pričali za zvestobo Bogu in Cerkvi. Narte je umrl kot mučenec. Ne vem, kje, ne vem, kako.

Ves tisti strašni dan (25. junij) sem se trudila, da bi se mogla od njega posloviti. Uspelo mi je, da sem prišla prav do predsedstva vojaškega sodišča in do državnega tožilca. Videla sem vso strahotno razdejanje, ki ga povzroči v dušah komunizem, videla sem ljudi popolnoma brez Boga in brez srca, videla sem prav od blizu sovraštvo do vsega, kar je božje in kar ni komunistično. Tako silno sem se zbala sovraštva, da sem samo molila, naj Bog vse blagoslovi in razsvetli. Tako težko je to in mnogo sem se borila. Nočem sovražiti, nočem, da bi sovražili moji otroci, zato sem Bogu hvaležna, da jih sedaj ni tukaj, in bojim se jim povedati vso krutost, s katero se je vse to zgodilo.

Niso me pustili k njemu, niti mu hoteli dati mojega pisma, niso mu pustili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo in njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega. Ko je prispel p. Angelik /frančiškan p. Angelik Tominec, 1892–1961/ – on je imel največ upanj priti do obsojencev – po dolgih intervencijah ob pol sedmih z vsemi dovoljenji na sodišče, so mu rekli, da je že izvršeno, pa je bilo tudi to laž. Umorili so ga ob 3/4 na 8. Odpeljali so jih na Turjak /očitno je šlo za govorico, Velikonjo so ustrelili na strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani/, kaj se je tam zgodilo, se ne ve. Morda bi še ne mogla nositi, ker samo misel, da so jih pred smrtjo še mučili, me muči še v spanju. Borila sem se sama s seboj, kakor sem vedela in znala, bala sem se sama sebe in ljudi in vse delala nekako nagonsko. Šla sem za en dan v Št. Vid. Ko sem se vrnila v Ljubljano in videla, kako so vse žene, ki imajo može zaprte, skrušene in obupane, mi je le uspelo, da sem se nekoliko umirila in skušala tudi druge dvigati in tolažiti. Pomagala mi je telesna slabost. Neprestano se mi je temnilo pred očmi, bilo mi je slabo in srce mi ni dalo miru. Ko sem prišla potem domov, sem mislila, da bom zbolela, in nobenega odpora ni bilo v meni.« (Vir. Drago Jančar, Temna stran meseca, Ljubljana, 1998, str. 426–427.)

Družina Narteja Velikonje.

Poleg moža je nenadoma izgubila vse prijatelje

Nartejeva žena Ivanka je poleg moža nenadoma izgubila vse prijatelje. Nekdanji prijatelji so prečkali cesto, ko so jo videli, da bi se ji izognili. Ivanka je bila dve leti, med letoma 1949 in 1951, zaprta v jugoslovanskih zaporih za ženske, domnevno zaradi »prevzgoje«. Ko so njeni otroci odrasli, je emigrirala v ZDA, saj je spoznala, da ji v Jugoslaviji ne ostane nič.

Marija /Marija Mija Velikonja Kandus, 1920/ najstarejša izmed desetih otrok, je bila na meji z Italijo v Gorici, ko se je meja zaprla. Zaprta je bila, ko so nove jugoslovanske oblasti ugotovile, da je Nartejeva hči. Izpustili so jo, vendar so jo komunistične oblasti leta 1947 ponovno zaprle, potem ko jo je informator spodbudil, naj pošlje pismo bratu Jožetu v Trst v Italiji, da bi jo ujel v past. Leta 1949 je bila izpuščena in je odšla domov, da bi skrbela za svoje brate in sestre, saj so njeno mamo pravkar poslali v zapor /pogovor z Marijo Velikonja Kandus, 2016/.

Občutek krivice, ki je bila storjena očetu, je ostal z njim vse življenje

Jože /dr. Jože Velikonja, 1923–2015/ je služil v primorskem domobranstvu (SNVZ) in se 1. maja 1945, teden dni pred koncem vojne, umaknil v Italijo. Ker je bil pri domobrancih, se ni mogel vrniti v Jugoslavijo. Dve leti je študiral v Rimu, osem let pa delal v Trstu. Nekateri stari srednješolski prijatelji, ki so živeli v Italiji, se niso več pogovarjali z njim, saj je bil njegov oče usmrčen kot vojni zločinec. Občutek krivice, ki je bila storjena očetu, je ostal z njim vse življenje (posnetki pogovorov z njim, 2008–2015/.

Hčerki Ivanki /Ivanka Velikonja Antolin, 1924–2024/, ki ji je uspelo zapustiti Jugoslavijo pred zaprtjem meje, je očetova usmrtitev spremenila življenje; izgubila je ljubljenega očeta. Govorila je o tem, kako težko je bilo, da je njen oče umrl in da družina ni dobila očetovega trupla za ustrezen pogreb. Doživljala je močan občutek popolne krivice. Z očetom je delila veliko lepih spominov na preteklost in družinske izlete /pogovor z Vido Antolin, 13. junij 2025/.

S petimi brati in sestrami se je maja 1945 umaknila iz Slovenije

Zina /Terezija Zina Velikonja, 1926–2005/ se je skupaj s petimi brati in sestrami ob koncu vojne skupaj z drugimi begunci umaknila iz Slovenije. V Vetrinju v Avstriji so Britance prosili za zaščito pred komunisti. Zina je nekaj let ostala v begunskem taborišču, nato pa je študirala medicino v Gradcu v Avstriji. Izselila se je v ZDA in se naselila v Clevelandu v Ohiu, kjer je vodila krvno banko in dolga leta učila slovenščino /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/.

Zora /Zora Velikonja Krašovec, 1928–2023/ se je po nekaj letih vrnila iz avstrijskega begunskega taborišča in ostala v Jugoslaviji, kjer je imela težave pri ponovnem vpisu v šolo, ker je nasprotovala komunistični indoktrinaciji /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/. Dolga leta je prostovoljno delala pri Novi Slovenski zavezi.

»Kazenska prijava« izpod roke zločincev, 10. 6. 1945.

Ker sta bila mladoletna, so jima prihranili smrt

Tine /Vladimir Tine Velikonja, 1929–2010/ in Jane /Marijan Jane Velikonja, 1930–2021/ sta se z brati in sestrami umaknila v Avstrijo. Vendar pa so Britanci oba spravili na vlak z moškimi, večinoma domobranci (SNV), in ju poslali nazaj v Jugoslavijo, kjer so skoraj vse mučili in umorili. V starosti 15 in 16 let so ju poslali v taborišče smrti na Teharjah, kjer sta bila priča pokolom. Ker sta bila mladoletna in se nista borila v domobranstvu, so jima prihranili smrt, vendar sta zbolela za tifusom in bila prepuščena smrti /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/.

Po besedah dr. Mojce Velikonje (moje sestrične in Tinetove hčerke; pogovor z njo 6. junija 2025), medtem ko je Tine ležal v postelji na Teharjah s temperaturo 40 stopinj Celzija, je slišal, kako njegovi ječarji (partizani) hvalijo očetovo usmrtitev. »Končno smo dobili tega Velikonjo.« On in Jane sta bila izpuščena, ker so njuni ječarji mislili, da bosta kmalu umrla. Tine je ostal v Jugoslaviji in postal kirurg. »Želel je biti novinar, vendar to v komunistični Jugoslaviji ni bilo mogoče zaradi njegove usmeritve. Tinetova duša je bila vedno z očetom. Bil je soustanovitelj Nove Slovenske zaveze v spomin na očeta. Organiziral je spominske pobude in postavljanje spominskih plošč za pokojne, objavljal je zgodbe preživelih ali zgodbe družin umorjenih, da bi se jim poklonil. To je storil v spomin na svojega očeta, ki so ga ubili namerno, čeprav so vedeli, da je nedolžen.«

Po vojni so bili nevarni časi in Udba je spremljala njihova življenja

Luka Velikonja, moj bratranec in Marjanov sin, je izjavil /21. junija 2025/, da je največji vpliv na očeta Marjana imelo obdobje, ko sta bila on in njegov brat Tine poleti 1945 v komunističnem koncentracijskem taborišču Teharje. »Moj oče je bil star 15 let. Celo življenje je trpel zaradi te travmatične izkušnje.«

Po besedah Polone Fink Vukovac, moje sestrične in hčerke Nartejeve hčerke Ane Velikonja (Ančke, 1931–2017) je bil največji šok, da so Nartejevi prijatelji obrnili hrbet družini. Celo katoliška Cerkev se jih je izogibala. Ančka je globoko občutila izgubo družine, ko so prijatelji odšli od njih. Sprva se ni mogla vrniti v šolo. Kasneje jo je podprl član komunistične partije in se je vrnila vanjo /pogovor s Polono Fink Vukovac, 6. junij 2025/.

»Po vojni so bili nevarni časi in Udba je spremljala njihova življenja. Zato so se verjetno tudi njihovi prijatelji bali komunicirati z družino Velikonja. Ne smemo pozabiti, da so bili ti prijatelji slovenska kulturna in intelektualna elita in so se bali za svoja življenja in ugled. Tudi Cerkev se je borila za eksistenco v novi družbi, zato so mami, ko se je vrnila iz avstrijskega begunskega taborišča, zavrnili pomoč. Mama nas ni želela obremenjevati s papanovo smrtjo in vojno, saj se je zavedala, da take grozote puščajo posledice. Zato se je tudi distancirala od družine. Ančka je bila poročena s prepričanim komunistom, kar so ji bratje in sestre očitali na vsakem koraku. Prišlo je celo tako daleč, da se ji je družina Velikonja na neki način odrekla. Čeprav je bila mama pokončna ženska, jo je to zelo bolelo.« /Pogovor s Polono Fink Vukovac, 6. junij 2025./

»Zaslišanje« »priče« Lea Souvana, 19. 6. 1945.

Ko so mamo zaprli so bili otroci mesec dni sami

Meta /Margareta Marija Velikonja, 1933/ se je prostovoljno prijavila za delo pri Novi Slovenski zavezi, potem ko se je upokojila kot metalurška inženirka.

»Vsi, ki so ostali v Sloveniji, so se odločili za študij za poklic, ki ni bil podvržen političnemu vplivu. Lena /Helena Klara Lena Velikonja, 1936–1991/ bi sicer namesto matematike pridobila diplomo iz slavistike. Vsi so imeli državne štipendije, ki so jih dali svoji mami. Ko je moja babica Ivanka decembra 1948 šla v zapor, so bili otroci mesec dni sami, najstarejša Zora je bila takrat stara 20 let. Mesec dni kasneje, januarja 1949, se je Mija, najstarejša, vrnila iz zapora in prevzela poveljstvo. /Pogovor s Špelo Velikonja Bolta, 7. junija 2015./

Komunistična VOS je že leta 1942 zasledovala Velikonjeve

Pod naslovom Zakaj je VOS spremljala Velikonjo je Maria Velikonja pojasnila, kako so komunisti s svojo VOS že leta 1942 zasledovali Velikonjeve, ki so živeli v hiši nasproti šempetrske cerkve, blizu ljubljanskih bolnišnic.

Šele iz tega poročila sem izvedela, da je VOS (komunistična obveščevalna služba in politična policija) leta 1942 opazovala in nadzirala dogajanje v gospodinjstvu Velikonjevih. Nartejev sin Jože, moj oče, se je pridružil jugoslovanski kraljevi vojski aprila 1941, ko se je začela vojna na Slovenskem. Začel je prikrito sodelovati z Mihailovićevim gibanjem, ki je šlo v ilegalo, in si izmenjeval informacije s tajnimi skupinami, vključno s Slovensko zavezo, in z nekomunističnimi, protiitalijanskimi političnimi strankami. Jože je od ilegalnih delavcev dobil ciklostil, ki ga je hranil na podstrešju njihovega doma. Izdeloval je kopije publikacij in leta 1942, najstarejši sestri razdelil članke za več naslovov v Ljubljani. Mija in Ivanka /Mija Velikonja Kandus in Ivanka Velikonja Antolin/ sta gradivo razdelili z otroškim vozičkom, vendar nista vedeli, da njun brat dela z ilegalo. Moj oče staršem ni nikoli povedal o svojih obveščevalnih dejavnostih. Članki in poročila so vsebovali informacije in obveščevalne podatke o okupatorjih, pa tudi o dejavnostih partizanov. Informacije so si izmenjevale politične stranke, Mihailovićeva skupina pa jih je delila tudi z Britanci /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/.

Renato Podbersič, Alenka Puhar, Maria Velikonja, Ivo Jevnikar – predstavitev knjige Narte Velikonja. Proces, usmrtitev, oprostilna sodba. Foto: Tatjana Splichal

Skril je ciklostil na podstrešju, kamor starši niso nikoli zahajali

Na veliko noč leta 1942 se je Jože vrnil z dodiplomskega študija v Rimu na počitnice. Kmalu po prihodu v Ljubljano ga je italijanski okupator aretiral in zaprl v zapor v današnji Celici. Ko je bil dva meseca pozneje izpuščen, se ni mogel več vrniti v Rim na študij, zato je ostal v Ljubljani. Ker je bil med drugo svetovno vojno že dvakrat zaprt in se je na začetku vojne pridružil jugoslovanski kraljevi vojski, je imel veliko stikov v ilegali. Skril je ciklostil na podstrešju, kamor starši niso nikoli zahajali. Jože se je z drugimi operativci srečeval v mestu ali na sedežu odporniškega gibanja, ki se je nahajal v njihovi ulici na Šentpeterski cesti (danes Trubarjeva); nikoli se niso srečali v njegovi hiši. Na skrivaj so delali kopije in jih nato pripravljali za distribucijo /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/.

/Na »sojenju« so Narteja Velikonjo obtoževali tudi, da je imel v stanovanju tiskarno. Ni je imel. Pa tudi, če bi jo, to seveda ni bilo kaznivo, op. I. Ž./

Maria Velikonja – predstavitev knjige Narte Velikonja. Proces, usmrtitev, oprostilna sodba. Foto: Tatjana Splichal

Sin Jože se je jeseni 1943 pridružil primorskim domobrancem

Moj 19-letni oče je s to dejavnostjo očitno pritegnil pozornost operativcev Vosa leta 1942. VOS je očitno domnevala, da je Narte tisti, ki kopira gradivo in ga razdeljuje, vendar Narte o tem ni vedel nič /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/. Jože ni nikoli izvedel, da so njegove dejavnosti pri 19 letih morda pripeljale OZNO do tega, da se je osredotočila na njegovo stanovanje. Leta 1990 je UDBA uničila večji del svojih datotek, vključno z večino datotek ljudi, na katere so osredotočili svoje obveščevalne dejavnosti. Po podatkih Arhiva Republike Slovenije je imela UDBA 70 strani dolg spis o Jožetu Velikonji, ki ga je uničila /datoteka Udbe za Jožeta Velikonjo, pridobljena iz ARS junija 2016/.

Samo zaradi Srbije, ki je te arhivske dokumente hranila po letu 1945, zdaj vemo, da je VOS opazovala gospodinjstvo Velikonjevih. Jože se je jeseni 1942 vrnil na univerzo v Ljubljani in nadaljeval z rednim študijem. Vrnil je ciklostil in prenehal delati z ilegalo, dokler se jeseni 1943 ni pridružil primorskim domobrancem /posnetki pogovorov z Jožetom Velikonjo, 2008–2015/.

Ivo Jevnikar – predstavitev knjige Narte Velikonja. Proces, usmrtitev, oprostilna sodba.Foto: Tatjana Splichal

Snel je očala in jih ponudil človeku, ki ga je spremljal do jame

Avtorica knjige The Trial, Execution and Acquittal of Narte Velikonja (Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba) je objavila tudi zanimivo pričevanje s kraja umora Narteja Velikonje na ljubljanskem strelišču ob dolenjski cesti 25. junija 1945 (str. 149–150). To poglavje je povzela po spletni strani interdisciplinarnega projekta Prostor slovenske literarne kulture (https://pslk.zrc-sazu.si/s1/literarni-atlas-ljubljane/narte-leonard-lenart-velikonja/).

Dan po izrečeni sodbi, 25. junija 1945, je na telefonski poziv enota sedmih ali osmih vojakov KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) s poveljnikom odšla kot »varstvo« v zapor ob Miklošičevi cesti. Eden od vojakov je čez 45 let poročal: »Tam smo na dvorišču že videli kamione in nekaj ljudi v uniformah. Začeli so z 'ukrcavanjem' obsojencev, katerih pa nisem poznal. Med njimi je bila tudi ena ženska. Niso bili uklenjeni, ko so bili na kamionu, je nekdo ukazal, da se posedejo ob stranicah kamiona, mi smo pa morali stati oboroženi med njimi. /.../ kamioni so odpeljali iz zaporov na Miklošičevi in prišli do strelišča na Rudniku v Ljubljani, na Dolenjski cesti. Tam so kamioni zapeljali na teren strelišča, kjer je bila nekako 30 do 35 metrov od središnice strelišča izkopana jama cca 3 x 3 x 2 metra, pomaknjena 4 metre /cca/ v desno.

Ko so kamioni prišli na strelišče, sem slišal pogovor med nekim moškim in mojim predpostavljenim: 'Naredite mi uslugo in preberite mojo knjigo Višarska polena' Ta mu je odgovoril: 'Bom!' Ker smo bili doma naročeni na Slovenske večernice, sem to knjigo poznal in sem vedel, da govori pisatelj te knjige g. Narte Velikonja.

Nas so razpostavili okoli po terenu, da smo 'varovali' teren, likvidacije so bile posamezne od strani uniformirancev – (OZNE). Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami neki gospod v sivi obleki in izrazito srebrnimi okvirji očal in pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je /na pol hromega/ spremljal do jame, ta jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega /obsojenca/ sem opazil, kako ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.«

Predstavitev knjige Narte Velikonja. Proces, usmrtitev, oprostilna sodba: na sredini Velikonja hči Meta Velikonja. Drugi z desne je prof. Tine Stanovnik (sin Janeza Stanovnika; Tinetova stara mama Ana Jeglič je bila, tako kot žena Narteja Velikonje Ivanka Jeglič, nečakinja škofa Jegliča). Foto: Tatjana Splichal

Komunistična »sodba« je bila dvojna kršitev mednarodnega prava

Velikonjo so ustrelili na Strelišču, Dolenjska cesta 11 (86g), med 18. in 19. uro. Ko so pozneje Strelišče preurejali, so tamkajšnje grobove prekopali, vendar ni znano, kaj so naredili s posmrtnimi ostanki ubitih. Ker je po drugi svetovni vojni komunistična oblast ukazala na Žalah izkopati celo posmrtne ostanke svojih nekdanjih političnih nasprotnikov (med njimi dr. Lamberta Ehrlicha, dr. Marka Natlačena) in jih dala odvreči neznano kje, je očitno, da tudi ostanki s strelišča niso bili deležni nikakršne pietete. Žena ni dobila nobenega dokumenta o Velikonjevi obsodbi niti je niso obvestili, kje so ga ustrelili, niti kam so ga zakopali.

»Izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja« je »dvojna kršitev mednarodnega prava« (Tatjana Možina Božič, Narte Velikonja in njegova kratka proza).

Narte Velikonja (v ospredju z ženo) na pogrebu. Za njim na sredini je fant z imenom Janez Stanovnik (pred leti »oče naroda«, nato predsednik komunističnih »borcev«).

Narte Velikonja: Take svobode ne maram!

O procesu sta poročala tudi oba režimska časopisa. Slovenski poročevalec, katerega glavni urednik je bil takrat Velikonjev primorski rojak Ciril Kosmač, je v nepodpisanem članku navajal, da »v teh dneh stopajo pred naša sodišča ljudje, ki so prodali svojo in narodno čast, brskamo znova po dokumentih o njihovih zločinih« in da »dvojno kazen zahteva zanje ljudstvo, ki jih sodi«. Med takšne »dokumente« je časnik prišteval tudi Velikonjevo brošuro Malikovanje zločina, iz katere je citiral tri odlomke. V zadnjem so navedene tudi Velikonjeve besede: »Sredi državljanske vojne smo /.../ Svobode, kjer bi mi zločinci krojili pojme o raznih moralnih in etičnih načelih, ne maram. Zame bi bilo najhuje, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti, ki so priklicali na naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Take svobode ne maram! Ne maram je dočakati. Zaradi tega si sami obrazložite, od kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja. /.../ Med menoj in med njimi je samo smrt.«

Dušan Pirjevec: »toda mi jih bomo našli«

Dan po Velikonjevi ustrelitvi je njegov drugi primorski rojak, rojen v Solkanu pri Gorici, sicer visoki partizanski funkcionar Dušan Pirjevec (po Ljubljani so desetletja krožile govorice o njegovi medvojni nasilnosti) objavil v »glasilu Komunistične partije Slovenije'« Ljudski pravici, katere urednik je bil, članek Sodba. V njem je pribijal, da je bila sodba »izrečena v imenu slovenskega naroda«, da »so zločinci prejeli kazen«, da »tako gnusnih kreatur še nismo imeli in še je kje kakšen Narte Velikonja, kakšen Paidasch ali Robida /trije »obtoženci«/, toda mi jih bomo našli. /.../ Mi bomo danes izkoreninili vse, kar predstavlja nevarnost za bodočnost našega naroda.«

Marijan Smolik, Pisatelj Narte Velikonja, Družina, 23. 9. 2001Matevž Čotar, Glas iz utišane preteklosti, Narte Velikonja, Maria Velikonja, Novi glas, 20. 11. 2025

Ivo Jevnikar Alenka Puhar, Maria Velikonja – predstavitev knjige Narte Velikonja. Proces, usmrtitev, oprostilna sodba. Foto: Tatjana Splichal

1/7