Narte (Lenart) Velikonja se je rodil leta 1891 visoko nad Ajdovščino, na Angelski gori, v Dolu (zdaj Predmeja) pri Otlici, na domačiji Bevkovih kot prvorojenec očeta Ignacija in matere Marije Bevk. Po končani ljudski šoli se je odpravil na gimnazijo v Gorico, kjer se je spoznal s primorskimi pisatelji in pesniki: Andrejem Budalom, Jožo Lovrenčičem, Igom Grudnom in Francetom Bevkom. Kot poročajo nekateri viri, naj bi bil razmišljal o duhovniškem poklicu, vendar je po maturi v Gorici (1912) odšel na študij prava na Dunaj. Študij je končal leta 1918, ravno ob razpadu Avstro-Ogrske in koncu prve svetovne vojne, ki je njegov študij nekoliko podaljšala. Prav v tem času je tudi navezal stik z nekaterimi vplivnimi Slovenci, tudi z dr. Antonom Korošcem. Ko se je vrnil z Dunaja, se je ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal različne službe v banovinski upravi. Leta 1920 se je poročil z Ivanko, nečakinjo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, in imela sta kar 13 otrok. Tisti dan se je hkrati z Ivanko poročila tudi njena sestra Anka. Obred obeh porok je vodil sam škof Jeglič.

Narte Velikonja

V času druge svetovne vojne je deloval v Zimski pomoči

Še v času študija je Narte Velikonja začel pisati in objavljati povesti, novele in tudi dramska dela. V času druge svetovne vojne je deloval v Zimski pomoči, organizaciji, ki je pomagala beguncem. V njenem zborniku, ki je izšel leta 1944, je objavil tudi svoja literarna dela. Sodelavci zbornika so bili še Zorko Simčič, Božidar Borko in Tine Debeljak. Namen zbornika je bil prikazati literarno ustvarjalnost v težkih razmerah okupacije, a hkrati so se s tem na neki način uprli »kulturnemu molku«, ki ga je razglasila »Osvobodilna fronta« (pod tem imenom so se skrivali komunisti), seveda je bilo jasno, da je bil ta razglas farsa, saj ukaz o »kulturnem molku« ni veljal za literarne veleume v njenih vrstah. Komunisti so po vojni omenjeni zbornik dali na indeks prepovedanih knjig.

Iz njegovega pisateljskega opusa sije veder značaj kljub težavam z zdravjem

Kot navajajo viri, je deloval najprej kot pesnik, nato pa je postal pripovednik modernega realizma, ki je snov za svoja literarna dela črpal iz svojega domačega okolja. Imel je prefinjen občutek za socialne stiske kmetov, bajtarjev in delavcev, ki so se prebijali skozi težavne gospodarske in politične razmere, ob tem pa se je osredinil tudi na psihološko doživljanje posameznika. Že leta 1916 je izšla njegova dramska igra Suženj, znane naj bi bile vsaj še tri damske igre. Sicer pa je bil predvsem avtor povesti (Višarska polena, Besede), novel (Sirote, Otroci) in humorističnih zgodb (Pod drobnogledom, Zbiralna leča, Humoreske in satire, zbirke anekdot).

Iz njegovega pisateljskega opusa sije veder značaj kljub težavam z zdravjem, saj je leta 1933 zaradi kapi delno ohromel, a se kljub temu ni odpovedal pisateljevanju. Ves čas pa je ohranjal sočuten odnos do bolnih, sirot in starejših pa tudi do socialno ogroženih, hkrati pa je bil viden katoliški pisatelj, tudi družbeno angažiran. Prav tako je v svojih delih opisoval svoj domači kraj, tudi v razmerah italijanske okupacije, ki je nastopila leta 1920.

Družina Velikonja z znanci (Narte drugi z desne, zadaj).

Odkrito je pisal o komunističnih zločinih

Zakaj je bil Narte Velikonja tako moteč za komuniste? Bržkone zaradi svoje vplivnosti pa tudi zaradi javnega nasprotovanja komunistični revoluciji (to je sopomenka za nasilje). Leta 1944 je to kritiko vpletel v svoje literarne pripovedi v knjižici Malikovanje zločina. V tem svojem monumentalnem delu, v katerem je razkril najvidnejše zločine komunistov in poimensko našteval tako umorjene kot morilce, je bil očitno tako neposreden, da glavni voditelji komunistov niso mogli prenesti resnice, ki jo je napisal o njih.

Poglejmo samo, kaj je Velikonja v tem delu napisal o t. i. izdaji naroda: »Mislim, da ni izdajalec naroda tisti, ki trdi, da je narod tako suveren, da odloča sam, kaj more storiti, da se ohrani. Da sme in more razločno povedati, da nima nihče pravice od njega zahtevati žrtev, najmanj pa tisti, ki so zločinsko razkrojili njegovo armado s svojo podtalno agitacijo, ki so svojčas očitno nastopili proti oficielni politiki in razkrojili vse notranje državno in narodno življenje.«

Narte Velikonja je odkrito nastopil proti manipulaciji z resnico, saj so ljudem, ki so jih umorili komunisti, pripisovali greh izdaje naroda, s tem pa so komunisti upravičevali svoje zločine.

Narte Velikonja (v ospredju s palico) na pogrebu škofa Jegliča.

Oznina ugrabitev dan po srebrni poroki

Ko so se v začetku maja 1945 tudi mnogi prebivalci Ljubljane začeli umikati pred prihajajočimi komunističnimi partizani, se jim Narte Velikonja ni pridružil. 10. maja 1945 je z ženo še praznoval svojo srebrno poroko. Bil je ravno praznik vnebovhoda, a po Ljubljani so se že pojavljale nove zastave z rdečo zvezdo. Dan kasneje so ponoči oznovci prišli k Velikonjevim, stanovali so poleg šempetrske cerkve, in Narteja ugrabili in zaprli.

23. junija 1945 so mu »sodili« na vojaškem sodišču, dva dni kasneje pa ustrelili. Teh dni se je spominjala tudi pisateljeva hči Meta Velikonja, ki jih je opisala za revijo Zaveza (1995): »Iz časopisa je mama izvedela, da bodo očetu sodili pred vojaškim sodiščem. Razprava je bila javna. Prenašali so jo po radiu in prek zvočnikov pred sodiščem. Mama ni smela v sodno dvorano. Meni in Lenki mama niti ni dovolila, da bi razpravo poslušali po radiu. Prihajale so mamine znanke in pripovedovale o razpoloženju pred sodnijo. Me nismo šle tja, ker smo se bale, da bi nas poslušalci napadli.«

Družina Velikonja.

Komunisti so ga »obsodili« na smrt z ustrelitvijo in takoj ustrelili

Na sodišču so Velikonji očitali objavljanje profašističnih člankov, da je »kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo pred­vsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.«

Seveda same komunistične izmišljotine. Bistvo komunistov je bilo laž. Komunisti so ga »obsodili« na smrt z ustrelitvijo, zaplembo premoženja in trajno izgubo državljanskih pravic.

Velikonja si je pisal sodbo sam, Slovenski poročevalec, št. 57, str. 3, 26. 6. 1945

Nisem ga smela videti pred smrtjo in tudi obiska duhovnika niso dovolili

Meta Velikonja: »V ponedeljek, 25. junija, zjutraj je mama meni in Lenki naročila, naj greva h gospe Remčevi in tam počakava, da pošlje po naju. Res sva šli k Remčevim. Gospa naju je nadvse prijazno sprejela, naju pogostila, zabaval naju je pa njihov sin Mitja. Bili smo na dvorišču, se igrali in klepetali. Ne vem točno, kako sva proti večeru prišli do stolnice. Tam naju je čakala mama. Prijela je vsako za eno roko in naju peljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskega vhoda nama je v veliki stiski rekla: 'Sedajle bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo in tudi obiska duhovnika niso dovolili.' Vse tri smo klečale pred Križanim, molile in jokale. Ne vem, kako dolgo. Tudi ne vem, kdaj in kako smo prišle domov.«

Narte Velikonja

Pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ta pa jih je zagnal v jamo

Na dan, ki je skoraj pet desetletij kasneje postal osrednji slovenski državni praznik, se je tako zgodil sodni umor pisatelja Narteja Velikonje – na strelišču pod Golovcem. Kot je 12. julija 1990 v Delu zapisala Alenka Puhar, je bila na dan umora četa vojakov proti večeru poslana pred zloglasne zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. »Na dvorišču so na tovornjake spravili neuklenjene obsojence, med njimi je bila tudi ena ženska, in jih odpeljali proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Vojak (ki danes o tem priča) je slišal, da se eden od obsojencev pogovarja z oficirjem: 'Naredite mi uslugo in preberite mojo knjigo Višarska polena!' – 'Bom,' je odgovoril oficir. Vojaki so se razpostavili v bližini velike jame in ta, ki želi danes spregovoriti, priča: 'Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okviri očal. Pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta pa jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega sem opazil, da ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.' Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali.«

Želela sem si njegov rožni venec

Meta je tudi zapisala, da je teden dni po tem zločinu vdova Ivanka pisala pismo bratrancu Antonu Prešernu v Rim: »Niso me pustili k njemu, niso mu hoteli dati mojega pisma, niso mu dovolili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega.«

Narte Velikonja

Ozna je ugrabila tudi vdovo in jo zaprla na grad Rajhenburg

Prav zaradi tega pisma so komunisti ugrabili tudi njo. Trinajst mesecev so jo mučili na »prisilnem delu« v Rajhenburgu. Še danes ni znano, kje so posmrtni ostanki Narteja Velikonje. Lokacija njegovega »groba« še vedno ni znana, tako kot ni znano, kje je zakopan umorjeni dr. Lambert Ehrlich. Njegovo ime je bilo tako izločeno iz slovenskega občestva in spomina, kot je zapisala Alenka Puhar.

Tudi za Nartejeve potomce je totalitarna oblast določila na tiho izolacijo, ali kot se je spominjala hči Meta: »Že po očetovi aretaciji so se nas začeli ljudje izogibati. Po obsodbi in izvršitvi obsodbe je bilo to izogibanje še bolj izrazito. Mama je včasih, ko je prišla iz mesta, povedala, da se je kdo pred njo umaknil na drugo stran ceste ali pa se zagledal v izložbo, da mu je ne bi bilo treba pozdraviti. Takrat so te lahko zaprli in obsodili že zato, če si nekoga poznal. Bili smo vedno bolj osamljeni. Ta osamljenost nam je pustila posledice tudi za poznejši čas.«

Vrhovno sodišče je šele leta 2015 Narteja Velikonjo oprostilo vseh obtožb

Vrhovno sodišče RS je šele leta 2015 izdalo odločbo, s katero je odpravilo »sodbo« komunističnega sodišča, ki je leta 1945 »obsodilo« Narteja Velikonjo na smrt. Velikonjo je oprostilo vseh obtožb, ker je ugotovilo, da dejanja in stanja, zaradi katerih so ga »obsodili« in umorili, po zakonu niso bila kazniva dejanja. Senatu je predsedoval Marko Šorli, v njem pa so odločali še Barbara Zobec, Damjan Florjančič, Maja Tratnik in Vesna Žalik. Gre za odziv vrhovnega sodišča na zahtevo po varstvu zakonitosti, ki jo je na vrhovno sodišče vložil odvetnik Stanislav Mohorič, pravni zastopnik Tineta Velikonje.

Zahteva po varstvu zakonitosti se je nanašala na sodbo Vojaškega sodišča vojnega območja za Ljubljano, ki je Narteja Velikonjo »obsodilo« 23. junija 1945, dan kasneje je »sodbo« potrdilo še višje sodišče, 25. junija 1945 pa so ga na podlagi »obsodbe« ustrelili.

Nagrobnik družine Narteja Velikonje na ljubljanskih Žalah, z njegovim imenom in kipom. Komunisti so ga zakopali neznano kje. Foto: Ivo Žajdela

Namesto »sodnikov« je »obtožence« zasliševala kar Ozna

Šlo je za klasične komunistične »obtožbe«, ki jih so jih uporabljali proti »razrednim sovražnikom«: nasprotovanje osvobodilnemu gibanju, kolaboracija, da naj bi bil kot književnik eden glavnih idejnih voditeljev slovenskega fašizma, prav tako naj bi povzročil aretacijo odbornikov Rdečega križa, kot predsednik zimske pomoči pa naj bi pomoč omogočal samo profašistično usmerjenim. Komunistično sodišče mu je očitalo tudi izdajo brošure Malikovanje zločina in številne »profašistične« članke, objavljene v Slovencu in Domoljubu. S tem naj bi bil kriv sodelovanja z okupatorjem po členih 13 in 14 Uredbe o vojaških sodiščih.

»Obsodili« so ga skupaj še z desetimi drugimi na smrt in trajno izgubo državljanskih pravic. Kot »običajno«, je Vrhovno sodišče RS razsojalo o procesnih kršitvah, manj pa o vsebini.

Ugotovilo je, da sodniki, ki so sodili v tej zadevi, niso bili kvalificirani za sojenje v tako težkih in hudih zadevah niti po predpisih prevojne Jugoslavije niti po sedanjih predpisih. Vseh enajst obtožencev sta branila samo dva odvetnika, kar ni ustrezalo evropskim standardom. Uredbe o vojaških sodiščih pa ni izdal zakonodajni organ v obliki zakona, ampak jo je izdal partijski in vojaški voditelj in ni zadostila pravnim standardom človekovih pravic.

Vendar pa so vrhovni sodniki v eni od točk priznavali, da je šlo za tipično obračunavanje s t. i. razrednim sovražnikom, saj je bilo vseh enajst obtožencev isti dan obsojenih na smrt, že naslednji dan je sodbo potrdilo višje sodišče, dan za tem pa so bile usmrtitve izvršene. Šlo je torej, kot so povzeli mnenje nekdanjega ustavnega sodnika Petra Jambreka, za »justične umore«. Prav tako je preiskavo na hitro in z veliko propagande vodila Ozna, ki je obtožence zasliševala namesto sodnikov.

Nagrobnik družine Narteja Velikonje na ljubljanskih Žalah, z njegovim imenom in kipom. Komunisti so ga zakopali neznano kje. Foto: Ivo Žajdela

Sodstvo bi moralo montirane sodne procese samo razveljaviti

Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da so Narteja Velikonjo obsodili brez navedbe konkretnih dejanj, navedli so, da je bil »ideolog belogardizma«. Kot so vrhovni sodniki zapisali v odločbi, očitki Velikonji niso ne krajevno ne časovno konkretizirani, prav tako niso konkretizirane navedbe, ki bi dokazovale, da je Velikonja širil pisno propagando. Na tej podlagi je vrhovno sodišče Narteja Velikonjo oprostilo po 358. členu Kazenskega zakonika RS in zato ni posebej razsojalo o procesnih kršitvah po zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pisatelj Drago Jančar je konec devetdesetih let v eseju Slovenske marginalne (zbornik Sproščena Slovenija, Nova revija, št. 206) opozoril, da bi morala država montirane sodne procese sama razveljaviti, breme postopka je bilo izključno na ramenih »obsojencev« oz. njihovih potomcev.

Meta Velikonja, Petdesetletnica, Zaveza, št. 17, junij 1995 (besedilo v wordu)Tine Velikonja, Pismo neznanemu prijatelju, o Narteju Velikonji in Francetu Koblarju, Zaveza, št. 35, 12. 1999 (besedilo v wordu)

Jože Velikonja, Tine Velikonja, Meta Velikonja, Mesto na gori, Zaveza, št. 81, junij 2011 (besedilo v wordu)Ivanka Velikonja Antolin, Spomini na papana, 2011 (besedilo v wordu)

Mija Kandus Velikonja, Ančka Vukovac Velikonja, Moj oče, Zaveza (besedilo v wordu)Marijan Smolik, Pisatelj Narte Velikonja, Družina, 23. 9. 2001

Marijan Tršar, Načelen, a dobroten, Narte Velikonja, Zvon, 1. 2. 2005Metod Benedik, Slovenski mučenci 20. stoletja, Narte Velikonja, Družina, 2. 8. 2020

Alenka Puhar, Prostor za moža iz zanke, Narte Velikonja, Delo, 7. 12. 2005Kronika časa, Narte Velikonja, Demokracija, št. 26, 25. 6. 2015

Sodba, rehabilitacija, Vrhovno sodišče, 17. 9. 2015