Mariano Hugo von Windisch-Graetz, Windischgrätz, grad Haasberg, Planina pri Rakeku, grobnica
Mariano Hugo von Windisch-Graetz, Windischgrätz, grad Haasberg, Planina pri Rakeku, grobnica
Nuncij Jean-Marie Speich in v ozadju sorodniki družine Windisch-Graetz. FOTO: Ivo Žajdela
Spomenik, kamniti križ, velik kamniti blok kot oltarna miza in spominska plošča, je 13. junija 2025 ob prisotnosti sorodnikov iz družine Windisch-Graetz, gostov in župljanov blagoslovil odhajajoči nuncij Jean-Marie Speich, ki je daroval tudi mašo.
FOTO: Ivo Žajdela
Občina Postojna je leta 1966 kapelo porušila in grobnico oskrunila
Na kraju, kjer je stala kapela in v njej grobnica plemiške družine Windischgraetzov, so z odlokom Občine Postojna leta 1966 kapelo porušili in grobnico oskrunili. Dolga leta si je član gospodarskega sveta župnije Planina Stojan Matičič skupaj s še živečim potomcem Windisch-Graetzov Hugom prizadeval, da bi na grobnici postavili križ in oltar, pa ni bilo mogoče, ker so lastniki zemljišča Slovenski državni gozdovi. V imenu Huga in sorodnikov so prosili za odkup, vendar jim ni uspelo, za najem dela ozemlja pa je postopek trajal skoraj deset let. Zdaj je župnija Planina sklenila pogodbo za najem zemljišča za 30 let. Tako je zdaj na tem prostoru postavljen nov oltar in križ, ki ga bo blagoslovil nuncij Jean-Marie Speich v navzočnosti še drugih osebnosti.
FOTO: Ivo Žajdela
Do izvedbe postavitve spomenika je bilo veliko težav
Župnik Franc Maček je pojasnil, da je leta 2013 knez Mariano Hugo von Windisch-Graetz želel, da bi obnovili vsaj znamenje na kraju kapele oziroma grobnice sorodnikov. »Leta 2018 sem se zavzel in skušal pridobiti stavbno pravico na tej lokaciji od Sidg d. o. o. Bilo je veliko težav, tako z Zavodom za kulturno dediščino, in do izvedbe. Leta 2023 smo zadeva rešili in sklenili pogodbo. Zdaj je na tem kraju postavljeno novo znamenje spomina.«
Nuncij Jean-Marie Speich in somaševalci. FOTO: Ivo Žajdela
V uničenem mavzoleju je pokopanih 47 oseb družine Windisch-Graetz
O uničenju kapele in grobnice so kmalu po dogodku pisali v reviji Tovariš (J. Vetrovec, Ni miru med grobovi, revija Tovariš, št. 29, Ljubljana 21, 7. 1966, str. 12–15). Družina Windisch-Graetz se je pred koncem vojne umaknila v Trst, nato v Rim. V uničenem mavzoleju je pokopanih 47 oseb knežje rodbine in nekaj otrok. Leta 1965 je v neurju na streho kapele padlo drevo in zidovje je začelo zamakati. V župnišče je spomladi leta 1966 prišel Anton Žiberna (nekdaj logar pri družini Windisch-Graetz), ki je imel ključe kapele, in povedal župniku Stanku Debevcu, da je Skupščina Občine Postojna izdala odlok o rušenju objekta.
»Z župnikom Debevcem sem bil leta 1965 v Trstu pri Sv. Justu, tam je bil upokojeni Prošt Salvadori Aloysius in ta je obvestil kneza Windisch-Graetza o namenu rušitve objekta. Knez ni imel namena, da bi prišel v Planino, ker je imel slabe izkušnje, kot je razbrati tudi iz spodaj opisanega dogodka.«
V imenu družine je imel nagovor knez Hugo von Windisch-Graetz. FOTO: Ivo Žajdela
Spomeniško varstvo Nova Gorica se ni strinjalo z rušitvijo
»Knez Windisch-Graetz je imel na Notranjskem sedem žag. V Pivki in Ilirski Bistrici celo proizvodnjo lesenih plošč. Leta 1945 so ga tovariši vabili, naj pride v Pivko, da bi ponovno zagnali proizvodnjo lesenih plošč. Takrat je poslal v Pivko svojega brata in ga ni bilo več nazaj.
Spomeniško varstvo Nova Gorica se takrat ni strinjalo z rušitvijo. Pristali so na dogovor, da se kipi na objektu, mozaiki, oltar in nekaj kipov iz notranjosti prestavi v župnijsko cerkev v Planino, dokler se objekt ne obnovi.
Leta 1975 mi je pripovedoval Vinko Vidmar, ki je bil zaposlen v Komunalnem podjetju Logatec in je imel izpit za minerca, kako so prišli k njemu leta 1966, da bi ta objekt zaminiral, vendar je delo odklonil. Kapelo so porušili in zravnali z zemljo. Tam pa je župnik Debevec postavil lesen križ.«
Hugo von Windisch-Graetz se je zahvalil tudi planinskemu župniku Francu Mačku. FOTO: Ivo Žajdela
Zahvala kneza Huga von Windisch-Graetza
V imenu družine je imel nagovor knez Hugo von Windisch-Graetz (od marca 2009 je veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji). Zahvalil se je nadškofu mons. Speichu za mašo v spomin na prednike, pokopane v kripti pri dvorcu Haasberg, in tistim, ki so prispevali k izgradnji tega spomenika, projekta, ki je bil končno uresničen po več kot desetih letih po njegovi prošnji. Zahvalil se je tudi Matjažu Žigonu, vitezu velikega križa magistralne milosti malteškega viteškega reda in tajniku njihovega veleposlaništva v Sloveniji, Stojanu Matičiču s sodelavci, arhitektu Iztoku Čančuli s sodelavci, domačemu župniku Francu Mačku in župniji Planina ter prostovoljcem gasilskega društva Planina.
Del spomenika je tudi spominska plošča. FOTO: Ivo Žajdela
Da bi bil grad Haasberg obnovljen v sijaju svoje preteklosti
Dejal je, da se še vedno z nežnostjo spominja, ko mu je oče povedal, da je obiskoval osnovno šolo tukaj v Planini do tistega strašnega leta 1944, ko je bil Haasberg požgan in je bila njegova družina izgnana v Trst, od koder se ni nikoli vrnila. »Vojne prinašajo pokole, sovraštvo in uničenje, čemur smo žal ponovno priča v teh izjemno nevarnih časih. Vojne se dobivajo z ljubeznijo in odpuščanjem. Dodati moram še, da je nenavadno in boleče, da družina Windisch-Graetz, ki je v teh deželah živela več kot 900 let, ni bila sprejeta nazaj.
Nazadnje bi rad z vami delil svoje sanje, to je, videti grad Haasberg obnovljen v sijaju svoje preteklosti, kot dediščino človeštva. Želel bi videti svoje otroke in vnuke ponovno kot prebivalce Planine.«
Ruševine gradu Haasberg, nekoč kapela z grobnico, zdaj spomenik na tistem mestu, je sto metrov vstran, v gozdu. FOTO: Ivo Žajdela



