O povojnih zločinih v Logatcu se še danes ve razmeroma malo, čeprav je poleti 1990 revija Mladina razmeroma obširno, v štirih prispevkih, pisala o tej temi, ki je takrat zelo razburila nekatere še živeče akterje povojnega dogajanja. Revijo oziroma avtorja prispevkov so celo tožili.

Začetek prispevka Logaška klavnica v Mladini, 11. 7. 1990.

Sodno so preganjali novinarje, ne pa zločincev

Ker se v devetnajstih letih /prispevek sem pod naslovom Logaška klavnica objavil 1. oktobra 2009 v reviji Demokracija/ po prvih pisanjih ni v Logatcu v zvezi s povojnimi dogodki nič storilo (če izvzamemo ugotovitve občinske komisije za povojne pomore), ne bo odveč, če tej temi spet namenim nekaj pozornosti. Povzel bom pisanje v Mladini iz leta 1990, saj vse kaže, da večina takrat objavljenih podatkov drži, dodal pa bom tudi nova pričevanja. O tej temi pišem tudi zato, ker se je tudi v logaškem primeru zgodilo to, kar se v Sloveniji dogaja že ves čas po letu 1990. Na eni strani oblastniki zatrjujejo, da smo pravna država, v resnici pa so predmet sodnega pregona tisti, ki so na komunistične zločine opozorili ali so o njih pisali, popolnoma nedotaknjeni pa so ves ta čas ostali tisti, ki so zločine počeli ali pri njih kakorkoli sodelovali. Tudi v Mladininem primeru iz leta 1990 je bilo tako: tožili so oba novinarja in urednika, storilci pa so naprej nemoteno uživali pridobitve revolucije – na račun davkoplačevalskega denarja. Narobe svet torej.

Začetek prispevka Logaške krvavice v Mladini, 25. 7. 1990.

Slovenija ni ne demokratična, še manj pa pravna država

Čeprav so slovenski komunisti v obdobju 1941–1945, in tudi širše, v obdobju 1941–1990 storili mnoge zločine proti človečnosti, ki v svetovnem merilu spadajo med najhujše, kar se jih je zgodilo v 20. stoletju, ni za te zločine sodno odgovarjal prav nihče. Še več, ti zločini tudi zgodovinopisno niso raziskani. Razen redkih izjem so ves ta čas molčala tudi množična občila.

Zato naj še enkrat zelo jasno zapišem: Slovenija ni ne demokratična, še manj pa pravna država. Pri nas pravo sploh ne deluje, saj preganja le »majhne« delikvente, praktično vsi veliki hudodelci pa se prosto sprehajajo po Sloveniji, ne da bi jih organi pregona preiskovali in preganjali. Vsi brez izjeme pa uživajo privilegije iz preteklosti, med katerimi so tudi visoke borčevske pokojnine.

Začetek prispevka Mrak na očeh v Mladini, 8. 8. 1990.

Mladinini članki o pobojih v Logatcu leta 1945

Leta 1990 je Mladina objavila štiri prispevke, ki sta jih podpisala novinarja Miha Štamcar in Jani Sever. Prvi, objavljen 17. julija, je nosil naslov Logaška klavnica, naslednji pa Logaške krvavice (25. julija), Mrak na očeh (8. avgusta) in Slovenskih fantov grob (22. avgusta). V prvem sta avtorja pisala, da so se takoj po koncu vojne, v prvi polovici maja 1945, morali v Logatcu javiti vsi moški iz širšega območja Logatca. Prišli so iz Rovt, Smrečja, Šentjošta, Planine, Butajnove, Podlipe, Hotedršice, Žibrš in drugih krajev. Redki od njih so se vrnili domov. Večino so ubili neznano kje. Za vsako vas so določili »sodnika«, domačina, ki naj bi natančno vedel, kdo iz vasi je »kriv«. Za takšnega potem ni bilo milosti, umorili so ga.

Miha Štamcar in Jani Sever, Logaška klavnica, Mladina, 11. 7. 1990Miha Štamcar in Jani Sever, Logaške krvavice, Mladina, 25. 7. 1990

Miha Štamcar in Jani Sever, Mrak na očeh, Mladina, 8. 8. 1990Miha Štamcar in Jani Sever, Slovenskih fantov grob, Mladina, 22. 8. 1990

Ene so prepeljali v Šentvid, druge umorili na Logaškem

Kot navajajo članki v Mladini na osnovi veliko pričevanj, so moške v Logatcu razvrstili v tri skupine, ena, dve in tri. Tisti, ki so dobili številko ena, so s tem dobili smrtno »obsodbo«, ostali dve številki sta omogočali preživetje, dvojka prisilno delo, trojka začasno oprostitev, vendar se tudi to kasneje v nekaterih primerih ni uresničilo. Ene so poslali naprej v Ljubljano, kjer so končali večinoma v Škofovih zavodih v Šentvidu, od tam pa so jih večinoma prepeljali v Kočevje in ubili v Kočevskem rogu. Druge so umorili kar v Logatcu, in prav ti že vse od leta 1945 burijo mnoge Logačane in vse, ki so po vojni »izginili« potem, ko so se šli tja javit.

Začetek prispevka Slovenskih fantov grob v Mladini, 22. 8. 1990.

Šemonovo brezno za umorjene v Logatcu

Takoj po vojni je Logatcu zavladala t. i. partizanska komanda mesta Logatec, ki ji je načeloval Jože Jeršin. Moške, ki so se javili v Logatcu, so imeli zaprte v različnih stavbah v Dolenjem in Gorenjem Logatcu. Najhujši umori naj bi se dogajali v prostorih t. i. Korenčanove klavnice sredi Dolenjega Logatca. Tam naj bi ujetnike hudo mučili in na koncu dobesedno zaklali. Ponoči naj bi jih moral stari Korenčan z vozom voziti čez logaško polje do Šemonovega brezna, ki nosi ime po lastnikih zemljišča Šemonovih iz Logatca. To je moral storiti dvakrat na noč, takšnih noči pa naj bi bilo med dvanajst in štirinajst. Ko je voz pripeljal v bližino Šemonovega brezna, so tam trupla vojaki znosili po vzpetini do brezna in jih zmetali vanj.

Brezno so raziskali leta 1932. Takrat je bilo globoko 32 metrov. Pet metrov nad dnom se je odcepil stranski rov, ki se je razširil v smeri proti Logatcu. Leta 1968 so brezno znova raziskali jamarji in odkrili bistvene spremembe. V njem je bilo pet metrov nasutja, na vrhu pa polno neeksplodiranih min in ostalega streliva. Kakšna tri leta po vojni so se v brezno spustili domači fantje. Povedali so, da je v breznu polno človeških kosti, ven pa so prinesli celo človeško lobanjo. Komandant Jože Jeršin je bil poročen z Marijo, hčerko starega Korenčana.

Šemonovo brezno na koncu logaškega polja (6. maja 2007). FOTO: Ivo Žajdela

Brezno na Koševcu z ubitimi iz gradu v Gorenjem Logatcu

Drugo brezno s človeškimi kostmi je brezno na Koševcu, ki leži kakšna dva kilometra jugovzhodno od Gorenjega Logatca, v smeri Laz. Tja naj bi metali ubite, ki so jih imeli zaprte v gradu v Gorenjem Logatcu. V Mladini je o tem breznu pisalo: »Logaški jamar Andrej Mihevc nam je poleg Šemonovega brezna pokazal še brezno na Koševcu, ki je od Logatca oddaljeno kakšne tri kilometre, v katerem trupel niso kdo ve kako skrivali: v notranjosti jame so sicer s površja nametane skale, ki pa so bile tja vržene šele potem, ko so logaški jamarji na svojem prvem povojnem obisku jame leta 1962 odkrili, da je dno pokrito s človeškimi kostmi. Svojo najdbo so prijavili policiji, zaradi česar so morali večkrat na zaslišanja. Vendar so kosti v kotu dvorane na dnu jame še vedno vidne. Torej je mogoče, da so tudi te kosti del logaške zgodovine ali pa so bile prinesene od drugod. Sicer pa je bila jama od odkritja kosti do začetka sedemdesetih let zakrita z bruni in rušo, kar prav tako priča o tem, da nekaterim ni bilo vseeno, ali je jama odprta ali ne.«

Križ ob Šemonovem breznu je 6. maja 2007 blagoslovil kanonik Ivan Merlak. FOTO: Ivo Žajdela

Brezno na Koševcu

V zadnjem »logaškem« prispevku Slovenskih fantov grob (22. avgusta 1990) so o breznu na Koševcu ali o Andrejčkovem breznu, kot ga tudi imenujejo (po novejšem viru naj bi se brezno imenovalo Klobčarjevo brezno na Koševcu), zapisali: »Že leta 1950 je Roman Savnik vpisoval spremembe evidence jam za kataster, ker so bile notranjske jame prej vpisane v italijanski kataster. V zapisnik je pripisal opombo, da v jamo niso šli, ker so bila v letih od 1941 do 1945 tja vržena trupla. Leta 1960 naj bi policija izdala, da se jame očisti in zasuje. Leta 1964 so jamarji, ki so se hoteli spustiti v Koševnik, naleteli na razstreljen vhodni del. Izkušeni jamar dr. France Habe iz Postojne pravi, da se v jamo niso spuščali, ker se jim je zdelo prenevarno, sumili so namreč, da je tudi v notranjosti jame neaktiviran eksploziv. Po raznih pričevanjih argentinskih prič naj bi obstajalo še eno množično grobišče v jami v Zadlogu, vendar je opis lokacije tako nenatančen, da ni moč ugotoviti niti, ali gre za jamo v Zadlogu ali pa za tisto v Predgrižah; kakor koli že, obe sta neraziskani, vsaj kolikor je do zdaj znano. Vendar bi morda natančnejši pregled pokazal, ali imajo priče prav. Prav tako so vredne natančnejšega speleološkega pregleda tudi jame ob stari trasi proge proti Idriji. Večina očividcev namreč trdi, da so ujetnike iz Logatca gnali prek logaškega polja prav v smeri teh jam. Jame so manjše od prej opisanih in imajo primerno ožje vhode, vendar jih je precej, tako da bo to oteževalo delo jamarjev.«

Farne spominske plošče v Rovtah. Iz Rovt in širše okolice so se morali maja 1945 javljati moški v Logatcu. Tam so mnoge zadržali, jih poslali naprej v »obdelavo« (umor), nekatere pa so umorili v Logatcu in okolici. FOTO: Ivo Žajdela

Še dve grobišči

Neka priča je omenila še eno grobišče pri Logatcu: »Glavni krvnik pod Lovrenčevim klancem je bil Kobalov Šuštar iz Blekove vasi, ki je po mojem še živ, zdaj mora biti star že okoli devetdeset let. Videl sem pretepanje s kolci in krampi, ko sem se kasneje vrnil, sem videl v gozdu krvave krampe in kolce ter slabo zakopana trupla. Te dni sem hodil okoli in zdi se mi, da so morali kasneje navoziti zemljo in različne materiale, tako da so mesta zdaj skrita. Drugo morišče v Logatcu je bilo za poljem ob Marlekovi vahtnici, poleg bunkerja, kjer so imeli nekaj časa zaprte obsojence. Nekega dne so jih izpustili in jih mlatili do smrti, še prej so si morali sami izkopati grobove, v katere so jih potem zmagovalci zakopali po dva ali tri. Sicer pa bi rad srečal Jeršina, ki trdi, da se ni nič zgodilo, natančno mu bom pokazal, kje je stal on in kaj je počel in kje sem bil skrit jaz.« V Mladini so omenili še dve jami na Notranjskem, v katerih naj bi prav tako ležale kosti tistih, ki so jih ubili partizani. Gre za jamo Gradiščnico in brezno pri Juriščah pri Pivki.

Farne spominske plošče v Rovtah. Iz Rovt in širše okolice so se morali maja 1945 javljati moški v Logatcu, kjer so »izginili«.  FOTO: Ivo Žajdela

Korenčanovo brezno v središču Logatca

Toda poleg Šemonovega brezna in brezna na Koševcu naj bi člani »komande mesta Logatec« ujete ljudi metali tudi v kraško brezno, ki je bilo na območju Korenčanove klavnice v samem središču (Dolenjega) Logatca. Območje je namreč preluknjano s kraškimi brezni in prenekatera hiša naj bi bila postavljena nad takšnimi brezni, ki naj bi jih nekoč celo uporabljali za odmetavanje fekalij ter drugih odpadkov.

Pisanje o logaški klavnici v Mladini leta 1990 se je pravzaprav pričelo z objavo v rubriki pisem bralcev, kjer so 30. marca objavili pismo očitno anonimnega »Milana Turka« iz Logatca. Ta je v njem med drugim zapisal: »V večji mesariji oziroma klavnici sredi Logatca so vse po vrsti na grozovite načine klali in rezali kot prašiče. Odrešilnega strela ni bilo! S trupli so najprej napolnili kar kraški jašek na domačem klavniškem terenu, ko pa se je ta napolnil, so trupla odvažali v neko kraško jamo zunaj kraja. Ko so enkrat kasneje gradbeno prenavljali oz. podirali gospodarsko poslopje, se je slabo prikrit oz. zabetoniran pokrov jaška udrl. Zidarji, ki so videli, kaj je v jami, so morali pod zavezo strogega molka pokrov jaška obnoviti, seveda malo bolj zares, kot so to klavci naredili prvič.«

Dvorišče Korenčanove domačije v Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Pismo Jožetu Jeršinu, poveljniku »komande mesta Logatec«

V Mladini so leta 1990 citirali iz sicer anonimnega pisma, ki je bilo namenjeno Jožetu Jeršinu, omenjalo pa je tudi partizanskega »junaka« Rada Pehačka. Pismo je nosilo naslov Ali smo bili Logatčani kanibali. Na to vprašanje si je avtor odgovarjal: »Verjetno, da ja. Logatec je bil kontrabantarski kraj, vsi prvoborci, kakor se imenujete, ste se ukvarjali s tihotapstvom. Ko ste se umaknili v Žibrše, ste začeli medsebojno obračunavati in poravnavati stare račune. Za osvežitev spomina bi ti naštel nekaj primerov. Za sedem pobitih talcev v Horjulu se imajo družine zahvaliti generalu Pehačku, Nadi Doljakovi in njenemu ljubimcu italijanskemu oficirju. Pehačka so hoteli že takrat likvidirati, pa ga je Kardelj rešil. Pehaček je dal pobiti mnogo ljudi, potem pa je likvidatorje sam odstranil, ko so se mu uprli (primer Bončovih s cest). V Hrušici ste sekali les, ki ga je prodajal vaš agent iz Gorenje vasi, ker pa vas je ogoljufal pri denarju, ste ga v Ljubljani ubili, zločin pa naprtili Črni roki. Še in še bi ti lahko našteval, glede mesa pa sem prepričan, da smo ga jedli, saj se je Vinko iz Martinj Hriba hvalil, kako je klal ljudi in koliko je pri tem zaslužil.« Neokusnost glede mesa naj bi se nanašala na Vinka Kunca, po domače Jenkotovega Vinka, ki so ga kasneje zaklali v gostilni pri Tolazziju.

Pestra kariera Jožeta Jeršina

Pismo naj bi napisal nekdanji Jeršinov »sodelavec«. Skupaj naj bi ju leta 1946 na Tržaškem aretirali, ker sta tihotapila radijske sprejemnike in zlatnino preko razmejitvene črte. Ta sodelavec naj bi kasneje končal celo na Golem otoku, Jeršin se mu je očitno zelo zameril. Nasploh naj bi imel Jeršin pestro kariero. Doma naj bi bil iz Trebnjega na Dolenjskem, kjer naj bi bil celo pripadnik protipartizanskih vaških straž. Če je to res, potem je očitno kasneje naredil veliko preobrazbo, da je bil na koncu vojne že komandant »komande mesta Logatec« in je po mnogih pričevanjih vodil organizacijo množičnih pomorov civilnega prebivalstva v Logatcu. Spreobrnjenci so večkrat najbolj zagrizeni pripadniki nove »politike«, ki se ji pridružijo. Kot že omenjeno, pa naj bi kariero po morilski pomladi 1945 nadaljeval v tihotapstvu.

Ivo Žajdela, Logaška klavnica, Demokracija, 1. 10. 2009

Petra Janša, Logatec, Demokracija, 5. 4. 2007Nadaljevanje v: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [2]

1/10