Marija Gasser iz Železnikov je raziskovalka Selške doline, publicistka ter avtorica vrste prispevkov in knjig. Leta 2005 je izdala knjigo Življenje in delo Ivana Tuška, leta 2015 Vasi pod Ratitovcem, leta 2017 je bila soavtorica knjige Kar tresla se je od lepote, leta 2025 je napisala knjigo Tri desetke Selške doline, o partizanskem uničevanju cerkva v Selški dolini. Prve dni leta je predstavila svojo novo knjigo Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja, o okoliščinah umora dveh duhovnikov, Filipa Terčelja in Franca Krašne 7. januarja 1946 pod Davčo. Sicer pa je bila učiteljica številnih generacij otrok v Železnikih. Naj posebej poudarim, da je Marija Gasser v zadnjih desetih letih zbrala največ pričevanj ter napisala največ prispevkov o komunističnih zločinih na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej.

Marija Gasser pred spominsko ploščo domačinom, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti, pritrjena je na župnijski cerkvi v Sorici. Foto: Ivo Žajdela

Zakaj in kako ste se lotili Filipa Terčelja? Kdaj ste se prvič srečali z njegovo zgodbo?

S primerom Filip Terčelj sem se srečala že v otroštvu. Od očeta sem večkrat slišala, da so v Davči ubili dva duhovna. Mama pa je bila zaskrbljena, češ naj ne govori o tem, saj smo bili trije otroci. Tako sem že kot otrok vedela, da so nekje v Davči ubili dva duhovnika. Dosti drugega pa ne, nisem vedela za katera duhovnika gre. Kasneje sem slišala za nekatere mučitelje, saj se je govorilo ob njihovih samomorih. O Filipu Terčelju in Francu Krašni sem po letu 2010 izvedela od domačinov, ki so mi pripovedovali o svojem otroštvu v vaseh pod Ratitovcem. Potem je sledilo srečanje z Bogdanom Vidmarjem, ki me je povabil na drugi simpozij o Terčelju leta 2014. Do izida knjige Vasi pod Ratitovcem skozi čas nisem bila seznanjena z drugo zgodbo o Filipu Terčelju, ki so jo po letu 2000 začeli širiti v Davči. V tej knjigi sem poleg pokrajine kulture ter jezika v teh vaseh izpostavila »izginule« /leta 1945 umorjene/ može in izgnance /konec leta 1945 v Avstrijo/, in ob tem ugotovila povezanost Filipa Terčelja in Franca Krašne s temi dogodki.

Po odkritju spominske plošče v Sorici leta 2015 in izidu knjige Vasi pod Ratitovcem skozi čas isto leto so se začel razprtije zaradi določenih tem v knjigi, čeprav je bila v knjigi o tem le petina vsebine o drugi svetovni vojni in po njej. Le dotaknila sem se problematik umora Filipa Terčelja, »izginulih«, izgnancev in druge svetovne vojne, vendar je tudi to bilo za nekatere nezaslišano. Knjiga je bila lepo sprejeta, a po drugi strani so se začela nasprotovanja. Prepričevali so me najprej zlepa, da prekličem objavljeno, me ustrahovali, dobivala sem pisma z »neprijetno« vsebino, blatili so moje ime ... Psihične pritiske name so izvajali do decembra 2022, lani ob izidu zbornika o simpoziju pa so mi sporočili, da je dobro, da nisem več v šoli, ker bi šele zdaj videla ...

S kakšnimi težavami ste se srečevali pri temi umora obeh duhovnikov pod Davčo januarja 1946? Kdo vam je največ pomagal?

Najprej je bilo zaradi nasprotovanj treba poiskati dokaze, da to, kar sem napisala v knjigi, drži. Ob tem sem spoznavala tudi veličino Filipa Terčelja, domoljuba, kulturnika, velikega sina slovenskega naroda. Iskala sem in iskala ter ugotavljala, da imam prav. Ljudje so o duhovnikih sprva zelo malo povedali, ker so se bali, a izvedela sem veliko drugih zgodb. Prvo leto sem nabrala res veliko pričevanj in danes ugotavljam, da so to življenjske zgodbe ljudi iz socialnega dna, za katere je Terčelj živel. Tako sem začela zgodbe iz polpretekle zgodovine tudi objavljati, s čimer sem si povzročila precej dodatnih težav, kar je pomenilo tudi delno izključenost iz družbe oziroma okolja.

Ukvarjate se s specifično oziroma občutljivo problematiko, kar je za nekatere kljub demokraciji problematično. 

Dokler nekateri ne prenesejo drugega pogleda, da bi prišel med ljudi, bo tako. Poleg tega so nekateri še vedno prestrašeni in ne sprejemajo resnice. Na primer, ne razumeti narobe: Že deset let objavljam, pa me niso v Selški dolini še nikoli nikamor povabili, da bi predstavila svoja dela. Tak je tudi odnos do polpretekle zgodovine, o kateri večina ljudi ničesar ne ve oziroma noče vedeti.

Največ so mi pomagali pričevalci, preprosti ljudje, v zvezi s Filipom Terčeljem pa Bogdan Vidmar, sam pa je s tem našel tudi pot do pričevalcev, ki še niso bili slišani. Pomoč sem dobila predvsem zunaj naše doline, spoznala sem čudovite ljudi, ki mi svetujejo in so naklonjeni resnici, pa tudi strokovno usposobljeni, in tudi brezplačno veliko naredijo za to, da so prispevki objavljeni. Leta 2021 sem začela objavljati v reviji Zaveza. Vsi ti prispevki so brez honorarja, prav tako v selškem zborniku Železne niti, čeprav je s raziskovanjem kar precej stroškov.

Kako je vaše delo potekalo? 

Že dolgo sva se z Bogdanom Vidmarjem menila, da Terčelja na 80. obletnico ne smemo pozabiti. Že leta 2024, ko je bil že bolan, je napisal predgovor za to mojo knjigo o Terčelju glede na prebrano besedilo. Pričevanja so prihajala do konca zaključka knjige in še vedno prihajajo. Vseh v knjigo nisem vključila. Knjiga o Terčelju je timsko delo, vezni člen je bil Bogdan Vidmar, preko njega sem spoznala Ines Cergol, preko nje pa oblikovalca knjige Lucijana Bratuša, večkrat sem se obrnila na Ivana Albrehta, avtorja knjige o Terčelju.

Pri zadnjih dveh knjigah je bilo tudi zaradi občutljive problematike opravljeno veliko delo urednice Ines Cergol: kaj objaviti, kako povedati o teh strašnih dogodkih, kaj konkretno, da bodo ljudje razumeli, kako urediti, da bo vsebina tekla tekoče in kronološko ... Treba je bilo še marsikaj poiskati oziroma preveriti. Knjigo o Filipu Terčelju je oblikoval Lucijan Bratuš, ki si je tudi ogledal naše kraje, da si je lažje predstavljal zadnjo pot duhovnikov in svetoval tudi pri vsebini.

Govor Bogdana Vidmarja v Sorici ob postavitvi spominske plošče domačinom, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti, pritrjena je na župnijski cerkvi v Sorici, 6. 9. 2015. Foto: Ivo Žajdela

Bogdan Vidmar je bil Terčeljev rojak, vicepostulator za Terčeljevo beatifikacijo in človek z izredno voljo ter željo za odkrivanje resnice. Napisal je tudi uvod v vaši knjigi.

Moje znanstvo z duhovnikom Bogdanom Vidmarjem, raziskovalcem, ki je bil v marsičem Terčeljev dedič, se je začelo s srečanjem v središču vasi v Spodnjih Danjah, pri koritu, ko je jeseni 2013 v naši dolini poizvedoval po informacijah o Filipu Terčelju in Francu Krašni. Vidmarja nisem poznala, nisem vedela, da je duhovnik. V pogovoru pa sem mu razkrila, kaj o umoru Terčelja in Franca Krašne govorijo starejši na soriškem, v Spodnjih Danjah, ki pa se niso upali izpostavljati. Povedala sem mu tudi zgodbo o Danjarjih, ko je po vojni »izginil« moški del populacije, o izgonu ljudi, med njimi dojenčkov, otrok, mater – vdov, starcev, ter kakšno je bilo prizadevanje obeh ubitih duhovnikov, da bi se ljudje vrnili na svoje domove. Roke in rame so se mu povesile. Bil je zgrožen. Sprva je verjel zgodbi, ki so mu jo pripovedovali na davškem.

Dodatno je bil razočaran ob obisku domačinke, ki ni želela ničesar povedati. Povedala sem mu, da je to pri nas normalno. Vedno me je opozarjal na stvari, na katere nisem bila pozorna. Že ob prvem srečanju je opazil tudi neko posebnost na vratih Rehtarjeve hiše, kjer je v les vdelana intarzija Salomonovega vozla, mozaični geometrični vzorec, številke 1886, znak za Sveto pismo iz časa okoli 3. stoletja po Kristusu.

Vidmar se je v Selško dolino pogosto vračal in vas leta 2014 povabil k sodelovanju na simpoziju o Terčelju v Ajdovščini. 

Po simpoziju se je proces za Terčelja ustavil. Zakaj, ne vemo? Izgovor je bil, da zaradi nesoglasij v lokalnem prostoru. Dejavno se je vključil v priprave za postavitev spominske plošče v Sorici, ki smo jo postavili in blagoslovili 6. septembra 2015.

Bil je zgrožen, ko je leta 2017 srečal nekega domačina s puško v roki in grozečim spraševanjem, kdo da je in kaj počne tam. Po tistem dogodku je prišel k nam obupan, prepaden in je dejal: Marija, kako ti to zdržiš? Dogodek sem opisala v tej knjigi /str. 104/ in obširneje v Zavezi. Zdelo se mu je, da živi v Terčeljevem času, da so take razmere, kot po vojni. Nam se je zdelo, ker smo tu doma, kar »normalno«, ampak ljudje, ki prihajajo v Selško dolino, vidijo to kot neko posebnost, neki relikt iz preteklosti, ki se ne neha. Nekaj, kar je nenormalno, nemoralno, sprejmeš kot normalno in moralno. Tudi Ivan Albreht mi je dejal, da takega nasprotovanja, kot ga je doživel ob predstavitvi svoje knjige o Terčelju leta 2017 v Selški dolini, ni doživel nikjer.

Bogdan Vidmar je veliko vedel o Terčelju, o Davči in Selški dolini. 

Terčeljevo življenje in delo je poglobljeno raziskoval. Sproti, ko sem raziskovala, sem ga seznanjala, kaj sem odkrila oziroma izvedela. Potem je pri oblikovanju knjige z nama z urednico ves čas sodeloval preko telefona, e-pošte in z obiski. Še zadnji dan, ko sem bila pri njem, je želel vedeti ali bo knjiga nastala ali ne?

Z Bogdanom Vidmarjem sva sodelovala do konca, prepustil mi je korespondenco, povedal za nov arhiv. Bogdan je bil na neki način grobo zaustavljen, na poti svojega raziskovanja, in imel je veliko željo, da ga kdo izpelje. To njegovo delo nadaljujem z njegovo pomočjo. Bogdanova rak rana je bil Terčelj in nepokopani ubiti. Do konca je naročal, da Terčelja ne smemo prepustiti pozabi, in seveda, da bi pripomogli k obnovitvi postopka za beatifikacijo. Bil je popolnoma predan svojemu poklicu in resnici.

Predstavitev knjige Marije Gasser Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja v župnijski cerkvi sv. Antona v Železnikih 3. januarja 2026: Marija Gasser, Ines Cergol in Lucijan Bratuš. Foto: Ivo Žajdela

Kaj lahko poveste o pričevalcih in njihovih pričevanjih? Uspeli ste jih pridobiti zelo veliko, kar pa nikakor ni bilo lahko delo.

Brez pričevalcev teh objavljenih zgodb ne bi bilo. Sama sem ustna pričevanja o umoru obeh duhovnikov začela zbirati leta 2013 na Soriškem, glavnino pričevanj sem zbrala v letih od 2014 do 2019, nekatera pa sem pridobila še tik pred objavo te knjige, in ni konca. Pričevalci so veliko jokali, pripovedujejo o izgubljenem otroštvu. Radi so se o tem pogovarjali, samo o tem.

Z njimi se lahko pogovarja le domačin, ki pozna to okolje. Včasih sem mislila, da nekatere stvari ne morejo biti resnične, da ne morejo biti tako krute, dokler leta 2022, popolnoma po naključju, nisem našla večjega števila dokumentov, kjer je zapisano, da te krute zgodbe držijo.

Včasih se mi je zgodilo, da so stik s pričevalcem preprečili njihovi odrasli otroci. Čez 380 pričevalcev imam in pri vsakem naredim tudi zapiske. K vsakemu je treba iti večkrat, da se odpre in tudi zato, da preverim, ali drugič pove isto. Večina jih pove isto. Bali so se tudi zame. Toda velikokrat sem prišla, da sem potolažila njih. Po pogovoru jim je odleglo. Ljudje se še vedno bojijo pričevati. Povedo še, a ko jih vprašam, če lahko njihovo pričevanje objavim, to odklonijo. Tudi oni so izpostavljeni žalitvam, veliko poguma je potrebnega, da se izpostavijo.

Katera pričevanja v knjigi so tista, ki bi jih izpostavili? 

Nova pričevanja. Vsako pričevanje ali dokument, ki je objavljen, ponuja razmislek. Na primer pismo škofa Antona Vovka vladi RS pol leta po umoru duhovnikov Terčelja in Krašne, hotel je tudi pojasnilo o »izginulih« duhovnikih, ki jih ni bilo več. V pismu sem našla tudi rojaka iz Sorice, Franca Fröhlicha, brata Valentina Fröhlicha, ki je »baje« srečal duhovnika na zadnji poti, z domnevnima morilcema. Bili so hudi časi. Nihče se po vojni ni upal upirati oblasti. Škof Vovk se je zagotovo prepričal, preden je poslal pismo. Pismo popolnoma ustreza pričevalcem. Škofa Vovka so zaslišali in o tem je delal tudi svoje zapise, ki so objavljeni. Škof Vovk se me je močno dotaknil, napisala sem obširen prispevek o tem, kako so mu stregli po življenju v Selški dolini. Dobro, da Selška dolina ne nosi tudi tega bremena.

Pomembna vprašanja postavljajo izginotje dokumentov. 

Veliko je o Terčelju zapisanega, a še veliko neodkritega. Izginili so vsi ključni dokumenti iz župnijskih arhivov v Sorici, Zalem Logu in Železnikih. Prav tako je izginil dnevnik Franca Krašne. Krašno so precej oblatili v partizanski literaturi s strani Frančka Sajeta (Belogardizem, 1951, str. 567). Prav tako Antona Šinkarja, duhovnika iz Selc, ki so ga »obsodili« na »kočevskem procesu« in oblatili. V nekrologu duhovnika Ivana Skvarča, ki je bil naslednik Krašne v Sorici, je zapisano, da je napisal obsežno avtobiografijo, a je ni najti. Tudi ko sem življenje Terčelja raziskovala v arhivu, sem ugotovila, da posameznih dokumentov ni, čeprav so zavedeni.

Spominska prireditev ob 80. obletnici nasilne smrti Filipa Terčelja v konkatedrali v Novi Gorici 7. januarja 2026: Renato Podbersič, Ivan Albreht, Marija Gasser in Jože Možina. Foto: Ivo Žajdela

Zakaj želite, da se začne postopek za svetništvo Filipa Terčelja?

Menim, da ni bistveno po kateri poti sta Terčelj in Krašna hodila v trenutku aretacije, ali sta bila aretirana 6. ali 7. januarja 1946, pri kateri domačiji sta opravila zadnji obisk, kdaj, ob kateri uri in v kateri cerkvi sta darovala zadnjo mašo, kdaj sta bili njuni trupli prekopani ... Vse to je sicer zanimivo, a za proces beatifikacije, za katerega se nekateri goreče prizadevamo, ni bistveno. Mučili in umorili so ju, ker sta hotela rešiti svoje ljudi.

Delo Filipa Terčelj je neprecenljivo, vse svoje delo in življenje je posvetil skrbi za vero in ljudi. Zaradi svojega verskega prepričanja in delovanja so ga mučili in zverinsko umorili. Tik pred smrtjo se je moral soočiti z bedo, revščino travmatiziranih prebivalcev na soriškem in davškem. Skupaj s Krašno sta se zavzela, da bi vrnili nasilno odgnane može izpod Ratitovca na koncu vojne, in da bi se lahko vrnili v adventu 1945 na Koroško izgnani domačini.

Bogdan Vidmar je dejal: Terčelj je slovenska Antigona. Delo Filipa Terčelja je neprecenljivo. Celo življenje je bil pričevalec za malega človeka, za vero za Boga. V spremni besedi je Ines Cergol zapisala: »Njegovim mučiteljem je ostalo najbolj v spominu to, da je pred svojo smrtjo zanje molil.« Ob smrti je bil pričevalec, molil je za mučitelje, kar jih je grozno razjezilo. Nekateri na ljubezen odreagirajo s sovraštvom, ker je ljubezen prevelika, ne znajo biti ponižni, ljubezni ne znajo videti, jo sovražijo.

Terčelj je genialno doumel, da je družina prva zibelka kulture, iz katere zori naša družba. Terčeljev nauk je, da družina rešuje narod. Vsi brezbožni totalitarizmi pa bi vero in družino uničili ter s tem našli moč do src ljudi.

Kot ste povedali na predstavitvi knjige v Železnikih, ste pričevanja ljudi pridobivali vse do konca oblikovanja knjige, pa tudi še potem, ko je bila knjiga že zaključena. Verjetno boste morali kar nadaljevati s tem svojim poslanstvom. Bo resnica zmagala?

Resnica bo prišla na dan. Resnica je kot seme in seme vzkali. Čeprav do tja, kamor je vredno priti, ne vodi nobena bližnjica. In to takrat, ko se bo družba nehala deliti in ko bodo imeli ustanove v rokah ljudje, ki so resnici naklonjeni, in ne ljudje, ki ji niso.

V božičnem času se me je najbolj dotaknila božična poslanica celjskega škofa Maksimiljana Matjaža: Veselo oznanilo Božiča, Ne bojte se! Odmeva že 2000 let in vedno znova prižiga luč upanja – tema Luči ni in ne bo nikoli premagala. Po krščanskem prepričanju na svetu, v vsakem izmed nas, poteka boj med dobrim in zlom. Boj med dobrim in zlim poteka tudi v našem odnosu do preteklosti.

1/6