Kje so bili v adventu leta 1945, v pričakovanju božiča, dobrota, toplina, duh po kadilu, po kruhu? Na ta praznik ljudje govorijo o miru. O njem sporoča Bog v tej noči, oznanja dobroto ljudi in mir. Mir je bil v povojnem času, leta 1945, le velika iluzija. Enako misel na dom, domovino, očeta, mater, toplino doma, kulturo. Bil je kruti mir in mir brez duše. Vse bistveno se namreč začne tu. Nostalgična sreča se je mnogim spreminjala v obup, žalost in strah. Še naprej je vrelo nasilje nad nemočnimi. Človeka, to, kakšen človek je po srcu, najbolje spoznaš, ko ima moč. Ko ima moč, vlada. Takrat se pokažejo njegove prave lastnosti: kdo je, koliko ima posluha za malega človeka, njegove stiske, revščino, kako mehko zna določene stvari oziroma dejanja uravnotežiti.

Marija Gasser, avtorica prispevka, ob spominski plošči umorjenim na cerkvi v Sorici (9. 11. 2025). Foto: Ivo Žajdela

Leta 1945 sta v Selški dolini vladala strah in trepet

Božič leta 1945, v »zlati svobodi«, je bil v Selški dolini strah in trepet za veliko ljudi, družin iz Spodnjih Danj, Sorice, Torke, Davče in Zalega Loga. Vladala sta mraz in strah v duši. Kaj so jim storili otroci? Kaj so bili krivi otroci, matere in starčki? Miroslav Košuta je v delu Mornar na kozi (Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016, str. 98) zapisal: »In vendar je otrokova sreča v tem, da se še zdaleč ne zaveda vesoljne groze, ki ga obdaja.« Ljudje so iskreno veseli, če kaj o tem zapišem. Izjemne duševne napore je vsak reševal na svoj način. Nekaterim je uspelo, nekaterim ne.

Metode Udbe so bile enake gestapovskim

Alojz Žumer je v avtobiografiji Minula leta (2012, str. 41) zapisal: »Nad vsem dogajanjem pa je bedela vsemogočna Udba, ki je izvajala aretacije neposlušnih in tudi deportacije celih vasi (Danje, Ravne). Njene metode so bile enake gestapovskim. Razlikovali so se le tako, da so gestapovci nosili črne gumirane plašče, udbovci pa enake, le da so bili usnjeni. Ti zadnji so imeli svoje trgovine, kjer je bilo vsega na pretek, od hrane do oblek, kar je bilo seveda rekvirirano (po domače nakradeno) pri predvojnih 'buržujih'. Še bi lahko opisoval tragične neumnosti, ki so se dogajale.«

Dragocene fotografije Marija Gasser

Marija Gasser (1925–2017) je zadnje desetletje preživljala v domu starostnikov v Podbrdu. Zaradi napredovale bolezni ni bila več sposobna živeti sama in ničesar ni mogla več postoriti zase, a vendar so bile edino, kar je vzela s seboj, seveda brez naše vednosti, dragocene fotografije, spomini na mladost iz taborišča leta 1945 (videli jih bomo v nadaljevanju). Še nadaljnjih deset let jih je skrivala.

Po njeni smrti smo pri njej našli denarnico z dragocenimi fotografijami, ki jih prej nismo nikoli videli. Bile so njene, spomin na nekaj izjemnega, trpkega v njenem življenju. Kako se je zaobljubila, da je za vedno obmolknila? Mogoče je bil molk obljuba za preživetje? Izgnanstvo jo je tako izjemno močno zaznamovalo, da o tem ni nikoli spregovorila. Žal šele danes razumem psihozo, stisko, strah, zažrt v vsako poro njenih celic, njen nemir. To je še en dokaz posejanega strahu. To so posebne psihične obremenitve, genski zapis, za katere ne vemo, kako močan vpliv imajo na človeka, kako ostro zadevajo v našo podzavest in kako so vnesene v našo bit.

Zakaj skrivajo krivdo brez krivde

Ponižanje teh ljudi je bilo tako neizmerno veliko in težko, da o tem le težko spregovorijo. Domačini se dobesedno sramujejo svoje zgodbe, ker imajo močno vcepljen občutek krivde. Vcepljena je bila s poniževanji, zaničevanji, strahom, zato ljudje še danes svoje trpljenje raje skrivajo. Skrivajo krivdo brez krivde. Tudi molk je znak strahu pred nasiljem. Prepovedano je bilo in je žalovati. Žalovanje pomeni sprejeti nekaj, česar se ne da spremeniti. To je dolg do pokojnega in žalujočega. Slovenskemu narodu se ta praznina, tesnoba nedvomno pozna. Vendar ko privrejo spomini na zgodovinsko preteklost, jih ni možno ustaviti. Narava sama poskrbi za to. Te rane pa se prav s pogovori, zapisi odpirajo, čistijo in zdravijo.

Markeljcovo družino so izgnali s trinajstimi otroki

/Avtorico prispevka je 21. 12. 2025 Ivo Žajdela med urejanjem za objavo na spletni strani družine vprašal, kdo je bila omenjena Marija Gasser, odgovorila je naslednje/: Marija Gasser je bila moja tašča. Bila je najstarejša hči v Markeljcovi družini iz Spodnjih Danj. Po vojni so jih izgnali na Koroško, kje se jim je rodil najmlajši Niko. Kejžarjevo – Markeljcovo družino so izgnali s trinajstimi otroki. Sina Franca so mobilizirali v nemško vojsko in se ni vrnil, sin Niko (1946–2004), se je rodil v logorju, kot so govorili, to je v taborišču v Judenburgu, kot petnajsti v družini. V njihovo hišo so se vselili sosedje, oče ni mogel pozabiti sovaščana, ki je nosil njegov klobuk.

Tašča je imela hude težave z duševnim zdravjem, težko je bilo živeti z njo. Zelo se je bala, ni dovolila, da bi se karkoli pogovarjali. Ničesar ni povedala. Razumela sem jo šele, ko smo po njeni smrti našli fotografije, ki jih bom objavila v tem besedilu. Včasih je povedala: »sma ble seljene«. Zakaj in kako, ni povedala. Nekoč je omenila, da bi rada šla na Koroško, sama z možem, njenim sinom Francetom (mene ni sprejela, čeprav sem zelo dolgo skrbela zanjo, imela pa je, kar mi veliko pomeni, rada moje otroke). Nimam pravice, da jo obsojam, ti ljudje so izjemno veliko pretrpeli. Pred enim mesecem sem obiskala njeno 88-letno sestro, ki je sicer še nekaj povedala, a z groznim strahom. Te travme so vsajene in jih bo potrebno pozdraviti. Imam kar probleme, da sem vse našla.

Pogled na Sorico, kamor so spadale vasi pod Ratitovcem. Foto: Ivo Žajdela

Če ne smem ničesar povedati, potem to nisem več jaz

Jožica Šubic (1932–2019) mi je dejala: »Če ne smem ničesar povedati, ničesar reči, če moram povedati, da sem drugim všeč, potem to nisem več jaz.«

Mehmedalija Alič je v spominih Nihče (Cankarjeva založba 2013, str. 108) zapisal: »Od krvnikov se pričakuje, da bodo za zločine odgovarjali. Od tistih, ki trpijo pa se pričakuje, da molčijo. Če je moj greh grešiti, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja.«

Pričevanja le delno osvetljujejo tisti čas

Marija Ovijač (1935), begunka iz Trboj, mi je povedala: »Zgodbe teh ljudi iz Danj so tako hude, tako nepozabne, da jih nismo pozabili niti drugi izgnanci in begunci iz drugih krajev. Takrat smo to občutili tudi drugi otroci. Stara sem bila enajst let, pa sem to vedela.«

Pričevanja le delno osvetljujejo tisti čas. Med njimi so bili dojenčki, starejši in bolni. Alojz Žumer (1932) mi je 29. 11. 2020 po e-pošti napisal: »Vedeli smo o njih le to, da je povojna oblast pobrala družine iz teh vasi in jih vlekla na Ljubelj, kjer so jih pognali preko meje. Živeli so zelo osamljeno in imeli celo svojo govorico, ki je bila nekakšna mešanica slovenščine in nemščine. Spominjam se, da so se ljudje po dolini norčevali iz njihovega jezika tako, da so pripovedovali da pravijo 'lisica po koruz laufen, rep pokonc tragen' in Andreas primn golidn, pod jez trogen, cvaj cunen ob skalo klofen.«

Vsak ima pravico do svobode mišljenja in izražanja

Svoboda govora in mišljenja je zapisana v 19. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo sprejeli leta 1948: »Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.«

https://www.casnik.si/svoboda-govora/: »Vsebujeta jo tudi 9. in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994). 9. člen obravnava svobodo mišljenja, vesti in vere, predvsem kar se tiče svetovnega in političnega nazora, 10. člen pa svobodo govora, kar pomeni, da ima vsak subjektivno pravico izražati in razširjati svoje mnenje v besedi, sliki in pisavi. Svobodo izražanja in mišljenja je potrebno zagovarjati vedno in povsod, predvsem pa tudi, kadar izraženo mnenje ne ustreza lastnemu mišljenju.«

Pripovedujejo tudi tisti, ki do zdaj niso smeli pripovedovati

Bila sta dva sloja ljudi in sta še danes. Danes nekateri ne morejo sprejeti, da pripovedujejo tudi tisti, ki do zdaj niso smeli pripovedovati. Posebno starejši še vedno doživljajo hude travme, ko o tem samo pripovedujejo, zato na njihovo željo imen še nisem objavila. Strah je še danes tako velik, da si nekateri ne upajo spregovoriti. Večinoma pa ljudje želijo, da se njihova zgodba zapiše in da tako ostane.

Pripovedi so težko berljive. Najbolj težke stvari sem črtala in jih za nekaj časa še shranila v arhiv. Nasilje pa v današnjem času doživljamo tudi tisti, ki o tem pišemo, čeprav je o tem obdobju napisano izjemno veliko dobre in verodostojne literature.

Vasi pod Ratitovcem, kjer so komunisti nad prebivalci uprizarjali strašno nasilje, z umori in izgoni v Avstrijo. Pogled na Spodnje Danje, zadaj za hribom je skrita Sorica. Foto: Ivo Žajdela

V zadnjem času sem doživela veliko psihičnega in celo fizičnega nasilja

V zadnjem času sem doživela veliko psihičnega in celo fizičnega nasilja, vzvišenosti, podtikanj, pritiskov onih, ki razmišljajo »pravilno«. Laži, grožnje, podtikanja, izločanje s perfidnimi, premetenimi, zahrbtnimi izgovori. Opravičil se mi ni še nihče, nihče me ni niti vprašal za moje mnenje. Merila niso za vse enaka. Spoznala sem, kdo napada, kdo je le prilagodljivec in te ne podpre. Nekateri »uradni zgodovinarji« zavajajo, radi bi zakrili dogodke, zato jih zanima le, koliko ljudje vedo. Potem zgodovino temu prilagodijo in povedo »uradno verzijo«. Nekateri želijo, da bi ljudje razmišljali le tako, kot je treba razmišljati, govorili, kar je želeno slišati. Ugotavljam tudi, da ljudje ne berejo in ne bo jih veliko, ki bodo to prebrali.

Naslednja generacija želi, da bi bilo to pozabljeno

Jernej Hudolin (1961) mi je povedal: »To je živa zadeva. Naslednja generacija želi, da bi bilo to pozabljeno. Če bi bil drugače vzgojen, bi temu kontriral. To je normalna reakcija na zapis. Prišel bo čas, ko se bodo te stvari zgodovinsko tehtale, ko se bo to ovrednotilo. Nič ne bo prineslo nazaj, bo le zadoščenje in vedenje. Zgodovino pišejo zmagovalci, na konju. Ljudje, ki nasprotujejo, so produkt tega sistema. To jim gre v nos. Najraje bi pozabili. Živeli so v tistem. To so bili nadljudje. To ljudje hitro postanejo, če imajo možnost, privilegije, imajo službe, sama žlahta. Težko je živeti s temi zločini. To se prenaša, deduje. Nihče se še ni ubadal s tem, da bi te stvari v Selški dolini zbrali.«

Zakaj se še danes tako močno nekateri priklepajo na komunizem

Zakaj sem namenila nekaj besed tudi tej obletnici, grozljivim dogodkom leta 1945 v gornji Selški dolini? Obletnica druge svetovne vojne je tako veličasten dogodek, da ga je treba praznovati. Praznujemo ga lahko tudi tako, da povemo in brez sovraštva prikažemo tudi drugo, zamolčano plat.

Kako obsojamo nacizem, fašizem, fanatizem totalitarističnih ideologij, uničevanje narodov, odnos do čiste arijske rase, uničevanje Židov? Kaj pa je s komunizmom? Mar ni to isto? Izgnali so ljudi, ki so nosili nemške priimke. Zakaj se še danes tako močno priklepamo na komunizem, ko vemo, koliko uničujočega gorja je prinesel med slovenski narod?

Nemci so po načrtu izgnali slovensko inteligenco, da so lažje ponemčevali. Partizani pa so že med vojno »odstranjevali« vse, ki niso sprejeli njihove ideologije. Mnogi niso bili zmožni sprejeti njihovih ukazov. Ubijali so lasten narod. Kdor se ni strinjal z njihovo ideologijo, kogar niso mogli preobraziti, so umorili. Po vojni, v svobodi, so izgnali veliko družin iz Selške doline.

Nasilje, ki ga sejejo privilegirani potomci s premoženjem

Upam, da bodo ob 76. obletnici konca druge svetovne vojne /napisano je bilo leta 2021/ pisali bolj objektivno, raziskovalno. Ne želim si več protislovnih navedb, pristranskega podajanja zgodovinskih dogodkov, domnev, razločevanj na prave in neprave. Treba je vedeti, da si ljudje še niso opomogli, niti demografsko. Želim si realen pogled, da bi upali povedati, zapisati in da zato ne bi še danes doživljali nasilja, ki ga sejejo privilegirani potomci s premoženjem, ki so jim ga pridobili starši oziroma stari starši. V veliki želji, da po tolikih letih ne bi več brali povzetkov iz sistemske, partizanske literature. Kaj danes ob poplavi literature, gradiva, arhivskega materiala še ni jasno? Kakšno nostalgijo po domačem razkrivajo dnevniki ljudi, ki so se morali umakniti in si za vedno ustvariti dom na tujem? Kakšna je njihova nostalgija, po domu, družini, domovini ...? Koliko tegobe, grenkobe, duševnih stisk so v tujini okusili sleherni dan?

V Dražgošah so jim uničili vse ...

V Dražgošah so jim uničili vse: kulturo, arhive, listine, dokumente, fotografije, spominske predmete, knjige, spomin, vse, kar je zaznamovalo bistvo vaščanov. Kaj proslavljajo v Dražgošah? Kaj je ljudem, da tega ne razumejo, kljub vsem zapisom resnice? Domačin Peter Polajnar (1928) mi je povedal: »Mi smo hodili v Dražgoše, bilo je obvezno. Prebivalka Dražgoš nam je dejala, kaj hodimo gor, kakšna proslava, mi ne proslavljamo, mi žalujemo. Podobno je leta 2015 napisal Zvonko Kokalj v knjigi Mladost ob Rupnikovi liniji.«

Pogled na Ratitovec in vasmi pod njim s smučišča nad Cerknim. Foto: Ivo Žajdela

Peter Polajnar, eden najboljših poznavalcev zgodovine Selške doline

Podajam pogled Petra Polajnarja (1928), enega najboljših poznavalcev zgodovine Selške doline, na drugo svetovno vojno, na eno izmed najhujših tragedij, ki je s svojim nasiljem trajala več kot pol stoletja (pisni in ustni vir, pogovor z njim 19. 2. 2020: »Selška dolina je bila izrazito proletarska. Pri tem so najbolj izstopali Železniki. Proletariat so bili večinoma hlapci in dekle. Redne stalne zaposlitve je bilo izredno malo in zato tudi ne pogojev za kakršno koli delavsko druženje. Nekaj let pred vojno je to vrzel skušala odpraviti Jugoslovanska strokovna zveza, neke vrste sindikat krščanskih socialistov za zaščito delavca. To gibanje ni bilo deležno odziva, bilo pa je zarodek kasnejšemu usodnemu dogajanju. Obubožani proletariat za kakršno koli povezovanje ni bil pripravljen in v Jugoslovansko strokovno zvezo so se vključevali le posamezniki. Prav ti ljudje pa so v kriznem času okupacije sprožili socialno misel in socialna dejanja. Že v letu 1941 so osnovali odbor za pomoč potrebnim. Take pomoči so bili deležni pregnanci v Srbijo in skrivači na Jelovici, kar jim je omogočalo obstanek. Na samem začetku gibanja smo te ljudi nazivali 'skrivači', kasneje 'gošarji', naziv partizani pa se je pojavil v letu 1943 in je v rabi vse do danes.«

Pomanjkljiva izobrazba in razgledanost je bila prisotna na vseh ravneh

»Treba je vedeti, da so bili pripadniki narodnoosvobodilne vojne v glavnem delavci in kmetje, za katere bi težko rekli, da so dobro pismeni ljudje. Slaba stran je bila njihova mladost in zato vprašljiva objektivnost. Pomanjkljiva izobrazba in razgledanost je bila prisotna na vseh ravneh. Tudi pogosta menjava kadrov, ki je bila v praksi, ni bila v prid resnemu delu. Takemu trendu bi težko sledili še izobraženi, ne pa slabo pismeni ljudje. Biti bi morali geniji. Kljub temu pa so taki ljudje vodili tako politično kot tudi vojaško stran upora.

Preden se je posameznik usidral na položaj in spoznal probleme, že je bil premeščen na popolnoma novo območje in moral je pričeti znova. Temu primerni so bili tudi uspehi.

Nenehna mobilizacija, ki je bila vse skozi prisotna, ni dajala pozitivnih rezultatov, tudi mišljenje 'samo, da je naš!' ni pogojevalo uspešne borbe. Prednost je bila dana političnemu delu, delu na terenu, zato se je tako bohotilo, zato je bil tako množično. Krepitev vrst je bila stalnica vsa leta borbe, ne oziraje se na pomanjkanje orožja, hrane, obutve in obleke. Pomembno je bilo le število borcev, pa čeprav niso bili oboroženi. Prazna puška je strah obema stranema. Lačen, moker in premražen vojak je slab borec in to je bilo vse skozi prisotno.«

Vodilni kadri borbenih enot so bili dokaj mladi in neizkušeni

»Borbene enote, brigade, odredi so bili praktično ves čas v defenzivi, saj je napade in posledično žrtve pretežno diktiral sovražnik. Sicer je bilo to z ozirom na njegovo moč razumljivo, vedno je bilo čudno, kako je lahko vse skozi sledil premikom enot. Vodilni kadri borbenih enot so bili dokaj mladi, neizkušeni in zato lahek plen izurjenega sovražnika. Tudi v teh enotah so bile stalne menjave, tako na položajih kot pri menjavi terena, kar je bilo pogubno za enote, ki so jih vodili prav ti poveljniki. Beseda juriš še ni pomenila zmage, pač pa je bila često usodna in je zahtevala žrtve.

Varnostnoobveščevalna služba je slabo opravljala svoje delo. Bolj kot v sovražnikovo načrtovano početje je bilo njeno delo usmerjeno proti lastnim vrstam. Vedno se je odkrivalo in iskalo sovražnika v lastnih vrstah in prebivalstvu. Kaj načrtuje sovražnik, je bilo zanjo nezanimivo in zato pomanjkljivo. Informacije so se iskale pri navadnih občanih, ki pa o namerah sovražnika niso bili poučeni, zato so bile informacije skope in nezanesljive. To se je odražalo pri žrtvah na partizanski strani ob vsakem udaru. Pet, deset ali trideset žrtev in še toliko ujetih ob nobeni ali dveh padlih žrtvah na sovražni strani pa je bila prava morija. Ob takem razmerju bi bilo samemu sebi težko pripisati zmago.«

Takratna OF je vso politiko usmerjala v zmago revolucije

»Brigade so terjale številne žrtve. Po ruskem vzoru. Le da je bilo nas samo dober milijon. Takratna OF je vso politiko usmerjala v zmago revolucije, ne pa v pravo osvoboditev slovenskega naroda. Vprašanje je bilo, kako prekvasiti ljudske množice, tako v borbenih enotah kot na terenu. Borbene enote so bile drugorazredni del borbe proti okupatorju. Zmaga je bila namenjena dolgoročnemu cilju – prevzemu oblasti. Pri tem borbene enote niso igrale odločujoče vloge. Bili smo premladi, da bi doumeli organizacijo in številčno organiziranost organov. Poznali smo le funkcije in naziv posameznikov kot kurir, obveščevalec, intendant, komandir, komandant, komisar, spremljevalec, OF-ar itd. Širši pogled nam ni bil znan.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, izgon 1945 [2]

1/6