Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, izgon 1945 [1]

Izgon prebivalcev iz Sorice, Spodnjih Danj in Torke, decembra 1945, je spadal v širši okvir izgona prebivalcev nemškega porekla po drugi svetovni vojni. Izgon družin iz Davče in Zalega Loga pa je spadal v čisto človeško, sosedsko hudobijo. Bila je le priložnost, da se določenih ljudi, družin znebijo in se polastijo njihovega premoženja.

Imeli so le par minut časa, da s seboj vzamejo najnujnejše

Moj prispevek pripoveduje le o tem kar se je dogajalo v naših krajih po vojni. Vojna je bila huda. V dneh okoli božiča leta 1945, v »svobodi«, so na Koroško izgnali 125 prebivalcev Spodnjih Danj, Torke, Sorice, Davče, Zalega Loga, od tega 79 otrok. 5 otrok (eden iz Davče, dva iz Spodnjih Danj in dva iz Zalega Loga) je ostalo doma, torej samo neposredno je bilo prizadetih 130 ljudi. 130 izjemno tragičnih zgodb, ki so zaznamovale rodove. Bila je megla, mraz, poledica. Imeli so le par minut časa, da s seboj vzamejo najnujnejše.

Ker niso vedeli kam gredo, ker je bila zmeda velika, niso mogli pravilno oceniti kaj naj vzamejo s seboj. S seboj so vzeli le kar so lahko nesli v košu, laneni vreči (žaklju) ali nahrbtniku. V Danjah otrok, ki niso bili doma, niso počakali. V Davči so počakali, da se je družina zbrala, potem so povedali namen. Na Zalem Logu so ostali doma trije otroci. V skupini, ki jih je izganjala, so bili domačini. Nekateri so bili v zasedi v okolici, koliko, kdo natančno, verjetno ne bo nikoli znano.

Otroci pred kozolcem v Spodnjih Danjah leta 1944, večino so jih komunisti okoli božiča 1945 s starši izgnali v Avstrijo. Otroci imajo čevlje večinoma le v prvi vrsti in še ti so preveliki, »potoflani«, domače izdelave. Vir: Marija Gasser (1925–2017), fotografijo je imel tudi Matevž Kopač

Izgnali so jih v nemogočih razmerah

Izgnali so jih v nemogočih razmerah. Najprej na vozovih, nato tovornjakih in živinskih vagonih brez možnosti stranišča. Hrana je bila izjemno slaba. Prav iz tega zločina pa je ohranjenih veliko dokumentov in, da se to zagotovo ve, je dokaz naslednji zapis Vincencija Demšarja v prispevku Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945 (Zbornik Selške doline, Železne niti, št. 8, Muzejsko društvo Železniki, 2011. str. 293): »Upoštevati pa je treba, da se je glede na to, kako so jih pregnali iz lastnih domov, v marsikoga globoko zajedel strah pred revolucionarno oblastjo v Jugoslaviji. Pomembno besedo so imeli najnižji oblastni organi, tedanji t. i. Krajevni ljudski odbori oz. kratko KLO-ji. Nekateri so morali veliko storiti, da so ovrgli laži, ki so jih razširjali posamezni domačini proti njim. Nekateri so se vrnili že prej kot po enem letu, nekateri po dobrem letu, drugi po več letih, šele v petdesetih letih. Želja, priti nazaj domov, je bila tako velika, da tudi večje ovire vračajočih niso zaustavile: visok sneg, slaba pot, izčrpanost, politična zasliševanja itd.«

Prispevek Vincencija Demšarja Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945 (Železne niti, Železniki, št. 8, 2011)Niso smeli niti povedati, ne vprašati za svoje očete

Koliko ljudi je bilo prizadetih posredno, kako ustrahovana je bila tudi okolica? Vsi so ostali brez doma, odvzeli so jim državljanstvo, razlastili so jih premoženja, prepovedali so jim jezik, spremenili so jim priimke. Izgubili so svojo identiteto in dostojanstvo. Lagali so, da se nekateri nočejo vrniti domov. Nihče jim ni mogel očitati ničesar drugega kot to, da so bili njihovi predniki nekoč, pred davnimi stoletji, nemškega oz. tirolskega porekla.

Njihovo zgodbo sta delila tudi župnik v Sorici Franc Krašna in duhovnik Filip Terčelj (pisatelj, pesnik, nabožni pisec), ki sta se zavzela za te ljudi, zato so ju pripadniki povojnih oblasti umorili v Štulčevi grapi.

Zapostavljenost se je nadaljevala. Desetletja so bili ljudje odrinjeni na rob, drugorazredni. Niso smeli niti povedati, ne vprašati za svoje očete, ni jim bilo dovoljeno žalovati za njimi. To dediščino, zažrto bolečino, nosi naš narod s seboj skozi rodove. Nihče se tem ljudem za prestano gorje in krivico ni nikoli opravičil. Ti kruti dogodki so pustili travme in rane za več rodov ter za vedno spremenili podobo teh krajev.

Za selitev se zahvalite domačinom

Še dolga leta po vojni je bila država mačehovska do teh krajev. Ob vrnitvi iz izgnanstva je med ljudmi vladala huda revščina, ni bilo možnosti šolanja, zanje za večino ni bilo štipendij, razen redkih izjem. Izvajali so socialno revolucijo partijskega sistema. Izgon so krojili domačini, sezname so naredili domačini po navodilih nadrejenih.

V omenjenem prispevku je Vincencij Demšar zapisal, str. 292: »Poročilo omenja, da se je selilo tudi zaradi 'nerazpoloženja do njih'. V velikih primerih se je selilo iz osebnega sovraštva in pohlepa, da so lahko 'zaslužni' v revoluciji dobili premoženje nasilno izseljenih.«

Str. 295: »Predvsem gre za to, kdo je pripravljal sezname za prisilno izselitev in po kakšnem kriteriju. Davški družini gotovo nista bili po izvoru nič bolj nemški, kot so bili drugi tedanji prebivalci občine Sorica, kamor sem tisti čas spadal tudi sam. To potrjuje, da je bil izgovor za selitev, pripadnost Voksdeutscherjev, izmišljen. Še več, eden od dveh oznovcev je že na večer prisilne selitve na poti od hiše v dolino rekel davški družini: 'Za selitev se zahvalite domačinom!' Prepričan sem, da tudi tistim, ki so si pri tem umazali roke, kasneje ni bili lahko.«

»V zmoti je tisti, ki ne verjame več v slovenski pregovor: Nič ni tako skrito, da ne bi bilo enkrat očito! Pomembno je tudi zato, da v kriznih situacijah ne bi naredili drug drugemu toliko gorja, kot so ga doživeli nasilno seljeni leta 1945 in 1946.«

Domačini so mi pripovedovali, da so ljudje videli kaj se med seboj lahko dela in so obračunavali med seboj: zaradi meja, konfinov, nesrečne ljubezni, zaradi imetja, zaradi sodbe zaradi katere so nekoč izgubili. Nekateri so si želeli polastiti domačije, zemljo. Preseljeni so nekaj časa živeli v hišah, obdelovali zemljo. Videli so, kako je to težko. Ker niso imeli znanja niso ničesar pridelali, zato je oblast kmalu želela, da se izgnanci vrnejo. Od teh nesposobnežev oblast ni mogla dobiti obvezne oddaje, ker niso pridelali niti zase. Tudi vest je vedno bolj pekla.

Pogled na Sorico, kamor so spadale vasi pod Ratitovcem. Foto: Ivo Žajdela

V. N. K. je bil po vojni neprestano pijan, gledal je v tla

Izganjali so domačini: »Vse smo poznali«, pravijo še živeči izgnanci. »Poznana ista imena, po navodilih /.../ iz /.../« »Da so izgnali danjarske, davške družine nismo vedeli. Ničesar nismo vedeli, mogoče leto po tistem, da so Danje prazne. V. T., narodna zaščita, komandir milice na Zalem Logu, in V. N. K. je bil zraven, Udba, V. T. je bil rang nižje. Oba sta počela grde stvari. Povedali so, da je triletna deklica želela vzeti s seboj žlico, pa jo ji jo iztrgal iz rok. V. N. K. je bil po vojni neprestano pijan, gledal je v tla,« je povedal Peter Polajnar.

Ivanka Egart (1922) mi je povedala: »Ko so izgnali toliko ljudi, so sprva, nekaj dni, samo nekateri govorili, da je tako prav, ker so izkoriščali revne. Tito je rekel, da bomo vsi enaki. Pozneje, ko so se stvari umirile, smo si pomagali.«

Povojno nasilje je presegalo nasilje nacistov in fašistov

Vincencij Demšar je v omenjenem prispevku v Železnih nitih zapisal (str. 287): »Šele proti koncu študija sem od redkih posameznikov izvedel več o nasilju komunistične oblasti, zlasti prva leta po drugi svetovni vojni. To nasilje je mnogokrat presegalo nasilje, ki so ga izvajali nacisti in fašisti med drugo svetovno vojno. Žalosten dokaz te trditve je tudi usmrtitev več domačinov brez sodbe in množične prisilne izselitve domačinov ob božiču leta 1945. Jugoslavija je etnično čistila!«

Iz soriškega območja so izgnali 14 družin

Domačin pove, da je bilo v Spodnjih Danjah zelo veliko otrok, veliko vrišča. Ko si v nedeljo prišel v to vas si opazil otroke različnih starostnih skupin, ki so se podili od hiše do hiše. Mladi pa so se zbirali v vasi pri koritu. Med tednom pa so bili otroci vpeti v delo. Domačinka je povedala, da je morala pri štirih letih skozi vas po mleko. Potem se je zaigrala in pozabila iti domov. Zato je bila tepena.

Iz soriškega območja so izgnali 14 družin, tri od teh so spadale med bajtarske, oziroma kajže, ostalih enajst je bilo gruntarskih. To pove vse. Kajžarji so imeli eno do dve kravi, prašiča pa tudi drobnico. To pomeni, da je bilo iz soriškega območja izgnanih 78,6 % gruntarskih družin in 21,4 % bajtarskih. Grofova kmetija v Sorici je bila ena izmed mogočnih, saj so pred vojno imeli žago, trgovino, gostilno in dva konja. Prav tako je bila zelo velika Keržarjeva kmetija. Fidlarjev Anton je bil pred vojno župan. Tudi ostale kmetije so bile izjemno močne: Lokarjeva, Pegamova, Rehtarjeva, Kejžarjeva, Jenšterlova, Štofova, Markeljcova in Spodnjetorkarjeva. Kajžarska domova sta bila Tončkov in Grovgarjev, Kopačevi so bil gostači na Spodnji Torki. Kopačevi so bili že pred vojno lesni podjetniki in si praktično kmetije niso želeli.

Kejžarjeva – Markeljcova družina je bila izgnana s trinajstimi otroki, sin Franc je bil mobiliziran v nemško vojsko in se ni vrnil, sin Niko (1946–2004), se je rodil v »logorju« v Judenburgu kot petnajsti v družini.

Vasi pod Ratitovcem, kjer so komunisti nad prebivalci uprizarjali strašno nasilje, z umori in izgoni v Avstrijo. Foto: Ivo Žajdela

Poročilo Udbe o nasilnih izselitvah »Volksdeutscherjev iz LRS« v letih 1945–1946

Vincencij Demšar je v omenjenem prispevku v Železnih nitih (str. 289–291) objavil faksimile z naslovom Poročilo o selitvah Volksdeutscherjev iz LRS v letih 1945–1946, očitno je šlo za poročilo Udbe iz leta 1951, začetek se glasi: »Izseljevanje iz Slovenije se je pričelo sept. 1945. V obzir so se jemali vsi nemški in avstrijski državljani skoraj brez razlike ter vsi Volksdeutscherji in Slovenci, ki so se pred ali med okupacijo kompromitirali kot sodelavci Nemcev, oz. okupatorja in ki po osvoboditvi ali niso bili sojeni ali pa niso sami pobegnili. Gotovo je, da je bil kriterij za izselitev tudi z ozirom na povojno stanje zelo oster in da so se delale napake. So slučaji, da se je zaradi enega člana družine, ki se je kompromitiral kot sodelavec Nemcev, izselilo tudi ostale ne oziraje se na njihovo osebno zadržanje, starost in podobno. So pa tudi poedini primeri, da se je selilo ljudi, proti katerim so se dobile prijave s strani oseb, ki so bile osebno nerazpoložene do njih. V veliki večini primerov pa so izselitve opravičene. To je razvidno tudi iz tega, da je zaprosilo za povratek v FLRJ približno eno desetino izseljenih.

Za izvedbo izseljevanj so bile za poedine sektorje določene skupine organov UDV, ki so skupno z ostalimi organi oblasti akcijo izvedle. Rok, ki je bil postavljen osebam, ki so bile določene za izselitev, je bil v glavnem zelo kratek (tudi do par minut). S seboj so v glavnem vzeli najnujnejše stvari, dočim je drugo premoženje ostalo na mestu. Več so vzeli s seboj oni, ki so bili transportirani na avtomobile ali na vlak.

Izseljene osebe so se pošiljale v Avstrijo ali Madžarsko. Večina jih je bila transportiranih v Avstrijo, manjši del v Madžarsko in nato v Avstrijo oz. delno v Nemčijo, kar so izvedli Sovjeti.

Prva selitev je bila izvršena na Štajerskem v sept. 1945 leta in se je izseljence z vlaki prepeljalo v Madžarsko in od tam v Avstrijo. Zaradi volitev je bilo izseljevanje ustavljeno in se je nadaljevalo konec decembra 1945.«

Poročilo Udbe o nasilnih izselitvah »Volksdeutscherjev iz LRS« v letih 1945–1946. Vir: Vincencij Demšar (Železne niti, Železniki, št. 8, 2011)Tri družine iz Davče so izgnali na Koroško v decembru 1945

Po drugi svetovni vojni je tod, preko Davče, potekala meja med Cono B Julijske krajine in novo Jugoslavijo. Potekala je po trasi nekdanje rapalske meje.

Gre za nerazumljive povojne dogodke. Tri družine iz Davče so izgnali na Koroško v decembru 1945. Razlog za izgon davških družin je bil drugačen, saj niso bile nemškega porekla. Če dodamo še najmanj 64 kolonistov, kar mi jih je uspelo evidentirati (bilo jih je več). Skupno gre za najmanj 189 ljudi, Davčarjev in Podgorcev. Nekatere njihove zgodbe sem uspela zapisati. Z njimi se dobi širši pogled na povojne razmere v zgornjem delu Selške doline.

Ljudje se ob »meji« niso smeli prosto gibati

Če izgon prebivalcev Sorice, Spodnjih Danj in Torke decembra 1945 spada v širši okvir izgona prebivalcev nemškega porekla po drugi svetovni vojni, to nikakor ne velja za družine iz Davče. Povojna zahodna »meja« v zgornji Selški dolini, v zahodnem delu Davče, je bila ena izmed najbolj nadziranih meja. Mejo po nekdanji rapalski meji čez Soriško planino, Podrošt, Petrovo Brdo, Zadnjo Soro, čez Davčo, Črni vrh, za Blegošem so nadzirali Knojevci še dve leti po drugi svetovni vojni, saj še ni bilo določeno ali bo to ozemlje pripadlo novi Jugoslaviji.

Ob tej meji so se dogajali kruti dogodki. Obstajajo spomini ljudi in tudi dokumenti, kako so to mejo dejansko doživljali ljudje, kako je tu ob njej potekalo življenje in preživetje ljudi. Ljudje se niso smeli prosto gibati, tudi znotraj meje so bila zamejena območja. Imeti so morali posebno dovolilnico, ki so jo morali pogosto obnavljati, sprva na tri mesece, kasneje na pol leta, kar je razvidno iz pripovedovanja ter ohranjenih dovolilnic in prepustnic.

Pogled na Ratitovec in vasmi pod njim s smučišča nad Cerknim. Foto: Ivo Žajdela

Vse kmetije nasilno preseljenih so bile urejene

Vincencij Demšar je v prispevku v Železnih nitih (str. 292) zapisal: »V spominu ene izmed pripovedovalk je ostalo, da se je na Jesenicah Strojevčeva Tončka iz Zalega Loga, presedela na stolih in se ni ulegla na tla ter da je Pavlinova mama iz Davče (iz Davče so selili Pavlinove, Lukove in iz Podporezna Zgagove) molila in molila«.

Iz Davče so izgnali tri močne gruntarske družine. Vse njihove kmetije so bile urejene.

Družina Frelih – Pavlinova (5 otrok: Karel, Anton, Ana, Jožefa, Apolonija in mati Ana).

Družina Peternelj Luka – Lukova (10 članov: stari oče Luka, mama Marija, ata Janez, sin Avguštin, hčeri Ivanka in Marija, 11-mesečni Franci je ostal pri Matiju, stric Viljem ter teti Marija in Julka).

Družina Zgaga (7 otrok: Mirko, Dora, Mici, Janez, Drago, Franci, Rudi ter starša Marija in Franc) iz Podporezna (Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, samozaložba, Železniki, 2015, str. 80). Drago in Rudi sta se rodila po vrnitvi iz izgnanstva. Iz Zalega Loga so izgnali Milko in Tineta Gasserja ter Strojevčeve.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Davča, izgon 1945 [3]

1/6