Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, izgon 1945 [2]

Družina Frelih iz Davče

V Pavlinovi hiši (Frelih, Davča) so bili Knojevci, uradno pa Peter Hudolin. Da so bili Knojevci dokazuje pričevanje, kako so morali domačini za obdelovanje svojega posestva »izven meja« imeti dovolilnico, ki so jo šli iskat zjutraj, vrnili pa so jo zvečer. Treba je vedeti, da so za pot zaradi oddaljenosti porabili v obe smeri najmanj tri ure. Da je bilo zakonsko zadoščeno so v to potegnili še eno žrtev, Petra Hudolina.

Zanimajo jih je imetje drugih ljudi

Javno tožilstvo je poizvedovalo o družini Frelih, s čigavim pristankom, po čigavem nalogu, je bilo dodeljeno posestvo kot agrarnemu interesentu, da se je v Frelihovo hišo naselil Peter Hudolin. Kasneje je Hudolin do družine izražal določene zahteve, pa mu je KLO Davča ostro, obširno odgovarjal, da za kmetijo ni skrbel. (Javno tožilstvo za okraj Škofja Loka, civilni oddelek, opr. št. Rg. 20/47, SI_ZAL_ŠKL 29, KLO Davča, t. e, spisi 46). Kasneje, z novo zahtevo, so poizvedovali ali je vrnitev umestna zaradi zaplenjenega premoženja, kakšna bi bila reakcija prebivalcev zaradi premoženja, ki je bilo zaplenjeno oz. razprodano. (Odboru OF, Okrajni LO Škofja Loka, Tajništvo, št. 297/1, SI_ZAL_ŠKL29, KLO Davča, t. e, spisi 46.)

Iz dokumentov in pričevanj je razvidno, da so pisali lažne izjave o teh družinah, da se družine ne bi vrnile, ker so jim nekateri domačini ukradli imetje. Kasneje, v letu 1946 in 1947, pa so isti ljudje pisali prošnje, da bi se ljudje vrnili.

Knojevci so februarja 1946 umorili Rudolfa in Venclja Freliha 

Pavlinova družina – Frelih (v nekaterih dokumentih Fröhlich) iz Davče se je vrnila domov 20. januarja 1947. Dobila je dovoljenje, da se vseli v svojo hišo. Berem: 9. avgusta 1947 se vrne posestvo v obdelavo otrokom pokojne Ane Frelih. Mati se je po vrnitvi iz Koroške strla od bolečine, saj je izvedela, da so po vojni ubili njenega sina Rudolfa Freliha (1921–1946), ki se je vrnil peš iz Rusije kot nemški mobiliziranec, skupaj s sosedom Vencljem Frelihom (1921–1946), Šerebrejlencem.

V Pavlinovi hiši je bila postojanka Knojevcev. Ko se je Rudolf vrnil na svoj dom, doma ni bilo več, saj so družino pregnali na Koroško. Knojevci so Rudolfa in Venclja Freliha umorili februarja 1946 in ju zakopali pod Črni vrh, kjer ni bilo dovoljenega prehoda.

Knojevci so Rudolfa in Venclja Freliha iz Davče umorili februarja 1946 in ju zakopali pod Črnim vrhom, kjer ni bilo dovoljenega prehoda. Pojasnilo predsednika KLO Davča 26. 11. 1946 o najdbi njunega groba. Vir: SI_ZAL_ŠKL29, KLO Davča, t. e., spisi 46

Ker je bilo njihovo imetje zaplenjeno, razdeljeno, razprodano

»Družina Frelih: mati Ana, 1880, sin Karol, 1919, sin Anton, 1909, hči Jožefa, 1917, hči Apolonija, 1905.« (SI_ZAL_ŠKL 29, KLO Davča, t. e., spisi 46, Ana Frelih.)

»10. 4. 1947 med prebivalci poizvedujejo o 'ponašanju' Ane Frelih in njene družine med in po okupaciji, predvsem, ker ne vedo kako bi reagirali prebivalci, ker je bilo njihovo imetje zaplenjeno, razdeljeno, razprodano.«

»Hudolin Petru je bilo dodeljeno posestvo po Agrarni reformi. Na posestvu je slabo gospodaril za čas njihove odsotnosti, sedaj posestvo spet dobro obdelujejo. Splošno mnenje tukajšnjega prebivalstva je, da se posestvo vrne otrokom oz. Frelih Antonu, ki kaže veliko zanimanje za izboljšanje kmetije.

»Hudolin je odstopil posestvo, kasneje del, leta 1947, zahteva nazaj.« (Vse tri navedbe iz: SI_ZAL_ŠKL/29, KLO Davča, spisi 1947, t. e. 3, št. 7.)

Lukova družina

Frelihovi otroci so bili ob izgubi matere polnoletni. Niso pa bili polnoletni ob izgubi matere Marije Peternelj (1908–1953) Lukovi iz Davče. Domačini so prepričani, da ji je od vsega hudega odpovedalo srce. Stara je bila 45 let. Luka Peternelj je na OLO Škofja Loka lastnoročno napisal prošnjo za vrnitev premoženja. Tudi v tem primeru so na Okrajnem odboru Škofja Loka (SI_ZAL_ŠKL29, KLO Davča, t. e., spisi 46) napisali dokument 295/47, s katerim so poizvedovali ali je vrnitev sploh mogoča, umestna, kakšna bo reakcija prebivalstva, če se vrnejo. Vzrok je bilo premoženje, ki so ga zaplenili in razdelili drugim osebam. Kasneje so na KLO Davči in KLO Zali Log poslali zahtevek naj pojasnijo, kaj se je zgodilo, ker proti Luku Peternelju, roj. 4. 10. 1866, izgnanemu, 20. 12. 1945, vrnil se je 6. 2. 1947, ni teklo nobeno zaplembno premoženje, vendar je sam trdil drugače. Ko je stari oče Luka Peternelj 12. 6. 1947, umrl, je Javno tožilstvo z dopisom Opr. št. Rg. 23/47 v zvezi z zapuščinsko razpravo ugotavljalo, da mu ni bilo ničesar zaplenjenega. (SI_ZAL_ŠKL 29, KLO Davča, t. e., spisi 46.)

Starega očeta sta ves čas dva podpirala

Povzemam iz dokumenta (SI_ZAL_ŠKL29, KLO Davča, t. e., spisi 46, Škofja Loka, 31. 7. 1947, predmet Peternelj Luka, zaplemba: Krajevnemu ljudskemu odboru) v katerem je Javno tožilstvo za Okraj Škofja Loka, Civilni oddelek, Opr. št. Rg. 23/47 sporočalo, da je iz evidenc razvidno, da proti Peternelj Luku ni teklo nobeno zaplembno premoženje, pred OLO-jem je izneslo, da Peternelj Luka, roj. 1866, sploh ni bil izseljen, temveč samo njegov sin Ivan, kateri pa nima premoženja. Sam v svoji prošnji trdi nasprotno, zato je uradna oseba mnenja, da je nesoglasje nastalo pri naslovu in poleg tega pri samem Peternelj Luki. Tako so zapisali uradno.

Jožica Šubic (1932–2019), roj. Jenšterle iz Spodnjih Danj je v svoj dnevnik zapisala: »Spomnim se družine iz Davče, kako so pomagali staremu očetu, ves čas sta ga dva podpirala.« V nadaljevanju o tem pripoveduje ena izmed pričevalk.

Davča, zadaj Ratitovec. Vir: M. G.

Nihče jim ni nikoli pojasnil zakaj so jih izgnali

Zgodbe vseh treh družin so bile izjemno tragične. Težko bi se opredelili le katera družina je doživela bolj tragično zgodbo. V Pavlinovi družini so ubili sina Rudolfa Frelih, ki se je vrnil peš iz Rusije. Pavlinova mama Ana je kmalu po vrnitvi umrla, prav tako Lukova, leta 1953. 15-letna hčerka Ivanka, p. d. Lukova, je ob izgonu prisilila mamo, da je pustila enajst mesečnega dojenčka pri Matiji. Vedela je, da deček prevoza s tovornjakom ne bo preživel. Nihče jim ni znal nikoli pojasniti zakaj so jih izgnali. Mnogo polemičnih vprašanj in pripomb je povzročil zapis, da so jih izgnali zaradi sosedov (Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas ..., str. 80.)

Nekateri so še septembra 1946 preprečevali izseljenim vrnitev na svoje domove

V arhivu KLO Davča to potrjuje dokument. Podpisniki so bili nekateri domačini, ki so tem družinam še v septembru 1946 preprečevali vrnitev na svoje domove. Interes naj bi bil premoženjski. Dejstvo je, da so v to nekateri potisnili tudi ljudi, ki s tem niso imeli nič. Dokumenta, ki blati te družine, ne bom objavila, zaradi izgnanih družin, ne pa zaradi podpisnikov. »Zapisnikarica je v obeh primerih ista. Datum, 9. 9. 1946.« (SI_ZAL_ŠKL29, KLO Davča, t. e., spisi 46.)

Cilka Peternelj, ki je bila zaposlena na KLO Davča, je vedno pisala zapisnike sestankov. Omenjena je živela pri Močniku, ki je bil ključar cerkve v Davči. Cilka je bila sirota, sama je imela težko življenjsko zgodbo. Obstaja dokument s ponarejenim podpisnikom, ki ga obtožujejo krivega pričanja. To je izvedela in ostro nastopila, da se hoče soočiti iz oči v oči in bo javno zanikal. Zatrdi, da s tem nima nič.

Kako so na Jesenicah trpele ženske iz Danj

»Ves čas, celo vojno smo pomagali partizanom. Vsak dan sem nesla mleko v bolnico v Hlipovo grapo. Pravi partizani so bili takšni reveži, da se ne da povedati. Spomnim se kako hudo je bilo na Jesenicah, kako so trpele žene iz Danj. Matevž Kopač se je tako prehladil, da mu je iz ušes tekel gnoj. Spomnim se Štofove mame s šestimi otroki. V Savi je umila otroka, ki je imel drisko. /O tem tudi pregnanka, takrat otrok iz Trboj, ki je povedala, da je to v njej in je neizbrisljivo./ Ni se prehladil. Ko sem se vrnila domov, sem vzgojila svoje rože. Za vse svete sem naredila pet ikeban, nikoli nisem izpustila duhovnikov /Krašne in Terčelja/, vedno je njuno trpljenje v mojih mislih.«

Danes Lukove domačije ni več, bila je prodana

Datum, 11. 8. 1947. Javni tožilec je sporočal, da ni našel osnove za intervencijo glede vrnitve zaplenjenega premoženja Peternelj Luki iz Davče 43. Istemu ni bilo nič zaplenjenega.

»Težave so bili pri vrnitvi gozda družini Peternelj, saj so zamudili rok za oddajo prošnje.« (oboje vir: SI_ZAL_ŠKL/29, KLO Davča, spisi 1947, t. e. 3, št. 7.)

Luka Peternelj in njegova družina sploh niso bili uradno izgnani. O tem potrjujejo tudi arhivski dokumenti. Danes Lukove domačije ni več. Bila je prodana.

Davča Vir: M. G.

Sedem let izgnanstva pod vsemi takratnimi režimi

Zgodbo družine Zgaga iz Davče sem objavila že v knjigi Vasi pod Ratitovcem skozi čas (samozaložba, Železniki, 2015, str. 81), pripovedovala mi je Marija Primožič. Naj tu dodam še več o Zgagovih.

Frančišek Zgaga je občutil vse totalitarne režime: zaprt je bil pod fašizmom, nacizmom in pregnan pod komunizmom. Peter Polajnar (1928–2025) mi je 23. 8. 2020 povedal: »Frančišek Zgaga (1907–1955). Zgagovi so se ukvarjali z gostilno, imeli so trgovino, hidroelektrarno, ukvarjali so se z žagarstvom. Že pred vojno so imeli svoj tovornjak za prevoz lesa v Italijo. Kasneje so ga predali nemški policiji. Celotno vojno obdobje je bil zaprt. Po vojni se je vrnil in bil ponovno izgnan v Avstrijo. Sedem let izgnanstva pod vsemi takratnimi oblastmi.«

Med vojno so nam partizani večkrat izpraznili trgovino, kmetom so pobrali živino

Marija Primožič (1932–2015), Zgagova, mi je povedala (Vasi pod Ratitovcem ..., str. 81): »Imeli smo žago. Še danes dobro vem, da je bilo pri nas veliko ljudi, pa vsi zastonj, nikoli niso nič zaračunali nikomur. Med vojno so nam partizani večkrat izpraznili trgovino, kmetom so pobrali živino. Vsi so mislili, da smo bogataši, toda takrat ni bilo nobene bogatije, vsi otroci smo spali v eni sobi. Trdo smo delali. Več so imeli drugi, ki so delali pri nas.

Po vojni ni bilo nobenega zakona, sveto je bilo tisto, kar se je kdo zlagal. Zelo nerada se spominjam, kako so nas izgnali, tudi bratu in otrokoma o tem nisem pripovedovala, preveč boli. Izgnali so nas skupaj s še dvema družinama iz Davče. Selili so nas zaradi domačinov, da so se ti lahko potem vselili. Po vojni ni bilo nobenega zakona, vse so denacionalizirali.«

Ponoči ob enih je potrkalo, takoj sem bila budna

»Takrat sem bila v Škofji Loki pri teti, kjer sem hodila v šolo. Ponoči ob enih je potrkalo, takoj sem bila budna. S puško je stal pri vratih Drago Vraničar. Nikoli ne bom pozabila. Spraševal je po meni in rekel, da me hočejo starši. Potem smo šli v kulturni dom. Poznala sem samo nekega šoferja Linkeja. Rekel mi je, da moram dobiti starše. Stara sem bila dvanajst let.

V Kranju sva šla od vagona do vagona in klicala: 'Ali je tlele Zgaga?' Družino sem našla pri zadnjem vagonu. Mama me je objela in še danes jo slišim: 'Zdaj pa nas lahko peljejo, kamor hočejo.' /Ob tem je zajokala./ Potem smo bili en teden na Jesenicah, nato so nas naložili na živinske vagone in odpeljali na Podkoren. Tam so nas Angleži zavrnili.«

Nič ni bilo lepega, Bog ne daj, da se to še kdaj ponovi

»Nato so nas pognali peš čez Korensko sedlo. Spomnim se družine z ogromno prtljage, vse so morali odvreči, da so lahko prišli čez. Moj brat je bil star šest let, celo pot se ni niti oglasil. Dva moška iz Davče sta bila ves čas pripravljena, če bi oznovci hoteli streljati, da bi jih onemogočili. Bilo jih je manj kot nas. Na vrhu so nas spravili skupaj in rekli, da nas bodo pobili Angleži; če se bomo vrnili nazaj, nas bodo pa oni. Nato smo šli v skupinah usodi nasproti. Sprejeli so nas pri prvem kmetu, zakurili so ogenj, mama nam je sušila čevlje. Nič ni bilo lepega, Bog ne daj, da se to še kdaj ponovi /dvakrat je ponovila/. Nič nisi smel reči. Za nas otroke ni bilo tako hudo, hudo je bilo za starše.«

Ljudje so bili proti, da bi se izgnanci vrnili

»Ljudje so bili proti, da bi se izgnanci vrnili. Vrnili smo se konec leta 1946. Čas se ne ustavi, pa če je še bolj hudo, vedno gre naprej. To so bili mladi ljudje, na obeh straneh, ne moreš jim zameriti. Mobilizirali so Nemci in partizani. Povsod ogromno napak, naj se enkrat to preseka, da bomo ljudje. Samo vojne ne, takrat se pokažejo taki, ki nimajo nič v glavi. Toliko krivic sem doživela, tako grdobijo lahko prinese samo vojna. Smo kot kaplja na veji, veter popiha, pa greš.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Zali Log, Spodnje Danje, izgon 1945, Julijana Gaser [4]