Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Davča, izgon 1945 [3]

Zgodba ene izmed dveh pregnank

»/.../ Dne 20. 12. 1945, ob 17 h, so našo družino selili zaradi domačinov. Dva oznovca sta nas selila, nisem ju poznala. Janez Čerin (Bitencev, brat Jožeta Čerina) je bil zraven. Imeli smo 10 minut časa, da se izselimo, zato s sabo nismo mogli veliko vzeti. Selili so nas v barake na Jesenice, kjer smo bili devet dni, nato v Maribor v semenišče. V semenišču je bilo napisano: Izseli se iz Slovenije, drugače boš poginil tle. Izrujmo zadnji fašistični plevel iz naše narodne njive /glej Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem ..., str. 92/.

Bila sem dovolj stara, da sem si to zapomnila. Tja smo prišli zvečer, ob 11-ih zvečer pa so nas že naložili na živinske vagone in nas peljali malo naprej. Nato smo morali ven. Bila nas je cela kolona, okoli 100 ljudi, veliko oznovcev, vsi so bili oboroženi z brzostrelkami. Bili so pijani. Gnali so nas po gozdu. Moj stari oče L. P. (1866), ki je bil takrat star 80 let, je padel. Moj oče in teta sta ga pobrala in sta ga po domače povedano vlekla. Na neki gozdni jasi smo počivali. Okoli in okoli so bili mitraljezi. Teta je rekla: 'Sedaj nas bodo pa pobili, kesanje, molite!' Niso nas pobili. Gnali so nas naprej. Bila je tema. Prignali so nas do neke stare hiše, noter sta bila dva stara človeka. Tam so nas pustili. Mi smo šli po svoje, zjutraj smo prišli do rampe k Angležem. Celo uro smo čakali na rampi. Od tam so nas peljali v kasarno Franca Jožefa. Dali so nam piti, in smo se ogreli. Potem so nas peljali v Leibniz v lager Wagner. Domov smo se vrnili leta 1947. Fotografijo brata so čez leto poslali sorodnikom na Koroško. Materi je, ko se je vrnila domov, odpovedalo srce.« (Vir: pričevalka 27. marec 2018.)

Novo gorje ob vrnitvi domov

Vincencij Demšar je v prispevku Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945 (Železne niti, št. 8, Zbornik Selške doline, Muzejsko društvo Železniki, 2011, str. 294) zapisal: »Nekatere je doma čakalo še eno gorje. /.../ V njihove domove so se vselili 'tuji' domačini in niso hoteli iti ven. Ena od vseljenk je gospodinji, ki se je vrnila na lasten dom rekla: 'Če ne veš, ti pa jaz povem, da ta hiša ni tvoja!' Ko so odhajali so morali pustiti premoženje, kot so orodja, živina in drugi inventar. Mnogi, ki so se vrnili, so dobili veliko uničenega. Živeža (žito, krompir itd.), ki so ga pustili ob božiču 1945, jim ni nihče vrnil. Očitno človek res ne živi samo od kruha, saj bi bili sicer otroci vračajočih družin, ki so prišli nazaj, pomrli, saj v opustošenih domovih ni bilo kruha. Toda bili so vsaj na svojem domu.«

Na nebu zvezd ni, vse so ugasnile, človeštvo v zmote strašne je utonilo

»Gospa Ivanka se vedno oglaša na predstavitvah z omenjeno tematiko. Recitira tudi pesem, ki jo je povedala na neki predstavitvi v izgnanstvu. Pesem je zapisana tudi v Železnih nitih.« (Vir: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, samozaložba, 2015, str. 80, op. 29 in str. 91, op. 47; Vincencij Demšar, Nasilna selitev družin ..., str. 293.)

Teme kraljestva so se zarotile, / da bodo duše vseh peljale v mrak. / Na nebu zvezd ni, vse so ugasnile, / človeštvo v zmote strašne je utonilo. / Ne, luč prihaja, konec je teme, / mladina nova svet bo osvojila, / z ljubeznijo bo duše pridobila. / Vse žrtve voljno nase bo sprejela / in z blagoslovom božjim svet bo naš. / Zdaj luč prihaja konec bo teme. / Otroci božji smo, orodje njega, / ki je ustvaril svet, ustvaril nas zanj, / gremo se borit zanj, gremo v zmage. (Vir: Vincencij Demšar, Nasilna selitev družin ..., str. 293.)

Stražar ji je dejal: Sosedje so vas zatožili

»Po pripovedi Ivanke Thaler so božič preživeli v vlaku na Jesenicah. Tedaj jo je neki stražar vprašal, ali ve, zakaj so tu. In ji je sam odgovoril: 'Sosedje so vas zatožili.' Na vprašanje, koga je mislila s sosedi, je odgovorila, da Davčarje.« (Vir: SI ZAL ŠKL 24, KLO Sorica, t .e .1, a e 1, Spisi 1945; Miha Naglič, Zakaj ni več u milu po melu, Gorenjski glas, str. 5, 19. 7. 1991.)

Milka in Tine Gasser, izgnanca iz Zalega Loga

Ta zgodba se sicer konča srečno, a zločina družina ni pozabila. Kako je uspelo ljudem ohraniti duševno zdravje? Naj tu dopolnim podatke iz knjige Vasi pod Ratitovcem ... in nekaj novih pričevanj.

Ob izgonu Milke (1919–2003) in Tineta Gasserja (1906–1986) iz Zalega Loga, je Milka prišleke ozmerjala. Hoteli so jo ustreliti, vendar se ni dala, kljub temu ni odnehala. O tem so mi pripovedovali. Na vsak način je hotela ostati doma. Doma so ostali trije otroci. Vincencij Demšar je v omenjenem prispevku v Železnih nitih zapisal (str. 292): »Selitev naj bi bila dogovorjena avgusta 1945 v Potsdamu med tremi zaveznicami – zmagovalci druge svetovne vojne. Enotni so bili, da mora biti selitev 'urejena in izvedena na človeški način'. Konkretno pa so jo izvajale oborožene skupine posameznih držav, med katerimi so bili tudi oboroženi domačini osebno poznani. Milka Gasser iz Zalega Loga mi je omenjala takega domačina. Nekaj mu je odgovarjala in ni se zadosti hitro obrnila, pa je pokazal na svojo puško, da bo tista pela, če ne bo poslušna. Sama selitev pa je bila vendar odvisna od ekipe, ki je selila. Navadno so bili na eno osamljeno hišo vidni trije iz ekipe, koliko pa je bilo drugih v okolici, v zasedi, ni znano.«

Družina Milke in Tineta Gaserja leta 1954. Od leve: Janko (1947), v naročju Tinka (1953), Milena (1950), Vika (1944), zadaj Jože Šmid (1943–2015). Jože je bil sin Milkinega brata, ki mu je žena umrla nekaj mesecev po porodu. Milko je prosila, naj vzame Jožeta. Bil je družinski član, ob izgonu je ostal doma. Povedali so, da se je Jože rodil po hudi hajki, in da se je mama prehladila. Ostali fantje so bili večji in so služili po kmetijah. Milka in Tine sta skrbela tudi za Mici (je ni na fotografiji), ki je bila prav tako Milkina nečakinja, njenega brata Andreja. Tudi nje ni bilo na seznamu ob izgonu. Kasneje, leta 1960, sta se rodili dvojčici, Ivanka in Mimi. Vir: M. G.

V Škofji Loki je stala na mostu, da bi koga iz doline prosila odpuščanja

Marija Gasser (Vasi pod Ratitovcem ..., str. 85): »Pripovedovali so, da je domačinka /Ivana Kovač - Urška, Šrajevka, glej tudi v Zavezi, št. 122, str. 27/ stala v Škofji Loki na mostu in čakala, če bo prišel kdo iz doline, da ga bo prosila odpuščanja.«

Nekoč sem srečala Milko Gasser. Milka nikoli ni ničesar povedala o izgnanstvu, takrat, edinkrat pa je bila tako besna, da so jo otroci prvič slišali o tem izreči precej hudih besed. Ob izgonu nje in moža Valentina je doma ostala komaj leto dni stara punčka Vika ter njuna dve leti star posvojenec in enajstletna deklica, za katero starši niso mogli skrbeti.

Milka je povedala, da je bil za izgon Založanov po vojni največ kriv R. A. Ž. (1925–1987) in njegov brat S., ki še danes živi v M. Star je 90. let. Bil je šofer, po vojni je vozil funkcionarje. »Vse so poravnavali med vojno in vse žrtve so bile zato,« pravijo domačini. »Koliko so jih Nemci? Koliko partizani? Vse se je dogajalo med domačini. Poldeta iz gasilskega doma, Mihelčičevo. Za vsem je bil le vaški nesporazum,« je prestrašen povedal domačin, ki se je kasneje izrazil, da mu je ušlo.

Spominsko ploščo v Sorici so 6. 9. 2015 odkrili: Slavko Gartnar (1928–2023), na sredi Julijana Gaser (1940) in Jožica Šubic (1932–2019). Obema so v otroštvu ubili očeta in obe so v decembru 1945 s svojima družinama izgnali na Koroško. Foto: Ivo Žajdela

Julijana Gaser je že leta 2020 napisala doživljanja ob božiču leta 1945

Julijana Gaser (1940) iz Spodnjih Danj je leta 2020 praznovala častitljivih 80 let. Že leta 2000 je napisala doživljanja ob božiču leta 1945, pa si jih, čeprav jo je g. Dular prosil, zaradi strahu, vcepljene manjvrednosti, takrat ni mogla objaviti. Zaradi obzirnosti, bolečine in tudi, da ne bi koga prizadela, ni nikoli uporabila za očeta druge besede, kot le »so nam ga vzeli«.

»Velikokrat je bilo težko, a je bilo lepo. Mi smo veliko prepevali. Peli smo stare, cerkvene pesmi. Mama nas je zelo bodrila. Mama je povedala, da smo bili na božič na Jesenicah. Na sveti večer je nekam šla in prinesla smrečico. Ne vem kje jo je uspela dobiti. Vse je naredila, da bi otroci to težo čim manj občutili.«

Leta 2020 je ta izgon še posebno doživeto doživljala. Prva dva tedna izolacije je zelo težko preživljala, ker je spomin izpred 75 let izjemno živ. Trije otroci so bili doma, tri brate in sestre so naložili na poti iz šole. »Čeprav sem imela le dobrih pet let, sem se zavedala. Spomnim se, kako močno sem jokala. Verjetno je jokala tudi mama, najmlajša sestrica je bila stara dve leti. Priganjali so nas. Zavedala sem se, da izgubljam dom. Prav tako sem se počutila letos, ko nisem mogla v cerkev. Rekla sem, sedaj pa sem izgubila še en dom.«

Franc Gasser (Spodnje Danje), oče Julijane Gaser, ki so ga takoj po vojni umorili komunisti. Vir: Vasi pod Ratitovcem, str. 38

Ko smo sveti večer praznovali kot sedemčlanska družina brez očeta ...

Julijana Gaser: »Poskušala sem sveti večer preživeti tako kot smo ga včasih doma. Najprej sem v mraku pokadila, pokropila in molila. Hotela sem peti božične pesmi, ki so jih predvajali na Radiu Ognjišče. A ni šlo. To ni živi glas, ki poje zraven tebe, kot je to pri nas zmeraj bilo na sveti večer. Razmišljala sem in se pomudila ob božiču pred 55 leti. Sama se tega prav dobro ne spominjam. Bili smo v barakarskem naselju na Jesenicah kot pregnanci. Z vsemi preizkušnjami smo sveti večer praznovali kot sedemčlanska družina brez očeta, ker nam je bil vzet po koncu vojne, čez teden dni /Franc Gasser, Grovgarjev, 1908–1945, Spodnje Danje/. Ravno ob novem letu smo bili izseljeni, peš čez hrib, čez mejo v Avstrijo.

Razmišljam, ugasnem radio in grem k jaslicam na kolena. V tihoti molim in se pogovarjam s Sveto družino, z Jezusom. Vi ste iskali prenočišče, mi smo bili pregnani od doma, ne vedoč kam. V molitvi sem prosila za družine naj jim novorojeno dete podari mir, tisti mir, ki ga ta svet ne more dati. Ne manjka jim materialnih dobrin, manjka jim duhovnih vrednot. Medsebojne ljubezni in spoštovanja, zaupanja, hvaležnosti, družinske molitve. Jezus, hvala ti za vse preizkušnje, za lepe in vesele trenutke v našem domu, v družini. Hvala za vse dobre ljudi, ki so nam pomagali. Rodil si se na ta svet in nas s trpljenjem na križu odrešil.«

Pripovedovano je iz globine, večni genski zapis. Z leti se bremena povečujejo, ljudje mečejo težo iz sebe.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, izgon 1945 [5]

1/5