Peticijo so v imenu Župnije Sorica poslali Vladi Republike Slovenije. V njej zahtevajo izvedbo postopkov, za katere je pristojna Vlada RS oziroma njeni organi, v zvezi z »izginulimi« spodaj napisanimi rojaki iz Spodnje Sorice, Zgornje Sorice, Spodnjih Danj, Zgornjih Danj, Raven, Torke, Podporezna in Geblarjev med drugo svetovno vojno in po njej med majem in avgustom 1945.

Farna spominska plošča na pročelju cerkve sv. Nikolaja v Sorici. Foto: Ivo Žajdela

17. maja 1945 so neznano kam »izginili« možje iz podratitovških vasi

17. maja 1945, pred 80. leti, so neznano kam »izginili« možje iz podratitovških vasi in območja Sorice. 6. septembra 2015 so v Sorici na cerkev sv. Nikolaja pritrdili spominsko ploščo s 26 imeni domačinov, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti neznano kje. Šele po postavitvi spominske plošče so si ljudje upali povedati še za ostale krivično ubite. Skupaj s porodnico, ki je bila žrtev partizanskega nasilja, in dojenčico, je že med vojno bilo po zdaj znanih podatkih na Soriškem pod komunizmom ubitih 38 ljudi iz župnije Sorica. Od teh jih ima grob po današnjih podatkih le pet.

Podpisani potomci, sorodniki, znanci in drugi se zavzemajo za pravico, zahtevajo, da na podlagi Ustave RS, mednarodnih pogodb in konvencij, ki jim je zavezana Republika Slovenija, ter veljavne zakonodaje v Republiki Sloveniji Vlada Republike Slovenije oziroma njeni organi:

1. ugotovijo, kam in zakaj so med majem in avgustom 1945 izginili spodaj napisani rojaki in česa so bili obtoženi;

2. ugotovijo vzrok in kraj njihove smrti;

3. izdajo veljavne mrliške liste ter zakonsko obsodbo zločinov revolucije in rehabilitacijo zunajsodno umorjenih;

4. zagotovijo identifikacijo trupel oziroma dostojen pokop ekshumiranih žrtev po željah sorodnikov, uredijo pokop v skladu z njihovim prepričanjem (katoliški pogreb s krsto).

Postavitev spominske plošče ubitim iz vasi pod Ratitovcem v Sorici 6. 9. 2015. Odkrili so jo predsednik odbora za postavitev Slavko Gartnar, Julijana Gaser in Jožica Šubic. Foto: Ivo Žajdela

Na spominski plošči v Sorici so napisani:

Franc Krašna župnik v Sorici (1887–1946)

Filip Terčelj duhovnik (1892–1946)

Sorica

Janez Gasser (1908–1945), p. d. Fučov

Martin Jenšterle (1895–1945), p. d. Sp. Štentlarjev

Anton Grohar (1914–1945), p. d. Fidlarjev

Spodnje Danje

Alojzij Egart (1921–1945), p. d. Rehtarjev

(Janko) Janez Egart (1914–1945), p. d. Rehtarjev

Jakob Frelih (1908–1945), p. d. Lokarjev

Peter Frelih (1908–1945), p. d. Kejžarjev

Franc Gasser (1908–1945), p. d. Grovgarjev

Milan Gasser (1919–1945), p. d. Pancov

Stanislav Gasser (1903–1945), p. d. Jenšterlov

Janez Kejžar (1901–1945), p. d. Jerčkin

Anton Valentinčič (1912–1945)

Ludvik Valentinčič (1903–1945)

Zgornje Danje

Ludvik Koder (1917–1945), p. d. Kovdrov

Torka

Franc Gartner (1923–1945), p. d. Spodnjetorkarjev

Franc Kopač (1909–1945), p. d. Kopačev

Janez Kopač (1920–1945), p. d. Kopačev

Matevž Kopač (1915–1945), p. d. Kopačev

Ravne

Ludvik Veber (1909–1945), p. d. Metin Ludvik

Gašper Weber (1878–1945), p. d. Koblarjev

Ludvik Weber (1910–1945), p. d. Koblarjev

Janko Weber (1907–1945), p. d. Koblarjev

Kraj in čas umora neznan.

Ubita s strani komunistov med drugo svetovno vojno:

Gartner Vinko (1928–1945), p. d. Spodnjetorkarjev

Ivana Rejc (1883–1944), p. d. Hišarčkova

Sorodniki, Občina Železniki in Nova Slovenska zaveza, september 2015

Pričevalca Julijana Gasser in Slavko Gartnar, Sorica, 6. september 2015. Foto: Ivo Žajdela

Dodatek k ubitim med drugo svetovno vojno v župniji Sorica

Dodatek k ubitim med drugo svetovno vojno v župniji Sorica, ki so navedeni v knjigi Vasi pod Ratitovcem skozi čas (2015, str. 76) in popravek h knjigi Farne spominske plošče, tretja knjiga (Družina, Ljubljana, 2012, str. 107–108).

Na farno spominsko ploščo v Sorici niso vpisani:

iz Geblarjev:

Mihael Frelih (1913–1944), p. d. Mihov

iz Podporezna:

Štefan Jensterle (1914–1943), p. d. Plašajtar

iz Raven:

Gasser Frančiška (1909–1944), p. d. Groharjeva; posredno tudi hčerka Frančiška (1944–1944)

Justina Mihelčič (1904–1944), p. d. Jauhova

Alojz Kemperle (1921–1945), p. d. Javorčkov

iz Spodnjih Danj:

Blaž Thaler (1897–1945), p. d. Štofov

Anton Golija (1924–1945), p. d. Pegamov, nemški mobiliziranec, ubit od terencev

iz Torke:

Frančišek Gartner (1926–1945), p. d. Zgornjetorkarjev

Antonija Bertoncelj (1899–1945), p. d. Zgornjetorkarjeva

iz Zgornje Sorice:

Franc Fröhlich (1901–1945), p. d. Gosarjev, duhovnik

iz Zgornjih Danj:

Gašper Gasser (1901–1944), p. d. Kajžn

Marija Gasser med postavitvijo spominske plošče ubitim iz vasi pod Ratitovcem v Sorici 6. septembra 2015; s knjigo Vasi pod Ratitovcem. Foto: Ivo Žajdela

Marija Gasser: Sorica, postavitev spominske plošče leta 2015 

Spominska plošča ubitim vrača njihovo dostojanstvo ter za vedno ostaja trden spomin in opomin, da so bili ti ljudje nekoč del tega okolja in bodo za vedno v spominu na tem posvečenem kraju, ne glede na to, kje so strohnela njihova telesa.

Spominska plošča je pietetna stvar, kulturni narodi so dolg do preteklosti že zdavnaj poravnali. Prizadevanje za postavitev spominske plošče v Sorici ima že dolgo zgodovino. Treba je upoštevati, da si zaradi zastraševanja ljudi z ene in druge strani vsa leta po vojni nihče ni upal govoriti o medvojnem in povojnem dogajanju.

Farna spominska plošča na pročelju cerkve sv. Nikolaja v Sorici. O tragediji na Torki in v Ravnah. Foto: Ivo Žajdela

V začetku leta 2014 se je oblikoval odbor za postavitev spominske plošče

V Sorici sta bila pobudnika za postavitev plošče že pred desetletji Gregor Gasser (1933–2009) in Ludvik Jensterle (1923–2014). Prvi iniciator pa je bil dr. Tine Velikonja (1929–2010), ki je skupaj z Alojzem Žumrom (1932–2022) in Slavkom Gartnarjem (1928–2022) pridobil prve podatke. Oblikovan je bil delni seznam žrtev. Ta se je dopolnjeval do leta 2025. V začetku leta 2014 se je oblikoval odbor za postavitev spominske plošče s predsednikom Slavkom Gartnarjem. Za vse te ljudi, izginule in izgnane (prim. Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas), sta se že takrat zavzemala duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna in so ju zato okrog sv. Treh kraljev leta 1946 zahrbtno umorili v Štulčevi grapi v Davči. Na srečanje za postavitev spominskega obeležja, ki je potekalo v Sorici, so bili povabljeni tudi sorodniki žrtev.

Pogled na Sorico. Foto: Ivo Žajdela

Nekateri člani KS Sorica so nasprotovali postavitvi spominskega obeležja

Na sestanku je pogovor tekel o zgodovinskem ozadju po vojni izginulih kmetov, o napisu na spominski plošči, o mestu postavitve in o financiranju plošče. Močno je izstopal pogovor o strahu in nevarnosti, da bo plošča razumljena napačno, da bo povzročila novo sovraštvo in prepire, da jo bodo nasprotniki oskrunili.

Nekateri člani KS Sorica so nasprotovali postavitvi spominskega obeležja, zato so sledila prizadevanja, kako bi postavitev preprečili. Zahtevali so, da so na spominski plošči napisane tudi umrli med prvo svetovno vojno. Sorodniki so povedali, da še vedno doživljajo grožnje in prejemajo nasvete, naj v imenu strpnosti, sožitja in miru ne dajo dovoljenja za napis sorodnikov na ploščo.

V lokalni javnosti je bilo spet slišati glasove o revanšizmu, o poskusih rehabilitacije kolaborantov, o potvarjanju zgodovine. Na sestanku je močno izstopalo tudi to, da ljudje slabo poznajo pravo zgodovinsko ozadje teh tragičnih dogodkov v vaseh Spodnje Danje in pod gorami. Že sama spominska plošča je predstavljala pri manjšini ljudi problematiko, še večjo pa njen napis.

Sorodnike šestih ubitih so prepričali, da so podpis preklicali

Pri pridobivanju soglasij za postavitev spominske plošče je bilo precej težav. Npr.: podpis, pristopnica za vpis sorodnika na spominsko ploščo je bil že pridobljen, nato pa so sorodnike šestih ubitih prepričali, da so podpis preklicali. Sorodniki, polni vcepljenega strahu, so klonili. Pristopnice je bilo zato potrebno ponovno pridobiti. Pri nekaterih je bila vidna razdvojenost med sorodniki, mnenja so bila deljena. Tako dva ubita kljub prvotni privolitvi še vedno nista vpisana na spominski plošči.

Cerkev sv. Nikolaja v Sorici. Foto: Ivo Žajdela

Manjšina je želela, da se ne omeni totalitarističnega sistema – komunizma

Na sestankih sveta KS so sledila razočaranja zaradi slabega poznavanja pravega zgodovinskega ozadja tragičnih dogodkov v vaseh Spodnje Danje in pod gorami. Po 70 letih so nekateri hoteli na različne načine zamegliti tragične dogodke in s tem napis. Bilo je mnogo praznega govorjenja. Več posameznikov je klicalo, naj na spominski plošči ne bi bilo napisano Žrtvam komunističnega nasilja po drugi svetovni vojni, ampak samo Žrtvam nasilja po drugi svetovni vojni ali Vsem žrtvam prve in druge svetovne vojne skupaj. S tem bi popolnoma zameglili postavitev spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja.

Po prvi svetovni vojni so bili narejeni seznami mrtvih, pogrešanih, ujetih. Ve se, kje so pokopani. Med drugo svetovno vojno in po njej pa so ljudje izginili brez sodbe, nimajo groba in se še danes ne ve, kje so jih zakopali. Manjšina je želela, da se ne omeni totalitarističnega sistema – komunizma.

Člani odbora so bili enotni, da mora napis na spominski plošči jasno odražati, komu in zakaj je spominska plošča namenjena ter kdo nosi krivdo za nastalo tragedijo. Spominsko obeležje se postavlja za prihodnje rodove. Nazadnje so bili še pomisleki, da mora zadnjo besedo reči Spomeniško varstvo, a to je že izdalo potrditev prav na dan, ko so v popoldanskem času potekale te burne razprave.

Znamenje s Križanim na zidanem stebru skednja v Zgornji Sorici. Foto: Ivo Žajdela

Sorodniki imajo po zakonu pravico postaviti obeležje za svoje umrle

Soriški župnik Mirko Turk nam je bil vseskozi v izredno oporo. Tik preden je šla spominska plošča v izdelavo, je sporočil, da je na romanju dekanijskih župnikov v Fatimi 29. 8. 2015 ob dvanajstih padla odločitev, da morata biti na spominski plošči zapisani tudi imeni obeh duhovnikov, Filipa Terčelja in Franca Krašne. Veliko nam je pomagal Jernej Hudolin, ki je kot arhitekt oblikoval besedilo in ploščo. Tako sta mučenca Filip Terčelj in Franc Krašna vpisana na spominski plošči na cerkvi sv. Nikolaja v Sorici.

V veliko oporo nam je bil tudi takratni župan Anton Luznar, ki je pojasnil, da imajo sorodniki po zakonu pravico postaviti obeležje za svoje umrle, izginule, ubite. Po teh besedah je padla odločitev, da se postopek vodi naprej brez KS Sorica.

Spominsko ploščo je izdelal kamnosek Bojan Šubic iz Sv. Duha pri Škofji Loki. Finančno so celotno izvedbo podprli Občina Železniki, Župnija Sorica, Nova Slovenska zaveza, sorodniki, zakonca Marija in Franc Gasser ter Janez Pintar. Poleg financ je bilo pri vsem tem še veliko prostovoljnega dela posameznikov.

Postavitev spominske plošče ubitim iz vasi pod Ratitovcem v Sorici 6. septembra 2015. Govornik je bil duhovnik Bogdan Vidmar, ki si je zelo prizadeval za resnico o dogajanju v zgornji Selški dolini med vojno in po njej. Foto: Ivo Žajdela

Namestitev spominske plošče in njena blagoslovitev 6. septembra 2015

Težave so bile tudi s samo namestitvijo spominske plošče na cerkev, kar je bilo zelo zahtevno. Domačin, ki je imel mehanizacijo, je sprva obljubil pomoč pri postavitvi, a je zaradi pripomb nekaterih sovaščanov od tega odstopil. Drugi mojster iz Davče pa je bil s svojo mehanizacijo »prekratek«. Postavitev spominske plošče je končno uspela, ko je s svojim strojem prispel mojster iz Crngroba.

Spominska plošča je bila tako nameščena na cerkev sv. Nikolaja v Sorici šele v tretjem poskusu, v četrtek, 3. septembra 2015, tik pred napovedano nedeljsko blagoslovitvijo, to je 6. septembra 2015.

Strasti so se umirile. Župljani so potem v nedeljo v veliki večini sodelovali pri izpeljavi svečanosti in pogostitvi po njej. Prireditev je pevsko obogatil domači pevski zbor. Marjan Peternelj (1948–2021) je zapel staro tirolsko pogrebno pesem v tirolščini: Muter frav frogedi (Mati božja, vprašam vas), ki so jo nekoč peli ob pogrebih.

Postavitev spominske plošče ubitim iz vasi pod Ratitovcem v Sorici: blagoslovitev kardinal Franc Rode, 6. 9. 2015. Foto: Ivo Žajdela

V ljudeh je še vedno čutiti veliko bolečino zaradi neznanske krivice

Slovesnost je vodil kardinal Franc Rode, ki je v nagovoru dejal: »Ta strašna morija, ki se je zgodila po vojni, je pravzaprav največji poraz komunistične partije in bistveno omadeževanje tistih partizanov, ki so šli z dobro voljo in dobrim namenov v boj za Slovenijo. V jedru vse to meče senco na njihov boj in lahko rečemo, da ga spreminja v poraz, od katerega si ne bodo opomogli kljub vsem opravičilom in poskusom, da bi izbrisali spomin na to strašno sramoto in strašni zločin.«

Kardinal je po slovesni maši blagoslovil spominsko ploščo, za tem pa so jo odkrili predsednik odbora za postavitev spominske plošče Slavko Gartnar, Julijana Gaser in Jožica Šubic. Obema sta v otroštvu izginila očeta in obe sta bili v decembru 1945 s svojima družinama izgnani na Koroško, duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj, ki sta se zavzela za te ljudi, pa so umorili v Štulčevi grapi pod Davčo. V ljudeh, ki so to doživeli, je še vedno čutiti veliko bolečino zaradi neznanske krivice, ki so jo pretrpeli, in strah pred ponovnimi ponižanji. Nihče se jim za prestano gorje in krivico še nikoli ni opravičil. In še vedno so ubiti klevetani, storilci pa nagrajevani že desetletja.

Postavitev spominske plošče ubitim iz vasi pod Ratitovcem v Sorici: govor Janez Janša, 6. 9. 2015. Foto: Ivo Žajdela

Zbrane sta nagovorila Bogdan Vidmar in Janez Janša

Na slovesnosti blagoslovitve spominske plošče 6. septembra 2015 sta zbrane nagovorila Bogdan Vidmar (1965–2025), ki je v preteklosti vodil predpostopek beatifikacije Filipa Terčelja, in predsednik SDS Janez Janša, ki je dejal: »Kar se je zgodilo in kar se je skrivalo, se je najprej skušalo zanikati. Ko je resnica prihajala na dan, se zdaj skuša opravičevati, kar je še huje.«

Nedolžni umrli ne kličejo Božjega maščevanja, ampak pričakujejo priznanje in iskreno obžalovanje. Tako je okoliščine postavitve spominske plošče v Sorici leta 2015 opisala Marija Gasser.

1/12