Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Zali Log, Spodnje Danje, izgon 1945, Julijana Gaser [4]

Grovgarjevi: mama Alojzija (1910–1991), Marija, Veronika, Kristina, Julijana, France, Ana. Julijana Gaser, Julka, Spodnje Danje: »Rojena sem bila v Spodnjih Danjah, 8. 2. 1940. Odraščala sem v Spodnjih Danjah v topli, ljubeči družini s šestimi otroki, pet deklic in brat. Po končani vojni smo bili otroci stari od dve do dvanajst let. Ob koncu vojne je bil oče Franc /Gasser, 1908/ star 37 let, mama Alojzija pa 35 let. Oče je igral violino in harmoniko. Harmoniko so po vojni videli v Železnikih. Kdor je igral nanjo, je ni mogel pozabiti.«

Julijana Gaser (v ospredju) ob postavitvi spominske plošče z ubitimi v Sorici, 6. 9. 2015. Druga je Jožica Šubic, tretja pa Marija Gasser, avtorica tega prispevka. Foto: Ivo Žajdela

Malo se ga spomnim. Mama je rekla, da »so nam ga vzeli«.

»Na očeta Franca nimam veliko spominov, saj sem bila stara šele pet let, ko so očeta 17. maja 1945 odgnali predstavniki povojne oblasti. Malo se ga spomnim. Mama je rekla, da 'so nam ga vzeli'. Med vojno je bil mobiliziran kot graničar v Sorici. Nekam so morali iti. To pa je bila tudi edina možnost, da se zaščitijo pred partizani, ki so bili dnevno v Spodnji Danjah. V Spodnjih Danjah je imel trgovino, imamo še tablo, priimek Gasser, potem so priimek spremenili. Tudi v Sorici je bil kot blagajnik, vodil je računovodske posle.«

Ni vedela, kako naj nas potolaži, in ne, kako nas bo preživela

»Iz Škofje Loke so naše očete odpeljali v Šentvid pri Ljubljani. Ena od žena, Kristina Frelih, ki je bila najboljša prijateljica moje mame in so ji tudi odpeljali moža, je bila v Škofji Loki na gradu in je tam videla svojega moža Petra Freliha. Rekla je, da so bili v sobah tako natlačeni, da še sedeti niso mogli. Rekel ji je: 'Pojdi domov k otrokom, da ne bodo zaprli še tebe.' Mislila sem, da mi bo Kristina Frelih povedala kaj več, a mi je rekla: 'To bom nesla s seboj v grob.'

Avgusta 1945 je bila amnestija. Takrat so bili v Kočevskem rogu tudi štirje iz Spodnjih Danj, ki so jih izpustili. Ti so vedeli, a niso povedali, četudi so jih spraševali. Odgovor je bil: 'Nič ne bom povedal.' Vsi štirje so že pokojni. Nismo vedeli kam so ga odpeljali. Ko smo spraševali, kje je oče, nas je mama tolažila: 'Saj bo prišel domov nazaj. Boste videli, da bo prišel'. Ni vedela, kako naj nas potolaži, in ne, kako nas bo preživela. Prosila je pri kmetih za fižol, za hrano, saj sama ni mogla toliko pridelati, da bi preživeli zimo. Imeli smo pujska.«

Franc Jensterle in Franc Gasser (Spodnje Danje), oče Julijane Gaser, ki so ga takoj po vojni umorili komunisti. Vir: Vasi pod Ratitovcem, str. 64

Edina odeja je bil sneg, sneg nas je grel

»Pred božičem, 20. decembra 1945, smo bili izgnani. Imela sem pet let, najmanjša sestra je bila stara dve leti, najstarejša pa 12 let. Spominjam se, da so nas peljali na Jesenice, kjer smo preživeli božič. Tam je bila neka partizanka, ki je mami rekla: 'Ti boš pa gotovo kakšnega otroka izgubila'.

Potem so nas peljali v Rateče, ker so nas mislili peljati v Avstrijo. Bili smo zavrnjeni. Dva dni smo bili v živinskih vagonih brez oken. Takrat je zapadlo 20 cm snega, ki ga je naneslo tudi v vagone. Matere niso imele ničesar, da bi pokrile otroke, edina odeja je bil sneg, sneg nas je grel. Bil je hud mraz in veliko snega.«

»Ne, kitare pa ne dam.« Po poti naprej je dekle izginilo

»Potem so nas z vlakom peljali v Maribor. Iz Maribora so nas peljali proti meji. Na meji je ženska v vojaški obleki s pištolo rekla: 'Kdor se vrne ga čaka strel'. Peš smo šli v Avstrijo. Moja mama je bila s šestimi otroki, najmanjšo sestro je s pletom privezala na hrbet, da jo je nesla. Spomnim se, kako je bilo mrzlo. Hodili smo pet ur ali več. Sredi noči so nas oznovci postavili na jaso okrog in krog. Mislili smo, da nas bodo pobili. Ena od pregnank mi je kasneje povedala, da je bilo z nami tudi dekle s kitaro. Oznovci so zahtevali, naj jim da kitaro, pa je jokala: 'Ne, kitare pa ne dam.' Po poti naprej je dekle izginilo.«

Prišli smo do prvega kmeta na avstrijski strani

»Prišli smo do prvega kmeta na avstrijski strani. Tam smo prespali v hlevu na slami. Zjutraj so nam skuhali žgance in nam dali mleka. Kmet je vpregel vola in nas z vozom peljal v Strass, v prvi logar. V Strassu so nas vseh šest otrok dali v bolnico. Mama nas je čakala več kot en teden, da smo se pozdravili. V Strassu smo ostali šest tednov.

Februarja so nas preselili v Admond. Bili smo v taborišču, v barakah. Tam sva z bratom zbolela. Spet sva bila šest tednov v bolnici. Rada sem bila v bolnici, ker so tam stregle s. usmiljenke. Na čas v bolnici imam lepe spomine, ker so bile medicinske sestre, sestre usmiljenke in sestra Ana, ki me je imela zelo rada. Vprašala je mojo mamo, da bi me posvojile. Mama je odločno odgovorila, da ne da nobenega od otrok.«

Levo Franc Gasser – Grovgarjev, z violino, desno Stanko Gasser – Jenšterlov, s harmoniko, oba iz spodnjih Danj, oba so takoj po vojni leta 1945 umorili komunisti. Poročila sta se Marija Markelj in Peter Gaser, leta 1937. Vir: Gasser, Vasi ..., str. 38

Kam naj grem s šestimi otroci v neznano?

»Nato so nas preselili v Špital, kjer smo ostali osem mesecev. Starejše sestre so začele takoj hoditi v šolo in verouku. Dve sestri sta bili 30. maja 1946 pri prvem obhajilu, 16. junija pa starejši dve, Marica in Vera, pri birmi /Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, samozaložba, Železniki, 2015, str. 94, 95/. Vse tri so hodile tudi k pevskemu zboru. Hranim cerkveno pesmarico iz Špitala, ki jo je priredil Marko Bajuk, oče Andreja Bajuka. Iz Špitala so nas preselili v Trefling, kjer smo bili še tri tedne.

Nato smo dobili dokumente, da se lahko vrnemo domov. Lahko bi šli tudi v Argentino. Mamo so k temu nagovarjali, a moja mama je rekla: 'Kam naj grem s šestimi otroci v neznano?' Želela si je samo domov, saj je bila prepričana, da se bo oče vrnil. Ko smo prišli domov, mama s šestimi otroki ni mogla verjeti, da se nam je vsem uspelo vrniti. Mama je pisala dnevnik, v taborišču je izšla tudi pesmarica cerkvenih pesmi. Oboje skrbno hranim.«

Spomnim se, kako sem prosila za kruh, ker sem bila lačna

»Iz izgnanstva smo se vrnili 30. novembra 1946, po 11 mesecih in sedmih dneh. Ob izgonu je bilo naše premoženje zaplenjeno. Zakaj so nas izgnali? Takrat je bila že svoboda. Kaj smo bili otroci krivi, da smo morali toliko trpeti? V hiši je živela naša sestrična. Premoženje so nam vrnili leta 1947. Po vojni je mama sama skrbela za šest otrok. Spomnim se, kako sem prosila za kruh, ker sem bila lačna. Mama je rekla: 'Prosi se lahko, vzeti se ne sme!'«

Notranjost kapele v taborišču leta 1947. Vir: M. G.

V šoli je učitelj mojega brata Franca prijel za ovratnik in ga vrgel v kot

»Ko smo prišli domov, smo začeli obiskovati šolo v Sorici. Znali smo našo nemščino, v šoli pa te govorice nismo smeli uporabljati. Ker smo bili nemškega porekla smo bili vseskozi odrinjeni. V šoli je učitelj mojega brata Franca prijel za ovratnik in ga vrgel v kot. Nato ga je brcal z nogami. To mi je povedala prijateljica, ki je bila njegova sošolka. Rekla je: 'Tega ne bom nikoli pozabila'. To se je zgodilo le zaradi tega, ker je rekel nekaj danjarskih besed.«

Mama je garala in nas navajala na trdo življenje

»Živeli smo naprej v Spodnjih Danjah. Mama je garala in nas navajala na trdo življenje. Ni nam veliko razlagala. Rekla je, da noče, da se širi sovraštvo. Trpela je, bolečine je nosila v sebi. Od 12-ega do 16-ega leta sem služila pri kmetu 'V Spodnji dolini' v Sorici, kjer sem varovala otroke in pomagala pri gospodinjskih delih, zraven tega pa sem obiskovala še šolo. Z mano so bili zelo dobri. Leta 1960 sem dobila službo v tovarni Iskra in sem se preselila v Železnike, kjer sem stanovala pri različnih družinah.«

Vera Gaser, birma, botra je bila Štefanija Kopač, taborišče Špital v Avstriji, 1946. Vir: Vasi pod Ratitovcem, str. 94

Mama pa mi je tudi povedala, da sta duhovnika umrla zaradi nas

»Mama pa mi je tudi povedala, da sta duhovnika /Franc Krašna in Filip Terčelj/ umrla zaradi nas. Župnik Krašna je zelo močno podpiral žene, ki so ostale same z otroci. Skoraj vsakih 14 dni je prišel maševat v Spodnje Danje, tudi ob nedeljah, kar sicer ni bil običaj. Običajno je bila maša v Spodnjih Danjah na nedeljo samo na sv. Marka, ki je zavetnik cerkve, in za semenj, ki je bil okoli sv. Marjete, v juliju. Potem, ko so odgnali očete, pa je Krašna prihajal pogosteje; na vsakih štirinajst dni. Tolažil je žene, ki so ostale same z otroci. Dobro se spomnim, da so mi starejše žene; moja stara mama Terezija Gaser, Marija Weber in Johanca Egart rekle, da je Krašna, potem, ko so nas že izgnali, javno rekel v cerkvi med pridigo: 'Čuvajte imetje teh, ki so jih odpeljali, da se bodo lahko, ko se bodo vrnili, vselili.' Že v Špitalu, kjer je bilo veliko Slovencev, se je razvedelo, da so ubili duhovnika, Krašno in Terčelja.«

Nekdo je rekel: »Danjarji so bili po nedolžnem preganjani.«

»G. Ivan Skvarča se je tako bal, kar tresel se je, ko je šel v Davčo. Vedno je moral nekdo z njim. Gotovo je vedel za umor, a o tem ni nikoli javno govoril. To je bila skrivnost. Ljudje si o tem niso upali govoriti.

Župnik Gačnik je prišel v Sorico leta 1952, pa je bil bolj pogumen. V preddverju Davške cerkve je postavil ploščo. Postavil se je za Krašno in Terčelja. V Davčo jahal s konjem. Bil je kakor Krašna, tudi on je hodil pogosto v Spodnje Danje, v Spodnjih Danjah je bila maša vsak teden. Nekdo je rekel: 'Danjarji so bili po nedolžnem preganjani.'«

Marica Gaser, birma, botra Marija, taborišče Špital, 1946. Vir: Vasi pod Ratitovcem, str. 94

Rekla je: »Pusti me, ker se mi preveč odpirajo rane.«

»Ko sem stanovala v Železnikih sem hodila mamo obiskovat. Živela je od klekljanja, ni dobivala nobene pokojnine. Šele leta 1985 je dobila nemško rento, ko je bila stara 75 let. Ko je obnemogla, sem jo imela pri sebi v Železnikih, in ko je prvič morala v bolnico, sem morala plačati vse stroške za rešilca in bolnico. Večkrat sem jo spraševala, kako je bilo leta 1945, saj nisem imela na to spominov, ker sem bila takrat stara pet let. Rekla je: 'Pusti me, ker se mi preveč odpirajo rane.'«

To ni samo zgodba o Danjarjih, to je zgodba o neizmernem trpljenju

»Prišlo je tako daleč, da nisem več zmogla sama. Mama je rabila več. Prosila sem na občini. Takrat je bila občina Škofja Loka. Obrnila sem se na vplivnega človeka, domačina, za katerega sem bila prepričana, da mi bo pomagal. Pa mi ni. Ponovno sem bila ponižana. Kdaj človek prosi? Kdaj prizna svojo revščino?«

To je bilo res, to ni samo zgodba o Danjarjih, to je zgodba o neizmernem trpljenju. Ni res, da se samo domišljajo, bili so odrinjeni, zaznamovani z belčki, zapostavljeni, potisnjeni na rob, drugorazredni. Železniki, 19. 2. 2014 in 17. 2. 2020.

Nagrobnik Gaserjevih iz Spodnjih Danj. Franca Gasserja, očeta številčne družine, so komunisti umorili takoj po vojni. Foto: Ivo Žajdela

Zelo je bilo mrzlo. Otroci so jokali

Pri izgonu so bili vojaki Ozne, nekateri neznani, ostali so bili domačini iz okoliških vasi. Soriški kmetje, ki so prišli z vozovi, so bili prisiljeni to storiti.

Ivanka Egart (1922) mi je povedala: »Rajši o tem, kako je bilo hudo, ne razmišljam. Zelo je bilo mrzlo. Otroci so jokali. Naložili so nas na vozove, tudi oblačila so bila slaba. Grovgarjeva Lojza /Alojzija Gaser, 1910–1991)/ je imela šest majhnih otrok. Imeli so malo časa, da so vzeli s seboj najnujnejše. Potem so hiše zapečatili s trakovi. Bali smo se, da bo veter trakove strgal in bi iskali krivca«.

Menda so jih nameravali kar z vlakom potegniti čez mejo

Janko Maček je v prispevku Po 70 letni zamolčanosti vrnjeni v spomin v reviji Zaveza (številka 98, december 2015, str. 85, 91) zapisal: »Težko si predstavljamo strah in grozo vaščanov, posebno mater z otroki, ko so sredi mračnega zimskega dne nepričakovano prišli ponje, jih odpeljali v Škofjo Loko, strpali v mrzle živinske vagone in odpeljali na Jesenice. Menda so jih nameravali kar z vlakom potegniti čez mejo, pa Avstrijci oziroma Angleži niso dovolili. Potem so na sveti večer in božični dan ostali zaprti v vagonih na Jesenicah, nato pa so jih odpeljali v Maribor in pri Šentilju pognali čez mejo.

Čez nekaj časa so mnogi od teh prišli v begunsko taborišče Liechtenstein pri Judenburgu, kjer so bili skupaj s slovenskimi begunci, ki so v začetku maja 1945 prišli v Vetrinj in bili potem konec junija prestavljeni v Judenburg. Med njimi je bilo več slovenskih duhovnikov, vendar so si podratitovški izgnanci najbolj zapomnili nekdanjega Rožmanovega tajnika Romana Malavašiča, ki je bil nekakšen taboriščni župnik in je med drugim pripravljal otroke na prvo obhajilo in birmo.«

Prvo obhajilo Kristine Gaser v taborišču Špital, 30. 5. 1946. Vasi pod Ratitovcem, str. 98

Izgubil sem sedem odličnih delavk

»Naslednji odlomki iz knjige Beg v neznano se sicer nanašajo na delo čipkaric v taborišču, med katerimi pa so bile tudi izgnanke iz Selške doline. A. Žakelj je bil namreč v Liechtensteinu poleg drugega tudi vodja nekakšne 'klekljarske' zadruge: skrbel je za naročila in prodajo čipk, za nabavo potrebnega sukanca kot tudi za plačilo davščin in drugih obveznosti s tem v zvezi.

Navajam: 29. julij 1946. Število žirovskih in šentjoških čipkaric so pomnožile žene in dekleta iz Sorice in Danj na koncu Selške doline, ki so prišle v naše taborišče. 3. marec 1947. Dopoldne na delavskem uradu zaradi M. Kajžer, ki jo kličejo na kmečko delo. 14. avgust 1947. Ob pol osmih so se odpeljale domov v Zali Log, Sorico in Davčo družine Gaser, Jenšterle, Kejžar in Thaler, na Jesenice pa Weber. Vsega 29 oseb. Izgubil sem sedem odličnih delavk. Ta udarec je lahko usoden za našo, industrijo.«

Elizabeta Thaler – Štofova je ob izgonu povedala, ko so jih z vlaki pripeljali v Maribor, je bila tam pijana oznovka. Če bi imela moč, bi vse izgnance postreljala, nadrejeni so se odločili drugače.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, izgon 1945, Kristina Frelih [6]

1/8