Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945, Julijana Gaser [5]

Po poti tragičnih spominov

L. F., Kejžarjev (1941, Fröhlich, Spodnje Danje): »Očeta /Peter Fröhlich, 1908–1945/se spomnim bežno, izginil je z Danjarji. Moja mama je bila Koblarjeva Kristina. Z bratom so naju izgnali skupaj z mamo, dva brata sta ostala doma. Star sem bil štiri leta, tega se spomnim kot bi bilo danes. Otroci smo vekali. Vsake toliko časa je kakšen od pijanih Oznovcev zavpil: Tišina! V hipu je vse utihnilo. Potem so se otroci lačni, prezebli, bolni, prestrašeni začeli spet posamezno oglašati. Eden po eden, dokler ni vse je vekalo. Spet se je ponovilo. Ne morem razumeti kako so bili hudobni, kakšni ljudje so to. Danes se naj bi o tem ne govorilo. Resnica jih boli, a vedno pride.«

Begunski vrtec na Koroškem, leta 1946. Leva vzgojiteljica je Evlalija Sešek - Lali, desna Ivanka Benedik. Vir: Julijana Gaser (1940)

Kdor je zaostal, je za vedno

Kristina Frelih je pogosto rekla: »Vse cigane, berače sem sprejela, zakaj so nam to storili?« Kristina Frelih je ob izgonu čez mejo za roke držala mala sinova, dva sta ostala doma, ker ju ni bilo na seznamu. Zaradi mraza, izčrpanosti in mladosti otrok je ves čas zaostajala. Za njo je hodil partizan in jo priganjal naj gre naprej in še bolj naprej. Zbrala je vse moči in se prebila naprej. Kdor je zaostal, je za vedno. Prebila se je naprej in za njo ni bilo nikogar več.« (Ustni viri: domačini; zbornik prispevkov iz znanstvenega posveta Človekove pravice in temeljne svoboščine za vse čase, Študijski center za NS, Ljubljana, 2017.)

Taborišče Liechtenstein pri Judenburgu. Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Takoj so nam dali čaj. Bil sem vesel, da smo dobili nekaj toplega.

Najstarejši Kristinin sin, Peter Frelih (1939), mi je povedal: »Mene so pobrali, ko sem šel domov iz šole. Bilo je mrzlo. Morali smo na voz. Sploh nisem šel več domov. Z vozom so nas peljali do Podrošta, kjer so nas dali na tovornjak. Ne spomnim se več popolnoma kako je bilo, kje in kako so nas peljali. To je bilo zvečer, bila je že tema, bili smo preplašeni. Rekli so, da so nas peljali na Jesenice. Z Jesenic so nas peljali na Maribor in čez Šentilj v Strasse, kjer je bila velika kasarna. Bili smo prestrašeni in premraženi. Tam je bil Rdeči križ in Angleži. Takoj so nam dali čaj. Bil sem vesel, da smo dobili nekaj toplega. Tam smo ostali nekaj dni. Spomnim se velikih sob. Dajali so nam injekcije. Od tu so nas peljali v Lipnico (Leibniz), kjer je bilo hrvaško taborišče, od tam v Judenburg, kjer je bil slovenski logor, ki so mu rekli Liechtenstein. Tam smo hodili v šolo in k verouku.

V Judenburgu sem bil 20. junija 1946 pri prvem obhajilu. Imam tudi spominsko podobo na prvo obhajilo, na kateri je podpisan katehet Malavašič. Imam tudi Letno izpričevalo Slovenske begunske šole /The Slovene mixed elementary school D. P. – Camp at Liechtenstein Austrija; Slovenska begunska mešana ljudska šola v taborišču Liechtenstein Avstrija/, z datumom 5. julij 1946. Na spričevalu je podpisana razredničarka Jožefa Beričič - Pepca, poveljnik taborišča in šolski upravitelj /pokaže spominsko podobo na prvo obhajilo, dvojezično spričevalo v angleškem in slovenskem jeziku ter podobico/. Večkrat so nas tehtali, da so videli, če dobimo vso hrano, ki nam pripada. Pravili, da so Angleži zamenjali kuharje, ker so jih našli, ko so kradli hrano.«

Taborišče Liechtenstein pri Judenburgu, leta 1946, učiteljica Francka Berčič. Vir: Marija Gasser (1925–2017)

»Bodite tih, bodite tih, de navjo strelal.«

Odhajali so v neznano. Peš so šli do Podrošta, kjer so morali počakati na družine iz Danj in Torke. V prispevku Jožice Kačar Za božič so nas selili v zborniku Železne niti (št. 12, Železniki, 2015, str. 252.) piše: »Pred božičem je blo, leta 1945. Mi smo bli vsi v hiš. Glih zaseko smo rezal. Povhn vojakov je prišlo okrog hiše. Pridejo noter. 'Napravte se, greste z nam!' Ata prav: 'Ja kam nej gremo?' U Loko na zaslišanje,' je reku eden. 'Na kašn zaslišanje? Jest nimam kej za povedat.' 'Boš že vidu, dvejset minut imate časa, da se pripravte.' Z Ivanko smo šle gor v svojo sobo. Tok smo ble zmedene, čist neč nismo vedle, kuga nej vzamemo s sabo. Spomnim se, da sem imela en mejhn kovček, nekej sem dala noter. Še sanjal se mi ni, da bomo izseljeni.«

'Kako so otroc jokal na kamijonu. Tok se spomnem Jenšterlove mame, kako je božala svoje otroke: 'Bodite tih, bodite tih, de navjo strelal.'

»S kamijonom so jih odpeljali v Kranj na železniško postajo in jih spravili na vlak. Vso noč so v negotovosti sedeli na vlaku in čakali. Zjutraj se je vlak premaknil in jih pripeljal do zbirne baze na Jesenicah. Osem dni so prebivali v leseni baraki premraženi in lačni. Koštnarjeva Katinka, Konradov Franc in Marica so nam prinesli juho in žlice, da so sploh lahko jedli. Vsak večer so nekaj ljudi poklical iz barake in nihče ni vedel kam so šli.«

Jožica Kačar, Za božič so nas selili, Železne niti (št. 12, Železniki, 2015)Taborišče Liechtenstein pri Judenburgu. Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Začeli so nas priganjati, da se moramo v desetih minutah pripraviti na odhod

Marija Ovijač (1935), begunka iz Trboj, mi je povedala: »Dva otroka iz družine Blaža Thalerja iz Sp. Danj sta bila s posebnimi potrebami. Na Jesenicah, se je Jože 'podelal' v hlače. Umili so ga kar v reki Savi in ga oblekli nazaj v mokra oblačila. Mama je rekla, da bi bilo bolje, da bi umrl, pa se ni niti prehladil. Sosedova, sorodnica Julka Kemperle je čez Jelovico Danjarjem prinesla žlice in nekaj obleke.«

Ivanka Kejžar in Malka Kejžar sta mi povedali: »20. 12. 1945 smo prišli otroci iz šole. Bil je deževen dan, poledica in letnemu času primerno mrzlo.« Kmalu so se v hiši pojavili oznovci s seznamom. Tistim, ki so bili na njem, so ukazali, naj hitro spakirajo, kar lahko vzamejo s seboj, in se takoj pripravijo na odhod. (Op.: Ljudje so poznali vse prišleke razen enega.) Hiše so zapečatili. Rekli so jim, da jih peljejo na zaslišanje v Škofjo Loko, potem pa se bodo lahko vrnili domov, zato s seboj niso vzeli veliko. »Začeli so nas priganjati, da se moramo v desetih minutah pripraviti na odhod. Iz Sorice in Spodnjih Danj so prišli kmetje s konjsko vprego. Na vozovih je bila slama, da je bilo malo bolj mehko. Šolarje so pobrali kar na Rotku. Odpeljali so nas do Podrošta, kjer so nas naložili na tovornjake in nas odpeljali v Kranj na železniško postajo.«

Taborišče Liechtenstein pri Judenburgu, šola, učiteljica Danica, 1946. V zadnji vrsti Jenšterlov Francelj – Tovnov, Ivanka Kejžar – Markeljcova, Gregor Gasser – Jensterlov. V sprednji vrsti druga Anica Jensterle – Prezeljcova, pred učiteljico desno Jožica Kejžar – Markeljcova, levo Julijana Thaler – Štofova. Vir: Vasi, 102

V vasi je srečala nepoznanega moškega z dolgim plaščem

Maja 2013 mi je ena oseba povedala: »Nikoli ne bom pozabila groznega vpitja 20. 12. 1945 iz Spodnjih Danj. Do Trojarja se je slišalo kričanje, občutila sem grozo in šele naslednji dan smo izvedeli, da so iz Spodnjih Danj pregnali 62 ljudi.«

Gasser, Marija v Vasi pod Ratitovcem skozi čas (samozaložba, 2015, str. 80): »Gospa Minka pripoveduje, da se je v času izgona vračala iz šole v Sorici. Na Rotku so naložili otroke na vozove, nje ne, ker je ni bilo na seznamu. S tri leta starejšim Tinčkovim Ferdom sta tekla v Spodnje Danje. Znašla se je pred zapečatenimi Egartovimi vrati, z rokami je odstranila sneg in na pragu napisala nalogo. V vasi je srečala nepoznanega moškega z dolgim plaščem. Občutila je tak srd, da je bruhala. Kasneje so jo prišli iskat domači iz Dolenje vasi.«

Taborišče Spittal, 1947. Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Minkino mamo so partizani leta 1942 v Dolenji vasi ustrelili v brado

Janko Maček je v prispevku Komunistični bič nad Dolenjo vasjo (Zaveza, št. 73, str. 19–26) zapisal: »Marijo Benedik, Minkino mamo, so partizani leta 1942 v Dolenji vasi ustrelili v brado, vendar jim je ušla in skočila skozi okno ter si zlomila obe nogi. Mož jo je našel na seniku, družina s tremi otroki se je nato umaknila na Koroško. Oče se je želel vrniti nazaj in ženo Marijo je prepričal, da so se vrnili. Kmalu po prihodu in mobilizaciji partizanov je izginil. Mati se je zatekla k svojim staršem v Spodnje Danje, po vojni pa odšla nazaj v Dolenjo vas k Balantu, na kmetijo moža. Mlajšo hčer Minko je pustila pri sorodnikih v Spodnjih Danjah. Ta sedemletna deklica se je po izgonu znašla sama pred zaprtimi vrati Rehtarjeve hiše.« Njena mati je veliko pomagala beguncem pri vrnitvi.

Taborišče Spittal, begunske barake. Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Pričele »so se« širiti razne neutemeljene govorice

Gasser, Vasi ..., str. 80: Niso jih peljali na zaslišanje v Škofjo Loko, pač pa z živinskimi vagoni na Jesenice in naprej na Hrušico. In to cen bajnahte (na božič), ko bi morali biti doma! Misel na da gome (dom), sladko besedo, ki se je oddaljevala, nostalgična sreča se je spreminjala v obup, žalost, strah ... Hajli(h)ga noht (sveta noč) leta 1945, pesem, ki v vsakem človeku vzbuja le najnežnejše občutke.

Poleg družin iz Spodnjih Danj so izgnali še dve družini s Torke, tri družine iz Sorice, dve družini iz Davče, Zgagovi ter šest ljudi z Zalega Loga. Pregnanci s Torke so šli peš.

Glede odziva ostalih prebivalcev na izselitev sovaščanov je v zapisniku tretje učiteljske konference z dne 24. januarja 1946 zapisano: »V zvezi z izselitvijo nekaterih družin iz okoliša so se pričele pri nas širiti razne neutemeljene govorice, ki so po nepotrebnem begale naivno prebivalstvo. Zdaj pa je v ljudstvu že jasno, da so jih širili le neodgovorni elementi.« (Vir: Damjana Čemažar, Življenje v gorskih vaseh med letoma 1945 in 1952, 2011, str. 55–56, str. 64–65.)

Spomin na prvo obhajilo. Vir: Peter Frelih (1939)

Duhovnika sta želela pomagati, vendar so ju umorili

Devet dni so bili pregnanci v neki umazani dvorani na Jesenicah. Ko so sovaščani izvedeli, kje se njihovi nahajajo, so jim žene iz Spodnjih Danj, Zabrda in Sorice nesle peš čez Jelovico hrano in oblačila. Ni bilo nahrbtnikov, nesle so jo v culah, koših, same slabo oblečene v volnena oblačila, obutev so bili gojzarji. Kaj je to pomenilo v tistem času, v mrzli zimi, ob vseh nevarnostih, si lahko težko predstavljamo. Že narava je bila kruta. To duhovnikoma Francu Krašni in Filipu Terčelju ni ušlo, zato sta hotela posredovati pri oblasteh, vendar so ju pod Sorico prestregli in nato umorili.

Redovnica Amalija Kejžar (1937), stara osem let, ko so jo izgnali, je šele pred enim mesecem /2025/ upala povedati, kako je Jenšterlov iz Spodnjih Danj jokal: »Mama kruha, kruha!« Avstrijci jih niso želeli sprejeti, zato so jih peljali v Šentilj. Za hrano ni bilo poskrbljeno.

Begunsko spričevalo. Vir: Peter Frelih (1939)

Sedem let so pisali prošnje za vrnitev domov

Minka Benedik (1938), Balančova, mi je povedala: »Pegamova dekleta so ostala na Koroškem. Moji sorodniki, Rehtarjevi so sedem let pisali prošnje za vrnitev domov. Moja mama /glej: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, samozaložba, 2015, str. 80/ (1913–1999) ter brat Franc (1929–1988), so se srečali z njimi nad Tržičem, da so se videli. V dokumentih pa je potem pisalo, da se niso želeli vrniti. Ljudje so za trenutek vse hudo pozabili, vendar to ostane v podzavesti za vedno.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945, Jožica Šubic [7]

1/10