Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945, Kristina Frelih [6]

Pričevanje Jožice Šubic, roj. Gasser (1932–2019), Jenšterlove iz Spodnjih Danj: »Cel transport ljudi iz različnih krajev, od vsepovsod so jih naložili v živinske vagone. Zvečerilo se je že, ko smo prispeli na Jesenice, na Hrušico, kjer je bilo vse polno ljudi. Nastanili so nas po barakah. V naši baraki je bilo nekaj ljudi iz Tržiča. Na sveti večer so Tržičani prinesli smrekico in jo postavili na pograd. Bili so kar veseli, sploh se niso bali, peli so božične pesmi in se veselili, da gredo v Avstrijo. Nekateri njihovi, predvsem možje, so bili že tam. Potem smo bili prepuščeni čakanju, slabi hrani in mrazu.«

Med odkritjem spominske plošče v Sorici 6. 9. 2015, z leve Julijana Gaser (1940), Jožica Šubic (1932–2019), obema so leta 1945 komunisti umorili očeta, ter Marija Gasser, avtorica prispevka. Foto: Ivo Žajdela

Spomnim se vožnje v živinskih vagonih, neznosnega mraza in visokega snega

»Stražili sta nas dve partizanki, ena je bila strah in trepet, vsi smo se je bali, druga pa je bila bolj človeška. Bili smo lačni, za kruh, imel je duh po petroleju, smo čakali v vrsti. Lakota je bila neusmiljena in smo ga vseeno pojedli. Na Jesenicah smo bili do konca meseca. Med tem časom so nekatere močne že peljali čez Karavanke. Nas pa so naložili na vlak in nas odpeljali v Rateče, a so nas Italijani zavrnili, zato smo bili odpeljani do Maribora. Spomnim se vožnje v živinskih vagonih, neznosnega mraza in visokega snega.

Družine smo se stiskale skupaj in čakali smo, kaj bo. Najbolj pa se spominjam družine z nekaj tednov starim dojenčkom. Starša sta mu kuhala čaj, ne vem sicer, s čim in kako. Kasneje sem izvedela, da je bil to pisatelj Karl Mauser. Bili so kot sveta družina. Po mnogih letih sem dobila njegovo knjižico z njegovim življenjepisom in sliko. Ostal mi je v zelo lepem spominu.«

Natrpali so nas v živinske vagone in peljali do Šentilja

»V Mariboru so nas pognali iz vagonov, peš čez most v neko veliko stavbo. Na stenah so bili sami plakati, zapomnila sem se samo enega: 'Izseli se iz Slovenije, drugače boš poginil tle. Izrujmo zadnji fašistični plevel iz naše narodne njive.' Pozno popoldne so nas začeli priganjati za odhod. Pot nas je vodila čez most, mislim, da čez reko Dravo. Natrpali so nas v živinske vagone in peljali do Šentilja. Bila je tema, spremljal nas je strah, vpitje, naj gremo takoj iz vagona. Nismo vedeli, kam gremo. Vsakemu so dali koruzni hlebček z marmelado. Vse naše hlebčke je nesel brat Gregor, Groga, v cekarju. V eni roki je nesel cekar, v drugi pa je držal mlajšega, osemletnega brata. Niti enega hlebčka ni prinesel, med potjo je vse stresel.«

Stanislav Gasser – Jenšterlov (1903–1945), ki so ga komunisti umorili takoj po vojni z drugimi moškimi iz vasi pod Ratitovcem. Doma je bil iz Zabrda, poročil se je k Jenšterlu v Spodnjih Danjah. Vir: Gasser, Vasi ..., str. 79

Potem so začeli krasti zlato, ure, vse, kar je bilo vrednega

»Hodili smo po kolovozu v hrib. Tema, mraz, ledeno, spotikanje po poti, nisi smel zaostajati, slabo smo bili oblečeni, jasno, zimsko nebo in vrhovi smrek. Spomnim se družine iz Davče, kako so pomagali staremu očetu, ves čas sta ga dva podpirala. Kdor je zaostal, ga je vzela noč. Skoraj vso noč smo hodili, spremljali so nas oznovci. Za roko sem močno držala petletno sestrico. Mama, stara mama in teta pa so menjaje nosile 19-mesečnega bratca. Mislim, da se je to dogajalo zadnji dan starega leta. Ponoči smo se ustavili na neki jasi, okrog so stali pijani oznovci s saržerji. Vodja je začel z govorom: 'Sedaj vas bomo pustili, da greste sami čez mejo. Če vas bodo Angleži dobili prej kot šest kilometrov od meje, vas bodo pobili. Če vas bodo poslali nazaj, vas bomo pa mi.' Potem so začeli krasti zlato, ure, vse, kar je bilo vrednega. Nam nič, ker nismo imeli nič. Spominjam se dekleta, kako je jokala, ker so ji vzeli kitaro. Dekle je po poti izginilo. Potem smo bili prepuščeni sami sebi, razkropili smo se po skupinah.«

Stanislav Gasser, spredaj s klarinetom. Poroka Jule Valentinčič – Egartove in Tavšovega Tomaža, Spodnje Danje, leta 1938. Vir: Gasser, Vasi ..., str. 38

Okrog pete ure zjutraj smo prišli do kmetije, kjer je že svetila luč

»Z nami sta bila gospod in gospa. Gospod je bil profesor in nas je bodril: 'Nič se ne bojte, nekam bomo že prišli, saj znam nemško.' Skupaj smo bili z njima in še z eno družino. Okrog pete ure zjutraj smo prišli do kmetije, kjer je že svetila luč. Začeli smo klicati in trkati na okno. Odprla nam je kmetica. Ko nas je zagledala, je začela jokati. Potem so nas sprejeli in nahranili, skuhali so nam polento in neko omako. V hlevu so nam dali veliko slame, da smo se ogreli in odpočili.

Podnevi nas je gospodar naložil na voz in nas odpeljal v Spielfeld, kjer je bilo zbirališče beguncev. Sprejemali so nas Angleži in popisovali naše podatke. Tudi Angleži so bili zgroženi. Od tam smo šli v Strass, kjer smo v veliki graščini prebivali štiri tedne. Skoraj vsi otroci so zboleli za ošpicami. Zdravili so jih v bolnici. Ko smo si malo opomogli, so začeli prihajati štajerski kmetje in iskali dovolj stare in močne za delo na kmetijah. Moških ni bilo, bila pa so dekleta. Na veliko kmetijo v Lanach v bližini Gradca je odšla tudi teta. Bili so zelo dobri z njo. Po prihodu otrok iz bolnice so nas premestili v taborišče Wagna pri Lipnici. Taborišče je bilo zelo veliko, veliko je bilo sotrpinov s Kočevskega in Hrvatov, večinoma takih, ki so uspeli sami priti.«

Desno Stanislav Gasser – Jenšterlov (s harmoniko), levo Franc Gasser – Grovgarjev (z violino), oba iz spodnjih Danj, oba so takoj po vojni leta 1945 umorili komunisti Poročila sta se Marija Markelj in Peter Gaser, leta 1937. Vir: Gasser, Vasi ..., str. 38

S kruhom sem potolažila mlajšega bratca, ki je velikokrat jokal od lakote

»Otroci smo sprva hodili v hrvaško šolo, kar pa mi ni bilo najbolj všeč. Lahko smo šli tudi v bližnje mesto Leibnitz (Lipnica). Jedli smo večinoma fižol, koruzni sok, včasih so bili celo polpeti. Otroci smo dobili malico. Hrano smo dobivali na kupone ali žetone. Žetone sem vedno hranila za kruh, za žeton sem dobila celo štruco kruha. Tako sem potolažila mlajšega bratca, ki je velikokrat jokal od lakote.

V aprilu smo bili premeščeni v taborišče Liechtenstein pri Judenburgu. Tu je bilo več Slovencev, ki so se umaknili ali jih je nasilno izgnala komunistična oblast leta 1945. Otroci smo hitro navezali stike. Dobili smo šolske potrebščine in začeli s poukom. Učili smo se slovenščino, nemščino in angleščino. Bilo je kar zahtevno. V šoli je bila tudi malica. Nastopali smo celo v mestni dvorani, dekleta smo imela bele bluze in modra krila. Z nami so bili duhovniki, ki se jim je uspelo rešiti. Naš katehet je bil Roman Malavašič. V baraki je bila cerkev, ki je bila posvečena brezjanski Mariji Pomagaj.«

Hodili sva okrog kmetov in prosili za hrano

»V naši baraki je bil tudi gospod Žakelj iz Žirov, ki je moji mami pripravil punkelj, klekeljne in muštre, da je začela klekljati. Čipke je nato odkupil. Malo večji otroci smo hodili okoli kmetov in prosili za kruh in krompir. Nekateri so dali, nekateri so nas napodili. Enkrat sva šli z neko sotrpinko z delavci. Peljali smo se s tovornjaki 25 kilometrov daleč v Schiefling. V času, ko so delavci delali, sva hodili okrog kmetov in prosili za hrano. Dobili sva krompir in kruh.

Uprava taborišča si je prizadevala, da bi nas razvedrila. To so bili veseli, nepozabni dnevi. Posebno so se mi vtisnili v spomin dnevi prireditev. Konec šolskega leta smo dobili spričevala.«

Taborišče, Jenšterlovi. Vir: Jožica Šubic (1932–2019), Jenšterlova / Vir: Vasi 102

Najbolj mi je v spominu pesem Po jezeru bliz' Triglava ...

»Med počitnicami smo šli otroci z učiteljicami na Koroško k Hodiškemu jezeru blizu Celovca. Ob jezeru je bil travnik, kjer smo postavili šotore. Nabrali smo listje, ga dali v šotore, na to odeje, da smo lahko spali. Neko noč, ko je bilo neurje, nam je voda pritekla v šotor. Podnevi so bila organizirana razna tekmovanja in igre. Umivali smo se v jezeru in vsak dan v njem čofotali. Na bližnjem hribčku, kjer je bila cerkev, smo imeli pred zajtrkom mašo. Na hribu je bilo razgledišče, videlo se je daleč naokrog. Pa na izlete smo hodili, peš seveda. Veliko smo prepevali. Najbolj mi je v spominu pesem Po jezeru bliz' Triglava ... Zelo smo se razveselili angleške miss. Vsakič nam je prinesla težko pričakovane sladkarije, bombone in čokolado. Nadzirala je našo nastanitev. Med počitnicami smo imeli kar dobro hrano. Po večerji smo zakurili ogenj, se lovili, igrali in prepevali. Nekoč smo tekmovali, kdo bo nabral več vrst rož. Največ sem jih nabrala. Angleška miss me je nagradila s sponkico za lase. Po Vrbskem jezeru smo se celo peljali z ladjico in obiskali Celovec. Dva tedna počitnic sta minila, treba je bilo nazaj v šolo v Judenburg.«

Taborišče, Markeljcovi. Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Otroci smo želeli v Ameriko, a mama si je želela le v Spodnje Danje

Nas otroke je večkrat pregledal tudi zdravnik. Ugotovil je, da sem slabega zdravja, zato so me poslali v Schiefling na zdravljenje. Bolehala sem na pljučih, zato so me zdravili v večjem otroškem zdravilišču v Schieflingu. Dobivala sem tudi boljšo hrano. Bila sem edina Slovenka, vsi so govorili samo nemško, zato sem se dobro naučila tega jezika. Hodili smo na sprehode, tudi sankali smo se. Kar za ves teden so nas poslali na planino. Nosila sem že hlače, obuta sem bila v cokle. Aprila sem se vrnila v Judenburg in zopet začela s šolanjem.

Obleko in čevlje smo dobili od ameriške organizacije UNRRE. Vsega smo bili veseli, naše šivilje so obleke popravile na naše mere. Iz Jugoslavije so prihajali različni ljudje in nagovarjali ljudi, naj napišemo prošnjo za vrnitev. Treba se je bilo odločiti kam: v Ameriko, Argentino, Avstralijo. Najprej smo morali oddati prošnjo za Ameriko. Otroci smo želeli v Ameriko, a mama si je želela le v Spodnje Danje, saj je zelo pogrešala moža. V taborišču je bilo veliko beguncev, ki so sami pribežali. Čudili so se nam, da si upamo in si želimo nazaj domov.«

Notranjost taboriščne kapele, 1947. Vir: Julijana Gaser (1940)

Otroci smo se skušali, kdo bo prej doma

»Avgusta 1947 smo dobili odobreno prošnjo za vrnitev. Bilo nas je res strah. Za popotnico so nam s sabo pripravili zaboj z najosnovnejšo hrano, v glavnem so bile konzerve, čokolada, bomboni, žvečilni. S tovornjaki so nas odpeljali do Celovca, tam pa spet na vlak v živinske vagone do Jesenic. Vlak se je ustavil v Hrušici, tako kot takrat, ko so nas izgnali. Ko so odprli vagone, so že čakali udbovci in klicali po priimkih. Na postaji smo opazili isto partizanko, ki je bila ob izgonu strah in trepet, ob vrnitvi se je obnašala bolj človeško. Ko nas je popisala, smo šli nazaj na vlak do Škofje Loke, na Trato. Kar nas je bilo starejših otrok, smo šli peš, starše in mlajše otroke pa so peljali s konji. Ne vem, kdo je to organiziral. V Dolenji vasi smo prenočili pri znancih. Naslednji dan smo se otroci skušali, kdo bo prej doma. Z bratom sva prišla malo pred nočjo na veliki šmaren. Doma sta bili stara mama in teta, ki sta se vrnili kakšen teden prej.«

Vedno, vsak dan me spremlja ta izgon in izguba očeta

»Naš dom ni bil več naš dom, nič ni bilo več naše, vse je bilo zaplenjeno. V hiši so bili drugi stanovalci. Stanovalci so nam odstopili pol njive krompirja in bili prepričani, da bo to kar njihovo. Napisali smo prošnjo za vrnitev imetja, hiše, njiv, ki so predstavljale naše preživetje. Imetje smo dobili, krava je bila še v hlevu.

Kljub temu da je bila naša družina velika, z majhnimi otroki, smo morali oddajati obvezno oddajo v zadrugo, skoraj ves puter, jajca, kokoši, tako da smo bili večkrat lačni kot siti. Z mamo sva klekljali, da smo laže preživeli, dobivali smo tudi karte za hrano. Tako smo pač mi dočakali svobodo, z občutkom zapostavljenosti in manjvrednosti. Z bratom Grogom sva se večkrat pogovarjala o tem. Nisva zamerila ljudem, ampak jim odpuščava za vse, kar so nam storili. Nočeva se maščevati, za naju je zadoščenje, da ni bil nihče v naši družini zločinec. Vedno, vsak dan me spremlja ta izgon in izguba očeta. Nikoli ne bom mogla tega preboleti in dati iz sebe.«

Oče Jožice Šubic je bil Stanislav Gasser, Jenšterlov (1903–1945), ki so ga komunisti umorili takoj po vojni z drugimi moškimi iz vasi pod Ratitovcem (Gasser, Vasi ..., str. 76).

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945, Ivanka Egart [8]

1/7