Avtorica prispevka Marija Treven je leta 2018 napisala knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev. Vir: M. T.

Kožuhovi in Kremžarjevi so v preteklosti spadali pod Gornje Izgorje, ki je spadalo v hlevnovrški urad in pod podružnično cerkev sv. Katarine v Hlevišah. Ko se je ta cerkev podrla, sta bili kmetiji prepisani v urbar farne cerkve v Žireh. Kmetiji ležita nad vasjo Izgorje. Leta 1770 se je z oštevilčenjem hiš ime Gornje Izgorje spremenilo v Opale (Knjiga hiš na Žirovskem, str. 105).

Domačiji Kožuhovih in Kremžarjevih stojita tesno skupaj

Domačiji Kožuhovih in Kremžarjevih stojita tesno skupaj in se razprostirata na kuclju nad nekdanjo mogočno kmetijo pri Bartelju v Sedejevi dolini. Poslopij Barteljeve kmetije na žalost ni več videti, saj je bilo posestvo po drugi svetovni vojni v celoti nacionalizirano. Poslopja so se začela počasi podirati, nazadnje se je pred nekaj leti podrl še nekdaj mogočen kozolec.

Na drugo stran proti zahodu pa segajo Kožuhovi travnati bregovi proti Brekovicam. Svet okrog obeh domačij je precej razgiban in kamnit, prepreden s številnimi manjšimi vrtačami in brezni. Razgled s tega območja proti severu je čudovit. Triglav, naš očak, sploh ni videti daleč. Posamezni vrhovi Julijskih Alp s svojimi značilnimi oblikami štrleč proti nebu, se nam dajo takoj prepoznati.

Območje Vrha Sv. Treh Kraljev. Domačija Kožuh je levo na sredini. Vir: Državna topografska karta

Kako je »država« prišla do Kremžarjevega posestva

Pred drugo svetovno vojno je pri Kremžarju živela le ostarela Neža Reven (1862), rojena Kržišnik. K hiši se je primožila z Dolenje Dobrave, s Trat, iz Gorenje vasi. Zakonca nista imela svojih otrok. Gospodinja je živela skromno, pogosto je hodila k bližnjim kmetom v žernade (žernada ali dnina je zaslužek enega dne). Njen mož je bil že pred drugo svetovno vojno zastrupljen, tako je žena ostala pri hiši sama. Po ustnem izročilu sta Kremžarjeva pri Tinetu, pri sosedih, dobivala mleko, ki so jima ga prinašali Tinetovi otroci. Ko je nekega jutra Tinetov fant nesel kanglico z mlekom mimo Laznarja, ga je ta povabil v hišo. Ponudil mu je mošt, istočasno pa dal strup v mleko. Ker gospodinje ni bilo doma, se je z mlekom zastrupil samo Kremžar, ona pa ne. Tega nihče ne bi vedel, če fant ne bi povedal, da se je na poti ustavil pri Laznarju. Pa tudi Laznarju se je menda zareklo. Tedaj niso nič raziskovali, kako in kaj.

Po smrti moža je napisala testament. V njem si je zagotovila dosmrtno bivanje v hiši. Celotno domačijo je kupil premožen podjetnik Majer z Zaplane, ki je imel žago. Po prodaji zemljišča se je ta starejši gospod h Kremžarju večkrat pripeljal s konji z zapravljivčkom. Majer je imel hlapca Karla, ki je pri Kremžarju večinoma obdeloval vse sam. Kremžarjeve grunte je Majer pozneje izročil temu hlapcu.

Kaj se je po vojni zgodilo s tem hlapcem, pričevalki nista vedeli povedat. H Kremžarju ga ni bilo. Ker po vojni tako pri Kremžarju ni bilo gospodarja niti naslednika, so celo posestvo s poslopji vred podržavili.

Kožuhova domačija. Naslikal Branko Vegelj, 1984.

Pri Kožuhovih je odraščalo devet otrok

Kožuhov, Jurij Kokelj, roj. 4. aprila 1892, se je leta 1924 poročil s Petrovčevo, Ivano Jurca, roj. 19. oktobra 1902. Žena je prišla h Kožuhu iz trdne kmečke družine s Petkovca v Rovtah. Ko je Ivanka zapuščala dom na Petkovcu in odhajala h Kožuhu, so se ji ljudje čudili. Kako da odhaja na tako domačijo, kjer je bil svet okrog hiše zelo razgiban z veliko kamenja, doma pa sama ravnina. Pa jim je odgovorila, da ji je človek pri srcu, zemlje se bo pa že privadila.

Ivanka se s svojim možem nikoli ni prepirala. Vedno sta se o vsem vse pogovorila. V zakonu se jima je rodilo deset otrok. Najstarejši je bil Janez (1925). Sledili so Jožef (1926), Marija (1928), Frančiška (1929), Jožefa (1931), Amalija (1932), Ludvik (1934), Franc (1936), Andrej (1937) in Ivana (1940). Andrej je umrl še ne eno leto star že pred drugo svetovno vojno. Mama Ivanka je otrokom večkrat pokazala, da jih ima rada.

Ata Jurij in njegov brat Rudolf Kokelj, Kožuhova, sta bila v prvi svetovni vojni vojaka na Tirolskem. Jurij se je boril dve leti, vojno je preživel. Pripovedoval je, kako zelo je bilo mrzlo. Na straži so se morali menjavati zelo pogosto, na pet minut, drugače bi lahko zmrznili. Kožuhov Rudolf je bil žal v vojni ubit. Ker so se ata Jurij in tudi drugi sosedje zavedali nevarnosti vojne, so že pred začetkom druge svetovne vojne za vsak slučaj naredili preprosto vaško zaklonišče v grapi nad Šuštarjem.

Vsakemu enako odgovarjajte: Nič ne vem, ničesar nisem videl

Frančiška Istenič pripoveduje: »Moj oče je bil zelo razumen. Ko se je začela druga svetovna vojna, so se nekateri možje sestali na Hlevišah pri Jožetu (pri Povletu). Kmetija je na večji jasi na južni strani Vrha Sv. Treh Kraljev. Zvečer, ko je bila že trda noč, se je s sekiro v roki, tako so mu naročili, odpravil na omenjeno kmetijo. Zjutraj se je zaskrbljen vrnil domov. Poklical je k sebi otroke in nas pozval, naj dobro poslušamo. Govoril je: 'Začenja se vojna in bomo morali biti zelo previdni. Verjetno se bodo tudi pri nas ustavljali različni vojaki. Naj bodo to katerikoli vojaki, naši, Italijani, Nemci ali drugi, vsakemu enako odgovarjajte: 'Nič ne vem, ničesar nisem videl.' Samo tako odgovarjajte in nič drugače.' Obmolknil je in nas resnobno gledal. Te očetove besede so bile za nas, otroke, tako preroške, tako svete, da smo se jih držali v polnosti ves vojni čas in še pozneje. Tako nismo nikoli nikogar izdajali.«

V Opalah so se na začetku vojne, celo prvo poletje, zadrževali četniki

V Opalah so se na začetku vojne, celo prvo poletje, zadrževali četniki, ki jih je vodil neki Martin Krpan. Okrog deset jih je bilo. Spali so največkrat v Kremžarjevi hiši na slami. Tudi h Kožuhovim so pogosto prišli. Kožuhova mama jim je prala in pogosto kuhala, saj je pri Kremžarju živela samo ostarela mati Neža. Seveda je Kožuhova mama nahranila tudi druge vojake, kadar so prišli k hiši.

Neža Reven, Kremžarica, je kmalu po vojni umrla za rakom. Med vojno jo je pogosto obiskovala sosedova hči Marija Kokelj, Kožuhova Marička, in ji po svojih močeh pomagala. Pri večjih delih so na pomoč priskočile tudi druge sosede.

S pletenko sem udarila ob oster kamen in žganje je steklo po tleh

Amalija Vegelj se spominja: »Bila sem zelo vesel in vihrav otrok. Nekega dne me je mama poslala k sosedu Laznarju s petlitrsko pletenko po žganje za četnike. Izročila mi je flaškon in mi zabičala, da moram z njim zelo počasi in previdno hoditi. Sprva sem s polno pletenko v roki res zelo previdno hodila, kakor me je prej opozorila mama. A še preden sem prišla do domače hiše, sem se nesrečno spotaknila in padla. S pletenko sem udarila ob oster kamen, steklo je počilo in žganje je steklo po tleh. Zelo sem se prestrašila, kaj bo. Zato sem na hitro stekla v kaščo ter se skrila v bank za žito. /Na kmetijah so v kaščah ali drugih prostorih hranili žito. Navadno so ga hranili v posebno velikih skrinjah, ki so imele obliko klopi. Visoke so bile približno 1,80 m in 2 m široke, dolge pa toliko, kot je bil dolg prostor. Žito so vsipali v bank od zgoraj, ven pa so ga jemali približno 1 m od tal s sprednje strani z mesta, kot če bi na klopi sedeli./ Domači so me kmalu začeli iskati. Ko so me vso objokano našli, so takoj vedeli, da je nekaj narobe. Godrnjaje smo skupaj odšli h Kremžarju do četnikov, da jim povemo, kaj se mi je zgodilo. Četniki niso bili najboljše volje, a so mi nekako odpustili.«

Problem min na nemško-italijanski okupacijski meji

Kožuhova in Kremžarjeva poslopja so bila na italijanski strani zraven nemško-italijanske okupacijske meje. Zato so domači pogosto hodili čez mejo. Pri tem so bili primorani pobirati mine in čistiti pot. Seveda so bili pri tem opravilu zelo pazljivi. Mina je večkrat koga ranila ali celo ubila. Amalija: »Mine sva pobirali z mreže tudi midve s sestro Frančiško, vendar le rumene in črne barve. Črne so bile nevarnejše kot rumene. Bili sva kar preveč korajžni za to opravilo. Ko smo v jeseni šli v Brdo po steljo, so bratje stali na vozu in se stegovali za minami, jih pobirali, nato deaktivirali in spravljali. Kdaj so tudi kakšno vrgli stran. Počilo in pokadilo se je, da je bilo joj.«

Zaslišal se je šum in kmalu za tem pok

Frančiška: »Spominjam se, da sva bili s sestro Pepco pri Kendu v Opalah. Kendov Matevž je ravno prebiral poškodovane konjske komate, da jih bo odpeljal v popravilo Vinku Zatlerju v Žiri. Vinko je bil sedlar in je izdeloval konjsko opremo ter popravljal poškodovane konjske komate. Vedno je imel dovolj dela. Ko je Matevž enega izmed komatov vrgel v stran, je ta padel ravno na mino. Zaslišal se je šum in kmalu za tem pok. Ko sva midve s sestro Pepco zaslišali tisto šumenje, sva na vso moč stekli v nasprotno stran navzdol po bregu v smrekice. Tekli sva, kolikor so naju nesle noge. Pa sva se rešili. Še dolgo sva čepeli in se tresli v smrekcah.«

Zaradi meje niso mogli več do šole v Žireh

Leta 1941 je bilo pri Kožuhu pet šoloobveznih otrok. Pred vojno so Kožuhovi otroci v šolo hodili v Žiri. Imeli so več kot uro hoda. Ko so Žiri zasedli Nemci, je tudi žirovska šola postala nemška. Samo en teden so še od Kožuha hodili v nemško šolo, potem pa ne več. S postavitvijo nemško-italijanske okupacijske meje so Kožuhove odcepili od žirovskega okoliša. Med vojno so spadali pod Italijo, zato so otroci začeli hoditi v šolo v Brekovice. Pouk je potekal v mogočni Jurečevi hiši v enem izmed večjih prostorov zgoraj. Med drugimi jih je učila tudi gospa Frančiška Miklavčič. Kožuhovi trije otroci: Amalija, Ludvik in Franc pa so hodili pol leta med vojno tudi na Vrh Sv. Treh Kraljev v šolo, da so lahko potem šli k prvemu obhajilu. Poleg njih so na Vrh v šolo hodili še otroci iz Izgorij in Podklanca. Ure verouka so potekale na kmetiji pri Jerebu, tudi v zgornjih prostorih hiše. Leta 1942 so vsi otroci, ki so obiskovali verouk, tako vrhovski kot tudi otroci iz brekoviške šole, prejeli po rokah tamkajšnjega župnika Franca Ramšaka na Vrhu Sv. Treh Kraljev prvo obhajilo. Med njimi so bili tudi trije Kožuhovi otroci.

Prvo obhajilo na Vrhu Sv. Treh Kraljev, 13. septembra 1942. Od leve proti desni prva vrsta spodaj: nn (mogoče Treven iz Sovre), Anton Bradeško – Bradeškov, ... Kogovšek – Bogatejev iz Izgorij, Stanko Gabrovšek – Jerebov, Ivan Mivšek – Stari Žakelj. Druga vrsta: učiteljica iz Brekovic Frančiška Miklavčič, sedijo deklice: Matilda Gantar – Krajerska, Majda Žust – Žabarjeva, Cilka Jereb iz Podklanca, župnik Franc Ramšak, Mici Erznožnik – Pucova iz Podklanca, Tilka ... – Krošljeva, Marica Košir iz Bajtove bajte. Tretja vrsta: nn, Francka Raztresen, Francka ... – Tinetova, Marija Kogovšek – Bogatejeva, Amalija Kokelj – Kožuhova, nn, Ivanka Trček – Škrbotova (?). Četrta vrsta: nn, nn, nn, Franc Kokelj – Kožuhov, Janko Dolinar – Šuštarjev, Janez Lazarjev, Tone Dolinar – Šuštarjev, nn, Ludvik Kokelj – Kožuhov, nn. Vir: Amalija Vegelj, Kožuhova

Birma je bila zelo skromna, niti fotografirali se niso

Leto pozneje, 1. julija 1943, pa je šlo kar pet Kožuhovih otrok istočasno na Vrh k birmi: Frančiška, Jožefa, Amalija, Ludvik in Franc. Vsak je imel svojega botra. Francu je birmo vezal Lazarjev iz Izgorij, Amaliji je birmo vezala teta iz Gabrovc iz Rovt, Francu Raveinska teta, Pepci Petračeva mama in še drugi. Po birmi so se vsi ustavili pri stricu Antonu Koklju, pri Petraču, kjer so sorodnike pogostili. Starejši so si imeli veliko povedati, otroci pa so se malo poigrali. Vse je bilo zelo skromno. Niti fotografirali se niso.

Novembra 1943 je pouk v Brekovicah prekinila nemška hajka. Zaslišali so se poki, otroci pa so se razbežali, kamor so vedeli in znali. Tisti dan se v šolo niso več vrnili.

Nadaljevanje v: Marija Treven, Kokelj, Kožuhovi, Opale, Zaveza [2]

1/6