Nadaljevanje iz: Marija Treven, Kokelj, Kožuhovi, Opale, Zaveza [1]

Ves vojni čas je ata zelo pazil na konja, da mu jih partizani ne bi vzeli

V Kožuhovi družini sta bila od otrok najstarejša Janez in Jože. Čeprav na začetku vojne še nista bila stara niti osemnajst let, sta bila že potencialna kandidata za vojskovanje. Ata Jurij je bil že precej v letih in ni bil več vojni obveznik, zato ga niso mobilizirali v nobeno vojsko. Frančiška: »Ves vojni čas je ata zelo pazil na svoja konja, da mu jih partizani ne bi vzeli. Zaradi vaških terencev je konja vsak večer gnal na Vrh Sv. Treh Kraljev k Petraču, svojemu bratu Antonu Koklju, in potem prespal gor, da je bil na varnem. Na Vrhu je bila namreč domobranska postojanka. K Petraču se je kmalu po prvi svetovni vojni priženil atov brat Anton, s katerim sta si vedno pomagala.

Ko se je ata zjutraj vračal z Vrha proti domu, je opazoval stezo na Sedejevem hribu na Martinj Vrhu. Za oznako, ki je bila nekje na pol poti med našim domom in Petračem, smo bili z atom vnaprej dogovorjeni. Kadar je bila na stezi veja, se je bilo domov nevarno vrniti. Takrat so bili v bližini ali pa pri nas partizani. Obrnil se je in šel s konjema nazaj na Vrh. Če smo otroci vejo odstranili, je bilo doma varno in je prišel domov. Tak je bil naš dogovor.«

Brata Jože in Janez Kokelj – Kožuhova iz Opal med vojno. Leta 1945 so ju na Hrastniškem hribu umorili komunisti. Vir: Amalija Vegelj

Jožeta so partizani nameravali ustreliti, ker jim je pobegnil

Po nemški ofenzivi na Žirovski Vrh avgusta 1943 so se partizanske vrste zelo zredčile, zato je Gorenjska brigada izvajala mobilizacijo moških v partizane. Namen mobilizacije je bil pridobiti čim več borcev in jih odgnati na Dolenjsko, saj se je pričakovala kapitulacija Italije (Janko Mrovlje, Nemška hajka na Žirovski vrh, Žirovski občasnik, št. 32, 2002, str. 134). Tako so partizani mobilizirali tudi komaj šestnajstletnega Jožeta Koklja, Kožuhovega, ki je bil zelo pogumen fant. Njegovega starejšega brata Janeza pa ni bilo doma, saj so ga pred tem zaprli Nemci. Jožeta so poslali na Dolenjsko v leteči bataljon, kjer se je boril z Italijani. Jože je pozneje pripovedoval, da so se mu zdeli italijanski vojaki zelo strahopetni. Hitro so se razbežali. Kmalu po kapitulaciji Italije je Jože partizanom ušel. Vrnil se je domov in s sabo prinesel mitraljez, ki ga je skrbno skril v gosto grmovje v gmajno za Kremžarjevim kozolcem. Za vsak slučaj, če ga bo kdaj potreboval. A že naslednji dan je prišel h Kožuhovim sosedov Tone, Prekov, ki je bil med partizani, po ta mitraljez. Le kako je izvedel zanj? Jožeta pa je pustil pri miru. Jože je ostal nekaj dni doma. Nekega dopoldneva so prišli partizani in fanta, ki je dezertiral, odgnali za grič h kostanjem. Nameravali so ga ustreliti, ker jim je pobegnil. Partizan mu je ukazal, naj stopi tri korake nazaj. Jože je vedel, kaj nameravajo z njim storiti, zato se je odločno uprl: »Veš kaj, ravno toliko je tebe škoda kot mene. Nikamor ne bom šel.« Partizan, ki je pogumnega in odločnega Jožeta poznal, je povesil puško in rekel: »Res te je škoda, ker si tako korajžen.« Jože si je tako rešil življenje. Pozneje so Jožeta mobilizirali domobranci. Ponj je prišel domobranski komandir Jakob Oblak iz Raven. Odgnali so ga v Rovte, kjer je bil nekaj časa, potem se je preselil na Veharše.

Janez Kokelj kot domobranec na Veharšah. Vir: Amalija Vegelj

Janez je rekel mami, da on ne bo ubijal ljudi

Janez je bil bolj mirne narave. Vojakom se je spretno izmikal. Občasno se je v prvih letih vojne skrival v bližnji kraški jami. A vedno ni šlo vse po njegovih načrtih. Frančiška in Amalija se spominjata: »Neko poletno nedeljo smo šli k bližnjim sosedom h Kendovim v Opale, ki so bili na nemški strani meje. Najstarejši brat Janez je imel doma svojega bika in bi ga rad prodal na nemško stran. Nas, sestre, je poslal v izvidnico h Kendu, da bi pregledale, ali je vse varno ali se slučajno tam zadržuje kakšna nemška patrulja. Med potjo smo pozorno opazovale bližnjo okolico, gledale v grapo, pa ni bilo nikjer nikogar. Nikogar nismo opazile. Ko smo mu povedale, da je teren varen, je šel h Kendu tudi Janez. Ampak imel je smolo. Od nekod so prišli Nemci in ga ujeli. Dobil je okoli šest mesecev zapora v Begunjah na Gorenjskem.

Ko je bil v zaporu, se je v njem zbudilo močno domotožje. A vedel je, da ga domov ne bodo spustili. Po treh mesecih je dobil dovolilnico za obisk strica, ki je živel pri Bartelju v Žireh. Domov pa ni smel, ker smo bili na italijanski strani meje. Ko je dobil dovolilnico za obisk strica, je izkoristil priložnost in šel naravnost domov. Malo časa je bil doma. Oktobra 1943 so ponj prišli partizani in ga odgnali v Oselico, kjer je bil tudi sosed, Prekov Nace. S partizani je bil samo dva meseca. V novembru med nemško hajko na Žirovski Vrh jim je pobegnil. Doma je rekel mami, da on ne bo ubijal ljudi. Potem so tudi njega mobilizirali domobranci in so ga odgnali v Rovte. Od tu je šel k domobrancem na Veharše. Tako sta bila brata Janez in Jože skupaj na Veharšah v domobranski postojanki.«

Za domače otroke pa ni bilo tako dobre hrane

Od leta 1944 so partizani velikokrat prišli h Kožuhu. Više proti Vrhu Sv. Treh Kraljev, kjer je bila domobranska postojanka, so šli le redko. Pogosto so spali pri Kremžarju v hlevu. Čeprav se je mama Ivana partizanov zelo bala, jih je z razumevanjem sprejemala in jim po svojih močeh pomagala ter postregla. Ko so prvič partizani prišli k hiši, so dobili jabolka, ki so jih Kožuhovi dobili pri mamini sestri pri Potočniku v Žireh. A jabolk jim je zmanjkalo. Ko so prišli drugič, partizanov niso mogli postreči z jabolki, zato so jim očitali, da jih nočejo dati. Bili so kot otroci.

Pri Kožuhu so pomagali tudi ranjenemu žirovskemu partizanu Lojzetu Gostiši (Lojze Gostiša se je rodil 7. junija 1923 pri Maticu v Žireh. Njegovo brezskrbno mladost je prekinila vojna. Leta 1944 je šel k Prešernovi brigadi na Primorsko, pozneje se je pridružil pokrajinskemu odboru za Gorenjsko. Po vojni je ostal vez med vodilnimi politiki in kulturnimi krogi). Ležal je pri njih doma skrit na hlevu. Mama mu je kuhala še posebej izbrane jedi, da bi ranjenec hitreje okreval. Za domače otroke pa ni bilo tako dobre hrane.

Partizani so vse pobrali, tudi blazino iz postelje. Vse.

Amalija se še spominja: »Zakaj je mama nekega popoldneva pekla meso na velikem plehu v peči, ne vem /narezano meso so mami pripeljali iz Goropek/. Verjetno ji je bilo naročeno. Zvečer so prišli v hišo partizani, pravzaprav so v hišo prišli le partizanski oficirji in partizanke. Posedli so okrog mize in po klopi okrog hiše ter se pogostili s tistim mesom. /Včasih so dnevni prostor v kmečki hiši imenovali kar hiša. V tem prostoru so bile ob zunanjem zidu pritrjene lesene klopi. Kadar je prišlo k hiši večje število ljudi, na primer ob kakšnih večjih opravilih ali ob smrti, poroki, so posedli po teh klopeh./ Nato so navlekli v hišo polno slame, da so ležali na toplem. Staremu očetu, ki je spal v kamri spodaj, je oficir ukazal, naj gre spat v 'gornjo hišo'. V njegovi postelji pa sta potem spala oficir in partizanka. Zjutraj so vse pobrali, tudi blazino iz postelje. Vse. Navadni partizani pa niso bili deležni nobene hrane. Oni so pri Kremžarju spali v hlevu na slami.

Mama je morala pripraviti večerjo za okrog tristo partizanov

Spet drugič so se partizani najavili in povedali mami, da mora pripraviti večerjo za okrog tristo vojakov. Očeta ni bilo doma, ker je bil na Vrhu pri Petraču s konji. Tudi hrane ni bilo v izobilju. Lotila se je kuhanja krompirja kar v kotlu za prašiče. Vsi otroci in stari ata smo od jutra pomagali mami lupiti krompir. Mama je v kotel dodala tudi zelje. Zelo jo je skrbelo, če bo hrane zmanjkalo. Zagrozili so ji, da mora biti hrane dovolj, drugače se zanjo ne bo dobro končalo.

Partizani so zvečer prišli k hiši. V hiši smo imeli prižgano petrolejko, da se je malo videlo. Partizani so v vrsti vstopali skozi glavna vrata noter v vežo in nastavili posodo za hrano. S polno posodo hrane so odšli naprej skozi druga vrata ven. Nekateri so nosili okrog vratu zavezane rdeče rute. Kolona partizanov se je vila skozi našo hišo. Otroci pa smo čepeli na vrhu stopnišča in vse to opazovali. Kljub zastrti svetlobi je mamo pozneje domobranski komandir Jakob Oblak iz Raven opozoril, naj se partizani vseeno malo bolj skrivajo, da se jim ni treba tako razkazovati, da ne bo kakšnih nevšečnosti. Od Kožuha se je namreč čez dolino zelo lepo videlo v Ravne /pri Žireh, na drugi strani doline potoka Sovre/.« Partizani so še večkrat prišli k hiši.

Če jim mama ni takoj odprla vrat, so vdrli v hišo in vse razgrebli

Partizansko nasilje se je čedalje bolj stopnjevalo. Vse pogosteje so prihajali na kmetije in z oholim ter objestnim vedenjem razkazovali svojo moč in predrznost. K hišam so prihajali večinoma pozno zvečer, ko so se po večerni molitvi ljudje že odpravljali k počitku. A tega miru in počitka niso bili vedno deležni. Kožuhovi sestri pripovedujeta, da so med vojno preživeli ogromno strahu: »Ko so zvečer partizani butali po vratih, smo se otroci tako močno začeli tresti. Solze so nam od groze kar same silile v oči.

Če jim mama ni takoj odprla vrat, so vdrli v hišo in vse razgrebli. Kar so našli, so nam odnesli. Pred njimi nismo mogli ničesar skriti. Imeli smo nekaj oblačil in smo jih odnesli h Kremžarju ter skrili na podstrešje. Tudi te so našli in jih odnesli. Ko smo se otroci zvečer slekli in sezuli, smo vsa oblačila in obutev skrili v kopice sena na travniku, da bi zjutraj imeli kaj obleči. Včasih smo to skrili tudi v kozolec pod štant. Nekega večera smo na latah nad pečjo otroci pustili svoje borne cunje. Prišli so partizani in nam tudi tisto vzeli. Drugič so najmlajši sestrici Ivani potegnili z nog odejico, s katero je bila na peči pokrita, in ji cinično rekli, da ji bodo novo prinesli domobranci z Vrha Sv. Treh Kraljev. Vse so pobrali, kar jim je prišlo pod roke.«

Vse so prekucnili in vsa repa se je uničila

»V jeseni 1944 smo bili doma primorani skrivati hrano v kozolec, da smo preživeli. V tla smo skopali globoko jamo in vanjo položili skrinjo. In v tej skrinji je mama skrivala hrano. Ko so ropali, so pretaknili vse prostore. V kleti smo imeli velik čeber krompirja, nad čebrom pa naribano repo. Vse so prekucnili in vsa repa se je uničila. Tudi mošt so pobrali. S škafom so ga nosili h Kremžarju in tam polivali z njim. V hlevu smo imeli le še brejo kravo. Verjetno smo se zasmilili sosedovim Prekovim, ki so bili na partizanski strani. Zato je rekla Prekova Mici naši mami, naj k njim pripeljemo našo kravo, da bomo vsaj telička imeli. In mleko. Zelo smo jim bili hvaležni. Ta nas je reševala najhujše lakote.«

Ni jih zanimalo, kako bomo preživeli

»Iz hleva so nam pobrali vso živino, le ena kokoš se jim je izmuznila. V svinjaku je bila breja svinja in mama je prosila, naj jo pustijo. Pa ni bila uslišana. Vpričo nje so jo ustrelili in jo odpeljali. Ko so jo na Selu pri Modrjanovcu pozneje razkosali, so videli, da bi imela dvanajst prašičkov.

Pri nas smo žito vozili mlet v Sopot. Moke si nismo upali pripeljati domov, zato smo jo pustili in skrili pri sosedu Tinetu, da nam je ne bi partizani vzeli. Upali smo vsaj na kruh. Pa so tudi za moko zvedeli, jo našli in odnesli.

Tudi v hiši so vse pobrali. Pustili so nam samo eno samo žlico. Rekli so, da nam bodo že domobranci iz Rovt prinesli, kar bomo potrebovali. Ni jih zanimalo, kako bomo preživeli.«

Nadaljevanje v: Marija Treven, Kokelj, Kožuhovi, Opale, Zaveza [3]