Nadaljevanje iz: Marija Treven, Kokelj, Kožuhovi, Opale, Zaveza [2]

V naš dom se je naselila slutnja smrti

Po vojni sta brata odšla z drugimi domobranci na Koroško. Pred tem sta se prišla domov poslovit. Ko je jokajoči mami Jože podal roko, ji je rekel: »Se vidimo nad zvezdami.« Materi je zastal dih. Oba sinova je objela. Slutnja smrti se je naselila v naš dom.

Ata je bil takoj po končani vojni doma. Med vojno je ata, ker je imel konje, večkrat z vozom kaj prevažal, če so ga prosili. Prodovcovi iz Sovre so pri Kremžarju med vojno sušili seno in ga imeli na seniku. Ker niso imeli več svojih konj, jim je ata to seno večkrat prepeljal v dolino. Tudi na koncu vojne je bilo podobno. Seno je peljal z vozom k Prodovcu v Sovro mimo Laznarja. Ko je Laznarjeva Jera zagledala ata, je na široko odprla oči in vzkliknila: »Jur, a ti nisi šel na Koroško?« Ata se je začudil: »Zakaj bi jaz šel?« Potem mu je še rekla: »Če še nisi šel, boš pa sedaj gotovo.«

Brata Jože in Janez Kokelj – Kožuhova iz Opal med vojno. Leta 1945 so ju na Hrastniškem hribu umorili komunisti. Vir: Amalija Vegelj

Ko so streljali na Jožeta in Janeza pred breznom na Hrastniškem hribu

In res. To srečanje je bilo dovolj zgovorno, da sta se z Blaževcem iz Izgorij dogovorila in kmalu zapustila domači kraj. Šla sta skupaj peš kot civilista proti Koroški. Čeprav se ves vojni čas od konj ni mogel ločiti, jih je tokrat pustil doma. Na Koroško je prišel kot civilist in je pomagal pri vseh kmečkih delih pri nekem kmetu. Srečal se je tudi s sinovoma Janezom in Jožetom in jima je dopovedoval, da vozijo domobrance nazaj v Jugoslavijo. Kljub atovemu opozorilu, naj ostaneta z njim na Koroškem, ker domobrance v domovini ubijajo, ga nista ubogala in nista hotela ostati pri njem. Domobranci so bili močno povezani med sabo. V jeseni so Kožuhovi dobili od očeta Jurija po Potočnikovih iz Žirov pošto, da so brata Janeza in Jožeta po vojni umorili.

Jože Hladnik, Janeščev, roj. 1910, iz Podpeska iz Rovt in Janez Kokelj, Kožuhov, sta bila na skupnem transportu s Teharij proti morišču. Bila sta skupaj zvezana. Ko so streljali na Jožeta in Janeza pred breznom na Hrastniškem hribu, je Jože Hladnik živ padel v jamo, Janeza pa so ubili. Jože se je iz jame nekako rešil. In zaradi njegovih pričevanj je tudi ata Jurij v Italiji izvedel, da so Janeza ubili. Jože Hladnik je šel z begunci v Argentino. Tam je živel in deloval kot duhovnik njegov bratranec Janez Hladnik.

Po Hladnikovem posredovanju je 10.000 Slovencev našlo zavetje v Argentini

Janez Hladnik se je rodil 22. decembra 1902 v Rovtah. V duhovnika je bil posvečen leta 1927. Leta 1936 se je poslovil od domovine in odšel v Argentino, kjer je deloval med slovenskimi rojaki, povečini Primorci, ki so odšli čez Atlantik, da so ubežali fašističnemu nasilju. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa neuspešno trkal na moga vrata, da bi se odprla za slovenske begunce. Ko mu je uspelo priti do samega argentinskega predsednika Juana Perona, je po Hladnikovem posredovanju 10.000 Slovencev našlo zavetje v Argentini. Hladnik jim je iskal možnosti za uveljavitev v novem svetu. Težave so mu povzročali tudi komunistični agenti, ki so sejali razdor med »starimi« in »novimi« izseljenci. Trajen spomenik si je Hladnik postavil z ustanovitvijo naselja Slovenska vas (Villa Eslovena) v Lanúsu. Zadnjih petnajst let je bil misijonar med domačini.

V Argentini je nesrečno padel pod vlak in umrl

A begunec Jože ni imel sreče. Ko so iskali zemljo za Slovensko vas v Lanúsu v Argentini, je nesrečno padel pod vlak in umrl. Smrt ga je zasledovala, želela je mladega.

Jožetov bratranec, duhovnik Janez Hladnik pa se na žalost njegovega pogreba ni mogel udeležiti in je zapisal (Janez, Hladnik, Od Triglava do Andov, V službi cerkve in naroda, Spomini, Gorica – Rovte – Ljubljana, 2018, str. 224): »Prav tisti dan, 30. marca 1949, je bil pokopan moj bratranec Jože Hladnik. Nisem mu mogel izkazati zadnje ljubezni, ker sem moral iti na dražbo.«

»Ko smo zvedeli, da so Janeza ubili, smo doma vsi tako jokali ...«

Tako Kožuhovi vedo, da sta bila brata Jože in Janez na Teharjah. Janezovi posmrtni ostanki so v breznu na Hrastniškem hribu, za Jožeta pa ne vedo, kje so ga pokončali. Amalija: »Ko smo zvedeli, da so Janeza ubili, smo doma vsi tako jokali ...«

Ata Jurij je mami Ivani iz begunstva, najprej s Koroške, potem pa iz Italije, vsake toliko časa pisal. Tako ji je bilo malo laže. A domov ni upal priti. Skoraj leto dni je bil od doma. Selil se je po raznih begunskih taboriščih, nazadnje je bil celo v Neaplju. Preživljal se je s priložnostnimi deli. Nekaj časa je bil skupaj s še nekaterimi domačini.

Kožuhove so obiskovali novi oblastniki. Odborniki iz Stare vasi so že julija 1945 prišli k hiši in popisali vse, kar so tedaj pri Kožuhu sploh še imeli.

Takoj po vojni so nas oznovci hoteli izgnati

Ker očeta Jurija kot lastnika domačije pri Kožuhu ni bilo doma, so Kožuhovim zaplenili del posestva, pretežno gozd.

Amalija se spominja: »Oznovci so nas takoj po vojni hoteli izgnati. Ne vem, zakaj in kam. Ali so se mogoče hoteli polastiti našega zemljišča? Mamo so o tem obvestili, a ona tega kar ni mogla verjeti in sprejeti. Otroci smo za vsak slučaj že pripravili vsak svojo culico, svoje imetje. Ko so prišli k nam oznovci in so nas hoteli izgnati, je mama vpričo nas, otrok, ki smo preplašeno stali na stopnišču, in njih, ki so prišli po nas, zagrabila sliko Marije Pomagaj z Brezij, ki je visela na steni ter jo stisnila k sebi in proseče zaklicala: 'Marija, pomagaj!' Zavladal je trenutek tišine. Nekaj so zagodrnjali in drug za drugim začeli zapuščati hišo. Še zdaj imam doma to Marijino podobo.«

Žirovski komunistični veljaki so nas stalno nadzirali, poniževali in šikanirali

Za našo družino so se težki časi vlekli tudi po vojni, ko so nas žirovski komunistični veljaki stalno nadzirali, poniževali in šikanirali. Frančiška se spominja: »Ko je mama v nedeljo šla v Žiri k maši, so k nam prišli trije oznovci iz Tabra iz Žirov in govorili, da skrivamo brata Janeza in Jožeta. Pri Kremžarju so vzeli lestev, da bi pregledali jame v bližini, ker so se delali, da iščejo skrivače. Vprašali so, kdo jim bo šel pokazat, kje nad Sedejem je tista Barteljeva jama, kjer naj bi se skrivali. Določili so mene, čeprav sem se upirala, in sem morala iti z njimi k Barteljevi jami. Jaz in komandir sva stala zunaj pred jamo, druga dva pa sta šla v jamo. Komandir me je pred jamo izzival z različnimi vprašanji, na primer, če bi bila vesela, če jih zdaj ne bi bilo več ven iz jame. Bilo me je zelo strah. Skomignila sem z rameni in rekla, da nikomur ne želim nič slabega. Spraševal me je tudi, če bi vzela partizana za moža, čeprav sem bila še čisto otrok, imela sem komaj šestnajst let, in podobno. Bila sem v veliki stiski.«

Sem mislil, da ste otroka že ubili, ko vas toliko časa ni bilo

»Ker se dolgo časa nisem vrnila nazaj domov, je starega očeta, ki je imel že petinosemdeset let, začelo zelo skrbeti, kaj je z menoj. Prišel je za nami k jami in me godrnjaje vprašal, kod hodim tako dolgo. Ko ga je komandir zagledal, je skočil pokonci in se zadrl nanj: 'Kaj pa vi iščete tu?' Oče pa mu je odvrnil: 'Sem mislil, da ste otroka že ubili, ko vas toliko časa ni bilo.' Oficir ga je srepo pogledal in siknil: 'Za te besede se boste še zagovarjali.' Strumno mu je odgovoril, da bo verjetno kmalu moral dajati odgovor Večnemu sodniku, ne njemu, saj se mu je nabralo že veliko let. Šli smo proti domu, njega pa so potem pustili pri miru.«

Zasliševali so tudi petletno Ivanko in jo spraševali po bratih

Tudi Amalija pritrjuje sestri, da je bilo pri njih najhuje po vojni, ko so oznovci prihajali k njim in hoteli, da priznajo, da sta brata Janez in Jože ostala doma. Da nista šla z domobranci na Koroško, ampak da se nekje skrivata, v kakšni kraški jami, ki jih je veliko okrog domačije. Oznovci so pritiskali na otroke. Tudi mlajšega brata Franca so gnali k Bartelju k jami. Grozili so mu s puško, da ga bodo ustrelili, če ne pove, kje se brata skrivata. Devetletnega otroka so mučili toliko časa, da je rekel, da sta doma. Franc je posledice izsiljevanja čutil še dolgo.

Zasliševali so tudi petletno Ivanko in jo spraševali po bratih. A ona je le nekaj brbrala. Pepci so za hlevom grozili s puško, da naj pove, da sta brata doma in se skrivata. Ona pa jim je povedala, da so prek znancev in sorodnikov zvedeli, da so ju ubili na Teharjah.

Kožuhova družina po drugi svetovni vojni okoli leta 1947. Janeza in Jožeta ni več med njimi. Sedijo od leve proti desni: ata Jurij, Ivanka, mama Ivanka. Zadaj stojijo: Ludvik, Marija, Frančiška, Jožefa, Amalija in Franc. Vir: Amalija Vegelj

V vojnem času je bilo v nekaterih ljudeh veliko zlobe

Medtem ko so nekateri ljudje med vojno in po njej storili mnogim veliko hudega z izdajanjem ali ovajanjem, so Kožuhovi po svojih močeh vsem poskušali pomagati ali pa se niso vtikali v druge ljudi. Ni bilo vedno lahko, a so dobro vedeli, kaj je prav in kaj ne. V vojnem času je bilo v nekaterih ljudeh veliko zlobe. Živeli so brez vsakega najmanjšega sočutja. Kot da bi znoreli. Dovoljeno jim je bilo storiti vse, kar se jim je zahotelo. Oblast ali zakoni jih niso preganjali.

Nekaj malega raztrganih cunj in delo. Bili smo skrajno ubogi.

Amalija pripoveduje: »Po vojni smo bili otroci veliki revčki. Ničesar nismo imeli. Nekaj malega raztrganih cunj in delo. Bili smo skrajno ubogi. To uboštvo nas je tako povezalo, stkalo v eno, da smo čutili drug z drugim. Znali pa smo se tudi poveseliti in biti srečni, čeprav smo imeli samo drug drugega. Skupaj smo se smejali in skupaj smo jokali. Zdravje nam je bilo dano, hvala Bogu. Tudi ko smo bili malo starejši, smo se vse sestre in oba brata zelo dobro razumeli.«

Konec v: Marija Treven, Kokelj, Kožuhovi, Opale, Zaveza [4]