Nadaljevanje iz: Marija Treven, Kokelj, Kožuhovi, Opale, Zaveza [3]

Danes vem, da je še posebej trpela, ker so ji umorili oba najstarejša sinova

Vsi otroci smo morali pomagati mami pri različnih delih, kolikor smo mogli. Kljub delu nismo bili zvečer nikoli utrujeni. Ob večerih smo radi stekli za Kremžarjev kozolec in se tam lovili in skrivali. Zaradi igre smo večkrat zamudili večerno molitev. Tedaj nas je mama okarala. Mama. O, mama. Ona pa je bila uboga, zelo uboga. Bila je tako požrtvovalna in potrpežljiva. Nikoli se ni pretirano jezila. Bila je zelo mehkega in dobrega srca. Nas, otroke, je imela neizmerno rada. Danes vem, da je še posebej trpela, ker so ji umorili oba najstarejša sinova. Še žalovati ni smela za njima. Dobro, da je bila tako močna ženska.«

Ivana Kokelj, Kožuhova mama, okoli leta 1980. Vir: Amalija Vegelj

Z Maričko ali Pepco sva šli peš do Vrhnike, približno dvajset kilometrov

Frančiška se spominja košnje v letu 1945, ko ata ni bilo doma: »V času, ko ni bilo ata doma, nihče izmed nas ni znal kositi, pa vendar smo morali kositi travo za našo kravico in telička. Stari oče, ki je bil star petinosemdeset let, je sklepal kose. Na srečo je dobro videl. Z Maričko, starejšo sestro, sva vstali ob pol petih zjutraj in šli na travnik ter kosili do opoldne. Pogosto se nama je pridružil tudi brat Ludvik, ki se je zavedal, da je košnja fantovska domena, čeprav je bil še čisto otrok. Koso je pred tem hotel sam sklepati. Seveda jo je zmehuril, pokvaril. Vendar se je tako naučil kositi in postopoma tudi klepati. Pozneje mu je bilo skoraj žal, da si je tako prizadeval pri košnji. Kosili smo ob zelo skromni hrani. Ob kislem mleku in polenti. Polento smo dobili v Ljubljani, kamor smo nosili prodajat maslo. Z Maričko ali Pepco sva šli peš do Vrhnike, približno dvajset kilometrov. Tam sva vstopili na vlak. V Ljubljani sva prodali maslo in kupili deset kilogramov polente. In potem sva polento tovorili nazaj. Najprej z vlakom do Vrhnike in nato peš s sladkim tovorom domov. Pot sva opravili v enem dnevu. Po dve sva hodili skupaj. Ne vem, kako smo to zmogli.«

Pestila jih je še obvezna oddaja

Tisto leto je bila še letina zelo slaba. Vse je zelo slabo zraslo. Pestila jih je še obvezna oddaja. Ko so odborniki prišli po pšenico, jim je mama odvrnila: »Če boste še to vzeli, potem pa otroci ne bodo imeli ničesar za jesti.«

Sestri se danes čudita, kako so zmogli opraviti toliko težaških del ob tako skromni hrani. Vsak dan so jedli eno in isto. Zelje, krompir in fižol. To. Pa so bili zadovoljni, samo da je bilo.

Tega ne smemo več delat. To se je delalo med vojno.

Frančiška pa se spominja, kako se je udeležila množičnega sestanka v Goropekah v Sedejevi hiši, na katerega naj bi prišli vsi vabljeni vaščani: »Ko sem bila stara šestnajst let, sem šla na množični sestanek v Sedejevo hišo v Goropeke. Na sestanek sem šla samo tokrat. Laznarica je bila naša soseda, pa me ni poznala, saj se v času vojne nismo pogosto videvali. Mlad človek se pa zelo spreminja. Laznarica je vedela, da je ata doma pustil oba konja, in je dejala: 'Jaz sem že toliko stara. Dajte, vi vzemite pri Kožuhu tistega pramčka, mladega konja, jaz že težko delam.' Pa ji je odvrnil eden izmed odbornikov: 'Ne, to pa ne, tega ne smemo več delat. To se je delalo med vojno. Saj vam bodo prišli pomagat, če jih boste prosili.' Ta pogovor, kateremu sem prisostvovala, me je tako prizadel, da se nikoli nisem več udeležila nobenega množičnega sestanka, čeprav bi se kdo od domačih moral.«

Po vojni sta Kožuhove, da so preživeli, reševala konja

Po vojni sta Kožuhove, da so preživeli, reševala konja, s katerima so hodili pomagat na bližnje kmetije, na Hleviše, v Sopot in drugam. Prekovi so po vojni prignali njihovo kravo s teličkom nazaj in počasi so prihajali k sebi. Mama je s hčerami hodila k Preku v žernado. Pomagali so pri pletvi, košnji, žetvi, pa tudi pri mlačvi žita. Prekova sinova sta bila med vojno pri partizanih. Kljub temu Kožuhovih Prekovi nikoli niso zmerjali ali drugače šikanirali, čeprav sta bila Kožuhova fanta na drugi strani, pri domobrancih. Vedno so bili s temi sosedi v dobrih odnosih. Med delom se niso nikoli pogovarjali o vojnih časih. Prav nikoli. Po vojni je Tone domov prihajal pomagat. Ko so se zbrali v kuhinji za mizo, da bodo južinali, mu je njegova sestra Mici rekla: »Veš, Tone, mi bomo molili, tako kot smo navajeni. Ti pa kakor hočeš.« Tone je ostal z nami in ni delal nobenih težav.

Mama bi po vojni rada posejala žito, pa nismo imeli semena

Sestri se spominjata: »Od nove oblasti nismo dobili nobenih kart, ne živilskih ne za oblačila. Nič. Mama bi po vojni rada posejala žito, pa nismo imeli semena. Zato smo prosili zanj pri bližnjih sosedih. A ti ga še zase niso imeli dovolj. Nekaj smo ga vendarle dobili pri Preku in nekaj v Goropekah pri Koklju. Prekove ženske so bile zelo dobre do nas.

Poleg hrane smo otroci po vojni najbolj potrebovali oblačila. Nismo imeli kaj obleči, saj so nam med vojno vse pobrali. Naša mama je večkrat nesla v Žiri k Lustiku kakšen težko prislužen kos mesa, da ga je zamenjala za oblačila.«

Zanje kart ni, najprej morajo obleči partizane in njihove družine

»Nekega dne je štirinajstletna sestra Pepca šla v Žiri na urad, da bi dobila karte za blago oziroma za oblačila. Odvrnili so ji, da zanje teh kart ni, da morajo najprej obleči partizane in njihove družine. S takim odgovorom so jo prizadeli in hkrati razjezili. Zato jim ni ostala dolžna. Rekla jim je: 'Partizani imajo vendar dovolj oblačil, saj so nam jih med vojno vse pobrali. Pa tudi vsem domobrancem, ki so jih pobili, so pobrali oblačila. Kako jih ne bi potem imeli!' Za te besede je bila takoj kaznovana. Štirinajstletno deklico so zaprli za en dan na Polje v Žireh, kjer je imela postajo milica. Zjutraj je odšla od doma, zvečer so jo pa spustili. Od tedaj naprej so imeli piko nanjo.

Pepca se je pri Leopoldini Trček, Prodovki, izučila za šiviljo. Postala je ena izmed bolj natančnih šivilj. Zaradi njene natančnosti so jo kmalu začeli vabiti, da bi šla šivat v Žiri v delavnico, v šiviljski obrat, a ona ni hotela. Doma je šivala vsakomur, ki ji je prinesel kaj za sešiti. Oblastniki so vedno preverjali, kaj dela in koliko zasluži. Tudi miličniki so ji prinesli, da jim je kaj zašila. Šivala je tudi za poroke. Na ta način je nekaj malega zaslužila.«

Kožuhove sestre Frančiška, Jožefa in Amalija v kostimih, ki jih je sešila Jožefa, okoli leta 1950. Vir: Amalija Vegelj

Po vrnitvi s Koroške so oznovci očeta zasliševali in ga poniževali

Ko se je oče Jurij Kokelj 13. aprila 1946 vrnil domov, se je šel prijavit v Škofjo Loko. Tu so ga oznovci zasliševali in ga poniževali, da tako slabih ljudi, kot so Kožuhovi, ni daleč okrog. Med zasliševalci je bil tudi domačin Rudolf Bačnar, ki je stopil Juriju v bran. Zgoraj navedene trditve oznovcev je zanikal. Povedal je, da so bili žirovski partizani, med katerimi je bil tudi sam, velikokrat pri Kožuhu in vedno so jih postregli, kolikor so mogli.

Jurij Kokelj je prišel v Žiri oziroma Staro vas in je srečal Lojzeta Gostišo, ki se je začudil, da ga vidi. Ogovoril ga je: »Jur, a si prišel ...« Pogovarjala sta se še nekaj časa in Lojze je obljubil Juriju pomoč pri vrnitvi zaplenjene zemlje. Gotovo je čutil hvaležnost, saj so ravno Kožuhovi pomagali Lojzetu, ko je bil ranjen.

Prošnja za vrnitev zaplenjene zemlje.

Vrnitev zaplenjene zemlje – po zvezah

29. aprila 1946 beremo v zapisniku sledeče: »Kokelj Jurij je rojen 4. 4. 1892, stanujoč v Opalah št. 2. ima posestvo, katero je bilo zaplenjeno in nekaj prepisano na ženo in otroke, ostalo pa spada pod upravo narodne imovine. Na Koroško je šel ob razpadu Nemčije, vrnil pa se je iz Italije dne 13. aprila 1946. Ker se je šele pred kratkim vrnil, nam ni znano njegovo sedanje zadržanje. ...«

Verjetno tudi zato, ker mu je tako zaveden in vpliven odbornik Lojze Gostiša obljubil pomoč pri vračanju zaplenjene zemlje, je Jurij že julija 1946 napisal na Okrajno ljudsko sodišče Škofja Loka prošnjo za vrnitev zemljišča, saj se je iz tujine vrnil domov, javil oblastem, med vojno pa tudi ni bil vključen v nobeno vojaško formacijo.

Že nekaj dni po prejemu prošnje je okrajno sodišče v Škofji Loki odločilo, da se zaplenjena zemlja vrne lastniku. Krajevni ljudski odbor – KLO Stara vas je s tem soglašal.

Odlok o vrnitvi zaplenjenega zemljišča.

Bolečina, da so najstarejša brata po vojni umorili, ni popustila

Tako so Kožuhovim vrnili zaplenjeno zemljo že leta 1946. Starša sta ob pomoči že kar precej velikih otrok zavzeto in skrbno obdelovala zemljo. Počasi so si nekoliko opomogli. Najstarejša dekleta so občasno hodila v žernado k bližnjim kmetom ali sorodnikom, ki so potrebovali pomoč.

Odkritje spomenika zamolčanim žrtvam v drugi svetovni vojni v Žireh 18. septembra 1994. Spomenik sta odkrili tedaj še živeči materi Leopoldina Trček, roj. 1901, Prodovcova iz Sovre, in Ivana Kokelj, roj. 1902, Kožuhova iz Opal.

A bolečina, neizmerna bolečina, da so najstarejša brata po vojni umorili, ni popustila. O njima si niso upali, kaj smeli spregovoriti niti besedice. S postavitvijo spomenika pred farno cerkvijo v Žireh in zapisom njunih imen na granitno ploščo so ju vrnili nazaj v kraj. Nerazumljivo pa je, da še danes, po osemdesetih letih od konca druge svetovne vojne in triintridesetih letih demokracije v svobodni Sloveniji Kožuhove sestre Frančiška, Amalija in Ivanka ne vedo zagotovo, kje ležijo njuni posmrtni ostanki. Da bi jima vsaj svečko lahko prižgali!

Žalostno in sramotno je, da po toliko letih slovenski narod še ni dozorel, da bi dostojno pokopali vse umorjene po drugi svetovni vojni.

Leta 1945 umorjena brata Janez in Jožef Kokelj sta napisana na spomeniku v Žireh. Foto: Ivo Žajdela

1/8